Jedro

Okoliščine, ki jih navaja predlog za izločitev, ne utemeljujejo ne subjektivnega ne objektivnega vidika pristranskosti, poleg tega pa po ustaljeni sodni praksi pravno mnenje sodnika, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, ne more predstavljati odklonilnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 164/2013 vložil po pooblaščencu pritožbo, ki je bila predložena Višjemu sodišču v Kopru dne 17. 12. 2015 in se vodi pod opr. št. I Cp 952/2015. Na njegovo zaprosilo mu je Urad Višjega sodišča v Kopru sporočil, komu je bila zadeva dodeljena, nakar je tožnik zahteval izločitev višjih sodnic A. A. in B. B. V obrazložitvi predloga za izločitev je navajal, da se je A. A. kompromitirala v vlogi podpredsednice, ko je zavrgla njegov predlog za izločitev višjih sodnic, pri čemer naj bi zavestno kršila določbe Zakona o pravdnem postopku, ki določajo ravnanje sodnikov pri obravnavi predloga za izločitev višjih sodnikov, s čimer je, sumi, osebno omogočila prevaro senata s prirejanjem datuma odločanja nazaj za več dni. Tudi glede višje sodnice B. B. veljajo podobni razlogi, ker naj ne bi v njegovih zadevah odločala pošteno, strokovno in zakonito.

2. Predsednica Višjega sodišča v Kopru je zahtevo za izločitev zavrnila.

3. Zoper takšno odločitev se pravočasno laično pritožuje tožnik. Ponovno navaja razloge, ki utemeljujejo njegov predlog in smiselno predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijani sklep in naloži imenovanje senata Višjega sodišča brez sodnic, glede katerih tožnik predlaga izločitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.

6. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja namreč ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

7. Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki so namenjeni zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, je v pravdnem postopku institut izločitve sodnika (70. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem sporu, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP in odklonilni razlogi iz 6. točke 70. člena ZPP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, temveč so opredeljeni z generalno klavzulo.

8. Bistvo pritožnikovih navedb v zahtevi za izločitev in pritožbi je mogoče strniti v trditev, da sta višji sodnici, katerih izločitev je predlagal, zoper njega že postopali nezakonito in nepošteno. Uveljavlja torej odklonilni izključitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP. Vrhovno sodišče ocenjuje, da videz nepristranskosti sojenja v obravnavani zadevi ne more biti okrnjen, saj pritožnikove navedbe niso z ničemer izkazane. Kot je poudarila že predsednica Višjega sodišča v Kopru, okoliščine, ki jih navaja predlog za izločitev, ne utemeljuje ne subjektivnega ne objektivnega vidika pristranskosti, poleg tega pa po ustaljeni sodni praksi pravno mnenje sodnika, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, ne more predstavljati odklonilnega razloga. Nasprotno stališče bi namreč poseglo v samo bistvo sodnega odločanja, katerega vsebina je vzpostavitev zveze med dejanskim stanjem, pravno normo in izrečeno konkretno pravno posledico.

9. Ker s strani tožnika uveljavljani, niti po uradni dolžnosti upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena v zvezi z 366. členom ZPP).