Jedro

Določilo 5. odst. 48. b čl. ZLPP ne opredeljuje vsebine pravnega varstva, ki ga lahko prizadeti uveljavlja.

Upravne odločbe ni moč izpodbijati s sankcijami, ki so značilne za pogodbena razmerja.

Iz besedila 6. tč. 48. a čl. ZLPP izhaja, da se to določilo lahko nanaša le na podjetje, ki je predmet konkretnega revizijskega postopka, ne pa na kakršno drugo, ki to ni. Če namreč podjetje, na katerega se odločba APPNI nanaša, ni izplačevalo "previsokih" regresov iz svojih sredstev, ni moglo oškodovati družbene lastnine zaradi tega.

6. tč. 48. a čl. ZLPP predvideva dva dejanska stana zakonite domneve oškodovanja.

Sklenjenih posojilnih pogodb in knjigovodskih knjiženj, ki so le-tem sledila, namreč v opisani situaciji ni moč obravnavati ločeno od "previsokih" izplačil regresov, če do izplačila "previsokega" regresa ne bi prišlo, tudi posojilnih pogodb ne bi bilo.

Če je APPNI uporabila vmesne ukrepe drugače kot to določla 48. c. čl. ZLPP, to na zakonitost njene odločbe ne vpliva.

Izrek

1. Pritožbi se deloma ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 2. tč.

izreka deloma spremeni, tako da se odpravi odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, podružnice Kočevje št. 343-2/5-ĐE/95 z dne 4.9.1995 v I/2. tč. izreka te odločbe.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Sodba sodišča prve stopnje se v stroškovnem delu (3. tč. izreka) spremeni tako, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

4. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ničnost odločbe Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, podružnice v Kočevju s št. 343-2/5-ĐE/95 z dne 4.9.1995 (v nadaljevanju APPNI). Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavitev razveljavitev zgoraj cit. odločbe.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi razlogov iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi opozarja, da ukrepi iz izpodbijane odločbe niso v skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij in da so zato nezakoniti. Tožeča stranka in odvisne družbe bodo morale vrniti delavcem od njih prejeta posojila. Gre za veljavne posojilne pogodbe, saj jih družbeni pravobranilec ni izpodbijal. Vzpostavljenih terjatev tožeča stranka od delavcev ne bo mogla izterjati, ker je bila podlaga za izplačilo regresa zakonita in je družbeni pravobranilec ni izpodbijal. Nadalje navaja, da delavci niso spremenili regresa v deleže, temveč jim je bil regres izplačan, nato pa so nekateri ta sredstva posodili tožeči stranki, drugi pa so jih porabili. Ne gre tedaj niti za primer iz 6. tč. niti za primer iz 10. tč. 48. a čl. ZLPP. Če bi šlo za ukrep iz 6. tč. 48. c čl. ZLPP, bi tožena stranka morala naložti podjetju zmanjšanje lastniških deležev.

Teh pa prejemniki regresa niso pridobili. Pri ukrepu po 10. tč. 48. c čl. ZLPP gre za situacijo, ki je obratna obravnavani, saj se ta ukrep nanaša na vzpostavitev terjatev do posojilojemalcev in ne do posojilodajalcev. Poleg tega tožeča stranka zaradi izpodbijane odločbe izkazuje v knjigah kapital, ki ga ni, kar ji povzroča strošek v poslovanju. Del tega kapitala je bil prenešen na sklade in PID-e, kar pomeni, da se na ta način goljufa vse državljane. Pritožnik meni, da presoja o tem, ali je tožeča stranka ob izplačevanju regresa ravnala gospodarno ali ne, v konkretnem primeru ni potrebna.

Pritožnik opozarja še, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v zadeve iz sodne pristojnosti, ukrepi pa niso v skladu z zakonom.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je deloma utemeljena.

Uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo (2. odst. 365. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe.

Izpodbijana odločba je upravni akt, izdan v upravnem postopku, katerega zakonitost se po izrecni določbi zakona (5. odst. 48. b čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, v nadaljevanju ZLPP) preizkuša v pravdnem postopku. Takšna oblika sodnega varstva - preizkus dokončnih upravnih aktov v pravdnem postopku - ni v skladu z naravo razmerij in tem prilagojenimi pristojnostmi rednega sodišča v pravdnem postopku, v katerem se odloča o civilnopravnih razmerjih prizadetih (prim. 1. čl. ZPP).

Določilo 5. odst. 48. b čl. ZLPP ne opredeljuje vsebine pravnega varstva, ki ga lahko prizadeti uveljavlja. V tem pogledu je to določilo, izhajajoč pri tem iz specifičnosti tega sodnega postopka, nedorečeno. Toda, upoštevaje prav te specifičnosti, po prepričanju pritožbenega sodišča sporne upravne odločbe ni moč izpodbijati s sankcijami, ki so značilne za pogodbena razmerja oz. druga civilnopravna razmerja. In ker tudi ZLPP ne predvideva, da sodišče v pravdnem postopku lahko ugotavlja oz. razglaša za nično odločbo upravnega organa, je primarni tožbeni zahtevek že zato neutemeljen.

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja, da v civilnem pravdnem postopku instančno sodišče v zvezi s pravnimi sredstvi izpodbijane odločbe sodišča ne razglaša za nično, temveč jo lahko spremeni, ali pa razveljavi.

Specifičnostim tega gospodarskega spora bi še najbolj ustrezala enaka vsebina pravnega varstva, ki ga prizadeti lahko doseže s tožbo v upravnem sporu, tj. odprava spornega upravnega akta (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11.10.1995, opr. št. Ips 32/95). Te pa tožeča stranka ne uveljavlja. Vsebinsko in pojmovno, če gre seveda za pravdni postopek, ji ustreza uveljavljana razveljavitev sporne odločbe. Zato je pritožbeno sodišče v okviru zahtevka za razveljavitev sporne odločbe presojalo vprašanje razlogov za odpravo te odločbe.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče prve stopnje sledi ugotovitvam odločbe št. 343-2/5-ĐE/95 z dne 4.9.1995 (v nadaljevanju odločba) tudi glede "razmerja do odvisnih družb". To pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in presodilo, da so v konkretnem primeru glede izpodbijane I/2. tč. odločbe izpolnjene dejanske okoliščine, ki tvorijo dejanski stan zakonite domneve iz 6. tč. v povezavi z 10. tč. 48. čl. ZLPP. Tej presoji pa pritožbeno sodišče ne more slediti.

Sporna I/2. tč. odločbe se nanaša na izplačevanje regresa delavcem v hčerinskih družbah tožeče stranke. To je po dejanskih ugotovitvah revizijskega postopka, ki v tem gospodarskem sporu niso izpodbijane, preseglo bruto plačo zaposlenega. Previsoke regrese so izplačevale posamezne od tožeče stranke odvisne družbe. To dejstvo bi na prvi pogled res govorilo v prid sklepu, da je v konkretnem primeru podan dejanski stan iz 6. tč. 48. a čl. ZLPP. Toda, iz besedila 6. tč. 48. a čl. ZLPP izhaja, da se to določilo lahko nanaša le na podjetje, ki je predmet konkretnega revizijskega postopka, ne pa na kakšno drugo, ki to ni. Če namreč podjetje, na katerega se odločba APPNI nanaša, ni izplačevalo "previsokih" regresov iz svojih sredstev, ni moglo oškodovati družbene lastnine zaradi tega. Bivša APPNI bi lahko ustrezno ukrepala v opisani situaciji, če bi naložila ustrezne ukrepe iz 48. c čl. ZLPP drugim pravnim osebam, ne pa tožeči stranki. Na drugačno presojo ne more vplivati, da so te "druge" pravne osebe hčere tožeče stranke. Gre namreč za samostojne pravne subjekte, ki imajo lastna sredstva (iz teh so tudi izplačevale "previsoke" regrese), revizija pa se po 1. odst. 48. čl. lahko opravi tudi v njih, torej ne glede na to, da za te družbe ne prihaja v poštev 1. čl. ZLPP (prim. 3. čl. ZLPP). Delavci odvisnih družb so v razmerju do tožeče stranke tretji. Če so ji posodili denar, bi šlo lahko za domnevo oškodovanja iz 9. tč. 48. a čl. ZLPP. Okoliščin iz tega določila pa revizijski organ ni ugotovil. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni podrobneje ukvarjalo s samo vsebino ukrepov, odrejenih v I/2. tč. Prav tako se ni ukvarjalo z zatrjevanimi uradnimi zaznamki, ki se nanašajo (le) na usklajevanje knjigovodskega stanja pri odvisnih družbah z ukrepom iz I/2. tč. izpodbijane odločbe.

Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zato na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP deloma spremenilo, tako kot je razvidno iz 1. tč. izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje o podrejenem zahtevku glede I/1. tč. odločbe.

Iz tožbenih trditev, s katerimi je tožeča stranka opisovala razloge, zakaj je izplačala sporne regrese svojim zaposlenim, bi se dalo sklepati, da tožeča stranka morebiti s tem izpodbija zakonito domnevo o obstoju oškodovanja družbene lastnine. Toda, ker je pritožnik v pritožbi izrecno navedel, da ni bila potrebna presoja o tem, ali je tožeča stranka kljub izplačilu spornih regresov ravnala gospodarno, se pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje o teh tožbenih trditvah ni ukvarjalo. Glede na to je potrebno šteti, da zakonita domneva o oškodovanju družbene lastnine ni bila izpodbita. Pritožbeno sodišče je tako presojalo le, ali je v konkretnem primeru podan dejanski stan, ki je opredeljen v 48. a čl. ZLPP in ali so z odločbo odrejeni ukrepi skladni s 48. c čl. ZLPP.

Res je, kar trdi tožeča stranka, da iz revizijskega poročila ni razvidno, da bi delavci "previsoki" regres spremenili v lastninske deleže. Toda pritožnik prezre, da 6. tč. 48. a čl. ZLPP predvideva dva dejanska stana zakonite domneve oškodovanja, kot to določilo pravilno razloguje sodišče prve stopnje (prim. že cit. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 10. 1995, opr. št. III Ips 32/95). In v konkretnem primeru gre za "previsoke" regrese, ne pa za domnevo oškodovanja zaradi izplačevanja sicer nižjih regresov, ki bi bili podlaga za pridobitev lastninskih deležev (aneksi k posojilnim pogodbam očitno niso bili realizirani).

V postopku revizije je APPNI ugotovila, da je izplačilo regresov (v likvidni in nelikvidni obliki) preseglo bruto plačo na zaposlenega za 11.715.640,50 SIT (7. str. revizijskega poročila, priloga A 5).

Nadalje je ugotovila še, da je tožeča stranka knjižila pripisane obresti na izkazane obveznosti do delavcev iz naslova sklenjenih kreditnih pogodb v zvezi z obračunom regresa za mesec november 1992 v znesku 144.467,10 SIT. Vsota omenjenih zneskov znaša 11.860.107,60 SIT, za kolikor mora tožeča stranka po izpodbijani odločbi povečati družbeni kapital (I/1. tč. odločbe).

Upoštevaje pravkar povzete dejanske ugotovitve, je izpodbijana odločba v I/1. tč. izreka zakonita. Podan je namreč dejanski stan iz 6. tč. 48. a čl. ZLPP. Sklenjenih posojilnih pogodb in knjgovodskih knjiženj, ki so le-tem sledila, namreč v opisani situaciji ni moč obravnavati ločeno od "previsokih" izplačil regresov, kot to želi tožeča stranka. Kajti, če do izplačila "previsokega" regresa ne bi prišlo, tudi posojilnih pogodb ne bi bilo. Dejstvo, da tožeča stranka ni izplačala regresa delavcem v znesku 3.727.954,10 SIT, temveč je neto znesek 3.280.600,00 SIT najprej nakazala na sklad skupne porabe ter nato nazaj na žiro račun, knjigovodsko pa ga je knjižila zaradi sklenjenih posojilnih pogodb z delavci na kto 257001 med druge kratkoročne obveznosti, vpliva le na vsebino odrejenih ukrepov, ne pa na sam obstoj zakonite domneve iz 6. tč. 48. a čl. ZLPP. Enako velja glede zneska 144.467,10 SIT (obresti iz naslova sklenjenih posojilnih pogodb za december 1992), knjiženega očitno tudi na kontu kratkoročnih obveznosti. Iz doslej obrazloženega sledi, da pritožbeno sodišče nima pomislekov niti proti odrejenim ukrepom v I/2 tč.

odločbe, katerih posledica je povečanje družbenega kapitala. Če je APPNI uporabila vmesne ukrepe drugače kot to določa 48. c čl. ZLPP, to na zakonitost njene odločbe ne vpliva (prim. že cit. sodbo Vrhovnega sodišča z opr. III Ips 32/95 z dne 11.10.1995).

Izpodbijana odločba je tedaj tudi glede ukrepov iz I/1. tč. zakonita.

Če pa je tako, služi pravilnemu izkazovanju višine družbenega kapitala pri tožeči stranki (1. odst. 48. c čl. ZLPP), tj. izkazovanju družbenega kapitala, kakršnega je prizadeta pravna oseba dolžna izkazovati glede na predpisane standarde. Drugačno pritožbeno stališče nima opore ne v veljavnem ZLPP ne v drugih zakonih. Zato na presojo ne morejo vplivati trditve o vprašljivi vrednosti tako izkazanega družbenega kapitala, ker da knjigovodsko izkazana vrednost ne ustreza dejanskemu stanju zaradi (ne)izterljivosti spornih knjiženih terjatev do delavcev oz. zgolj knjigovodsko zmanjšanim obveznostim. Tako se pokažejo kot pravno nerelevantne vse trditve tožeče stranke, ki se ukvarjajo s problemom razkoraka med dejansko in knjižno izkazano vrednostjo družbenega kapitala pri tožeči stranki.

V preostalem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo odločitve sodišča prve stopnje o stroških prvostopenjskega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Upoštevaje delni uspeh tožeče stranke, je pritožbeno sodišče odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP).