Jedro

Glede zastaranja pregona je pogoj iz 1. odstavka 42. člena ZP-1 treba presojati v povezavi z ostalimi določbami navedenega člena (od 2. do 4. odstavka), ki določajo pretrganje zastaranja, oziroma, kdaj zastaranje ne teče, torej, ali je bilo znotraj roka 30 dni od dneva storjenega prekrška storjeno kakršnokoli dejanje prekrškovnega organa v smeri pregona storilca prekrška, ki bi pretrgalo zastaranje.

Dopolnjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 nalaga organu pristojnemu za postopek, da v primeru, ko prekršek na kraju prekrška ni predočen kršitelju, znotraj 30 dnevnega roka prične z izvedbo dejanj, ki merijo na pregon storilca prekrška. Namen te določbe je zagotoviti kršitelju pošten postopek, saj ni dvoma, da se sicer s potekom časa manjšajo njegove možnosti, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Glede na domnevo, ki jo vzpostavlja določba 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP), in sicer, da je lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek (pa prekršek kršitelju na kraju prekrška ni bil predočen) tudi odgovoren za prekršek, se namreč ta lahko razbremeni le, če dokaže, da tega prekrška ni storil.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa se kot nedovoljena zavrže. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ob reševanju kršiteljeve zahteve za sodno varstvo izpodbijana odločba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kršitelja zaradi suma storitve prekrška po šestem odstavku 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ki naj bi ga storil 22. julija 2010 ob 08.25 uri na lokaciji V., Občina I., kjer je bilo fotografirano njegovo osebno vozilo M., parkirano na območju umirjenega prometa izven označeni parkirnih mest, ustavi na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Ker je bil postopek ustavljen, stroški tega postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa.

Zoper takšno sodbo je prekrškovni organ vložil pritožbo, kot navaja, sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev.

Pritožbo je bilo treba zavreči, ker ni dovoljena.

Prekrškovni organ v uvodu pritožbe sicer navaja, da sodbo Okrajnega sodišča v Piranu izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da se vsebina pritožbe dejansko nanaša na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča, s katero je bilo zahtevi za sodno varstvo ugodeno, ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je zoper kršitelja ustavilo postopek o prekršku po uradni dolžnosti, pri čemer se je sklicevalo na novelo ZP-1 (ZP-1H) po kateri postopka o prekršku ni dopustno začeti, če je bil ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, če je od storitve prekrška minilo več kot 30 dni.

Pritožbeno sodišče dodaja, da je treba glede zastaranja pregona pogoj iz 1. odstavka 42. člena ZP-1 presojati v povezavi z ostalimi določbami navedenega člena (od 2. do 4. odstavka), ki določajo pretrganje zastaranja, oziroma, kdaj zastaranje ne teče, torej, ali je bilo znotraj roka 30 dni od dneva storjenega prekrška storjeno kakršnokoli dejanje prekrškovnega organa v smeri pregona storilca prekrška, ki bi pretrgalo zastaranje. Prekrškovni organ tega ne zatrjuje. Navedba, da prekršek ni bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, pač pa osebno zaznan s strani pooblaščene uradne osebe Občinskega inšpektorata in redarstva, se nanaša na izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej na nedovoljen pritožbeni razlog. Dopolnjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 nalaga organu pristojnemu za postopek, da v primeru, ko prekršek na kraju prekrška ni predočen kršitelju, znotraj 30 dnevnega roka prične z izvedbo dejanj, ki merijo na pregon storilca prekrška. Namen te določbe je zagotoviti kršitelju pošten postopek, saj ni dvoma, da se sicer s potekom časa manjšajo njegove možnosti, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Glede na domnevo, ki jo vzpostavlja določba 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP), in sicer, da je lastnik ali imetnih pravice uporabe vozila, s katerim je storjen prekršek (pa prekršek kršitelju na kraju prekrška ni bil predočen) tudi odgovoren za prekršek, se namreč ta lahko razbremeni le, če dokaže, da tega prekrška ni storil. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, naj bi bil kršitelju očitani prekršek storjen 22.7.2010, plačilni nalog z datumom 16.2.2011, pa kršitelju vročen 17.2.2011. Nikakršnega dvoma torej ni, da je od dneva storitve prekrška do izdaje plačilnega naloga minilo več kot 30 dni, prekrškovni organ pa ne trdi, da je znotraj 30 dnevnega roka storil kakršnokoli dejanje v smeri pregona storilca prekrška. Iz vseh navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (na podlagi osmega odstavka 66. člena ZP-1) pritožbo prekrškovnega organa kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.