Jedro

Zahtevek za povrnitev vlaganj ni utemeljen. Ta namreč niso bila brez podlage in niso povzročila tožničinega prikrajšanja (prim. prvi odstavek 48. člena SPZ). V zameno za svoja vlaganja je, tak je bil dogovor med strankama, namreč pridobila solastninsko pravico v deležu 1/3, kar se prilega dejstvu, da so njena vlaganja privedla do trostanovanjske stavbe.

Pravilo, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele zatem, ko je ta izgubil posest nepremičnine (argument iz tretjega odstavka 48. člena SPZ), ne velja tudi v primerih, ko je na nepremičnini (v skladu z dogovorom med lastnikom in graditeljem, kot je bilo v konkretnem primeru) nastala solastnina obeh - lastnika in graditelja. Vezati obogatitveni zahtevek etažnega lastnika ali solastnika iz naslova vlaganj v skupne dele stavbe na njegovo izgubo posesti nepremičnine, bi bilo namreč v neskladju z ustavnim jamstvom lastnine (33. člen Ustave RS).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je svojo tožbo gradila na tezi, da je z vlaganji v nepremičnino, katere solastnica do 1/3 je postala že na podlagi darilne pogodbe, sklenjene s tožencem leta 2007, pridobila še dodatni delež do 1/6 na tej nepremičnini. Tak naj bi bil ustni dogovor strank. S primarnim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev, da je postala solastnica nepremičnine parc. št. 631/240, k. o. ..., do ene polovice (½) ter naj se tožencu naloži izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis njene solastninske pravice na tej nepremičnini. S podrednim zahtevkom pa je zahtevala, naj se tožencu naloži plačilo 70.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje. V tem znesku naj bi bil neupravičeno obogaten na račun njenih vlaganj.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek in tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in znižalo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti tožencu. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. **Dejanski okvir spora**

6. Za odločitev bistvene prvine konkretnega dejanskega stanu, na katere je revizijsko sodišče vezano, je mogoče povzeti v naslednje točke: - toženec je bil prvotno izključni lastnik sporne nepremičnine, katere stavba je imela klet s skupnimi prostori, samostojno bivalno enoto v visokem pritličju, drugo samostojno bivalno enoto v prvem nadstropju ter nebivalno podstrešje; - z darilno pogodbo, sklenjeno dne 5. 10. 2007, je toženec tožnici (svoji vnukinji) podaril solastninski delež do 1/3; enak delež je z darilno pogodbe z dne 19. 8. 2014 podaril tudi svojemu drugemu vnuku, tožničinemu bratu A. A.; - stavba ni etažirana, dejansko pa se uporablja tako, da toženec biva v stanovanjski enoti v prvem nadstropju, A. A. v stanovanjski enoti v visokem pritličju, tožnica pa v novozgrajeni mansardni stanovanjski enoti; - tožnica je od leta 2007 do 2014 vlagala v sporno nepremičnino, predvsem je nadzidala podstrešje tako, da je zgradila dodatno (tretjo) stanovanjsko enoto, sezidala prizidek k hiši s samostojnim vhodom v mansardno stanovanje ter to stanovanje v celoti izdelala; - med strankama je bilo ustno dogovorjeno, da bo to, kar bo tožnica sama sezidala, njeno; smisel in namen darilne pogodbe je bil v tem, da se tožnici da tisto, kar bo sama zgradila; - darilna pogodba z dne 5. 10. 2007 je v členu 2/II določala tudi, da se v primeru darovalčeve smrti in dedovanja po njem to darilo ne vračuna v tožničin dedni delež; - med stranka ni bil sklenjen niti pisen niti usten dogovor, po katerem bi tožnica zaradi svojih vlaganj v sporno hišo postala njena solastnica še do nadaljnje šestine, skupaj tako do ene polovice.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Po presoji sodišč nižjih stopenj tožnica ni uspela dokazati dogovora v smislu drugega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SZ), na podlagi katerega bi zaradi izvedenih vlaganj pridobila še dodatni solastniški delež do 1/6 na nepremičnini. Nasprotno, namen darilne pogodbe je bil, da se tožnici da tisto, kar bo sama zgradila, in ker so v hiši (ki je ostala neetažirana) tri samostojne stanovanjske enote, njen, z darilno pogodbo ustanovljeni 1/3 solastniški delež dovolj dobro odraža razmerje med novo zgrajenim mansardnim stanovanjem in celotno hišo. Tožnica je torej pridobila solastniški delež do 1/3 zaradi izvedenih vlaganj in ne neodplačno. Tak kontekst darilne pogodbe z dne 5. 10. 2007 potrjuje tudi določilo člena 2/II te pogodbe, po katerem se v primeru darovalčeve smrti in dedovanja po njem to darilo ne vračuna v tožničin dedni delež. Logično je, da naj se ji to »darilo« ne vračuna v dedni delež, saj v resnici ni bilo darilo, temveč odmena za njena vlaganja. Tožnica pa tudi ni upravičena do povračila vrednosti teh vlaganj (prvi odstavek 48. člena SPZ), saj ni mogoče govoriti o njenem prikrajšanju – za svoje investicije v nepremičnino je na njej pridobila solastninsko pravico. Ali bi zahtevek za povrnitev vlaganj že zapadel ali ne,1 zato ni odločilno.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Revidentka poudarja, da ni vlagala le v svoj bivalni del stanovanjske hiše, temveč v celotno stavbo. Nasprotni sklep sodišč nižjih stopenj naj bi bil zmoten, brez podlage v trditvah toženca oziroma v nasprotju z nespornimi dejstvi. Darilna pogodba ne more pomeniti podlage za izvedena vlaganja v skupne dele hiše, zato naj bi bil vsaj v tem delu toženec neupravičeno obogaten in bi bilo v tem obsegu treba ugoditi podrednemu tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje naj bi se do teh pritožbenih navedb ne opredelilo. Prav tako naj bi se ne opredelilo do pritožbenih navedb glede zapadlosti zahtevka za povrnitev vlaganj. Revidentka spričo navedenega zatrjuje absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2 ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Zmotno pa naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Zapadlost zahtevka na povračilo vlaganj namreč ni vedno pogojena z izgubo posesti nad nepremičnino, zlasti ne v primerih vlaganj v solastno nepremičnino, ko v dejanskem smislu preide korist na vse solastnike že v trenutku izvedbe vlaganj.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Dejstva, povzeta v 6. točki obrazložitve te sodbe, govorijo sama zase in že brez posebnih pravno-razčlenjevalnih naporov utemeljujejo prav taka pravna sklepa, kot sta ju sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Če je bil namen darilne pogodbe z dne 5. 10. 2007 v resnici tožnici dovoliti vlaganja v toženčevo hišo z namenom zgraditi mansardno stanovanje ter zaradi teh vlaganj pridobiti solastniški delež na tej nepremičnini, ki je sorazmeren njenim vlaganjem, in če stranki nista sklenili nobene pogodbe, niti se nista kako drugače dogovorili, da bi tožnica zaradi svojih vlaganj postala solastnica še nadaljnje šestine, potem je pač jasno, da njen zahtevek, ki ga utemeljuje s pogodbo, katere obstoja ni dokazala, ne more biti utemeljen (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika – arg. a contrario).

11. Prav tako ne more biti utemeljen zahtevek za povrnitev vlaganj. Ta namreč niso bila brez podlage in niso povzročila tožničinega prikrajšanja (prim. prvi odstavek 48. člena SPZ). V zameno za svoja vlaganja je, tak je bil dogovor med strankama, namreč pridobila solastninsko pravico v deležu 1/3, kar se prilega dejstvu, da so njena vlaganja privedla do trostanovanjske stavbe. Prej dvostanovanjska je z njenimi vlaganji, predvsem v podstrešje, postala trostanovanjska, ali, kot je zapisalo sodišče prve stopnje,3 »[g]lede na to, da so v nepremičnini po izgradnji mansardnega stanovanja tri samostojne stanovanjske enote, solastniški delež do 1/3, kolikor je bilo preneseno na tožnico z navedeno darilno pogodbo, dovolj dobro odraža razmerje med novo zgrajenim mansardnim stanovanjem in celotno hišo«.

12. Revizijsko sodišče sicer ne oporeka prepričljivosti revizijskemu stališču, da pravilo, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele zatem, ko je ta izgubil posest nepremičnine (argument iz tretjega odstavka 48. člena SPZ), ne velja tudi v primerih, ko je na nepremičnini (v skladu z dogovorom med lastnikom in graditeljem, kot je bilo v konkretnem primeru) nastala solastnina obeh – lastnika in graditelja. Vezati obogatitveni zahtevek etažnega lastnika ali solastnika iz naslova vlaganj v skupne dele stavbe na njegovo izgubo posesti nepremičnine, bi bilo namreč v neskladju z ustavnim jamstvom lastnine (33. člen Ustave RS). Tako stališče bi izvotlilo bodisi njegov obogatitveni zahtevek (dokler bi etažni lastnik oz. solastnik izvajal svojo lastninsko pravico in imel stvar v posesti, ne bi bil upravičen do obogatitvenega zahtevka), ali pa bi ga prikrajšalo za bistveno upravičenje lastninske pravice, za nosilni element lastnine, pravico imeti predmet lastnine v svoji posesti (pravico zahtevati povrnitev vlaganj bi »plačal« z izgubo posesti na predmetu svoje lastnine). Zato je sodišče prave stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici odreklo varstvo obogatitvenega zahtevka z utemeljitvijo, da ta še ni dospel. Sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se v okrepitev svojega stališča sklicuje sodišče prve stopnje, se namreč ne nanaša na primere, kakršen je obravnavani, torej na vlaganja solastnika ali etažnega lastnika v skupne dele stavbe, pač pa na vlaganja nelastnikov. Sodišče druge stopnje se s tem povezanimi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo, ker je v vsakem primeru zahtevek štelo za neutemeljen zaradi pomanjkanje predpostavke prikrajšanja.

13. Vendar pa so ob ugotovitvah, povzetih v 10. in 11. točki te obrazložitve, vprašanja, ki jih izpostavlja revizija, v resnici nepomembna. Za obravnavani primer je namreč bistveno, da je dogovor o »plačilu« tožnici za njena vlaganja s pridobitvijo solastninske pravice do 1/3 (kar »dovolj dobro odraža razmerje med novo zgrajenim mansardnim stanovanje in celotno hišo«), izključil njeno prikrajšanje. Glede tega povsem zadošča, kar je povedalo pritožbeno sodišče: »[k]er je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v zameno za izvršena vlaganja v nepremičnino dobila solastniški delež do 1/3 na nepremičnini, je odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka na povrnitev vlaganj, pravilna.«4 Dejstva, na katera se tožnica sklicuje v reviziji – vlaganja v skupne dele stavbe, kot je izdelava nove fasade z izolacijo, obnova strehe z izvedbo nove podstrešne izolacije, vgraditev novih oken, njena ocena vrednosti vlaganj ter vrednosti hiše pred in po njenih vlaganjih – so že življenjsko in izkustveno ter po naravi stvari (izgradnja podstrešnega stanovanja) nujno povezana z ureditvijo mansarde. Zato je utemeljeno šteti, da so tudi ta vlaganja zajeta v pridobljenem 1/3 solastniškem deležu. Sodiščema, ki se na trditve o teh dejstvih nista ozirali oziroma se do njih nista še izrecno opredelili, tako ni mogoče očitati kršitve dolžnosti do odgovora in do obrazložitve izpodbijanih sodb.

**Odločitev o reviziji**

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

15. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške.

1 Sodišče prve stopnje je sicer menilo, da sploh še ni zapadel in je zato preuranjen. 2 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 3 Glej 15. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 4 Glej 9. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.