Jedro

Izjava o odpovedi dediščini je nepreklicna; dedič, ki se je dediščini odpovedal, lahko zahteva razveljavitev izjave o odpovedi le pod zakonskimi pogoji, in sicer s posebno tožbo v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da zapuščina po pokojni T. P. obsega solastniški delež do ½ na parc. št. X1 k.o. C. in solastniški delež do ½ na parc. št. X2, X3 in X4 vse k.o. C. ter traktor Eicher, letnik 1958. Za dediče je na podlagi zakona razglasilo zapustničine potomce: E. P., A. P. in M. L. vsakega do 1/3, upoštevaje dedno odpoved P. B., L. B., S. B. in N. B. P., zakonitih dedičev med zapuščinskim postopkom umrle dedinje R. B., prav tako zapustničine potomke. Ker sta dediča A. P. in M. L. dedni delež odstopila sodediču E. P., je odločilo, da dedič E. P. podeduje celotno zapuščino.

Zoper sklep se je pritožila N. B. P. V pritožbi navaja, da zahteva uradno lastništvo do 1/16 na parceli z naslovom P. 5, B. Ne strinja se, da bi postal lastnik tega deleža E. P., saj od njega ni prejela odškodnine oz. primernega nadomestila. Pravi, da zato nanj svojega deleža ne prenaša, o plačilu odškodnine pa se je pripravljena pogovoriti neposredno z njim.

Ostali dediči na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o dedovanju (Ur. l. RS, št. 17/91, 13/94, 40/94, 117/00, 67/01, 83/01, 73/04, v nadaljevanju ZD) v svojem 133. členu določa, da se dedič lahko odpove dediščini do konca zapuščinske obravnave. S tem ovrže oz. izpodbije pravno domnevo, da dediščino sprejema. Če dedič umre pred koncem zapuščinskega postopka, preide omenjena pravica (tj. pravica odpovedati se dediščini) na njegove dediče, kar predstavlja dedno transmisijo v sistemu ipso iure pridobitve dediščine. Izjava o odpovedi dediščini je nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD). Dedič, ki se je dediščini odpovedal, lahko zahteva razveljavitev izjave o odpovedi le pod zakonskimi pogoji, in sicer s posebno tožbo v pravdnem postopku (drugi odstavek 138. člena ZD). Usodo dednega deleža dediča, ki se je dediščini odpovedal, urejajo materialne določbe dednega prava, ki so po svoji naravi prisilnega značaja in jih stranke same ne morejo izključiti, spremeniti oz. na njih kakorkoli vplivati.

Iz laične pritožbe, ki jo je podala N. B. P., ni natančno razvidno, iz katerih pritožbenih razlogov izpodbija izdani sklep o dedovanju. Smiselno je razbrati, da ne soglaša z odločitvijo, da je njen delež pripadel E. P. brez kakršnekoli odškodnine, iz česar gre zaključiti, da je pritožba podana zaradi materialno pravnih posledic, ki jih je povzročila odpoved dedovanju s strani pritožnice.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V spisu je namreč s strani pritožnice podpisana dedna izjava z dne 22.5.2006, da se odpoveduje dedovanju po svoji stari materi T. P. (na list. št. 23). Navedena dedna izjava je veljavna in zavezujoča. Pritožnica je niti ne izpodbija, zatrjuje le, da pričakuje ustrezno odškodnino za svoj dedni delež. Kakšen je bil njen motiv za odpoved dedovanju, za ta postopek ni odločilno. Zapuščinsko sodišče ga ni dolžno ugotavljati. Vezano pa je na podano dedno izjavo o odpovedi dedovanju, oziroma dedne izjave ostalih dedičev, kar je v obravnavanem primeru tudi pravilno storilo. Upoštevaje že omenjeno pravno pravilo o nepreklicnosti dedne izjave pritožnica svoje podane izjave z dne 22.5.2006 v pritožbenem postopku ne more več spremeniti oz. preklicati, pa tudi izpodbijati ne. Kot je bilo že pojasnjeno, bi jo lahko izpodbijala le v pravdnem postopku s posebno tožbo, če bi bili za to podani zakonsko določeni razlogi iz 2. odstavka 138. čl. ZD. Tudi morebitni dogovor z dedičem o plačilu nadomestila (v smislu razdelitve dediščine), ki ga omenja pritožnica, ni (več) stvar tega postopka.

Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče glede na podane dedne izjave dedičev, ki so v spisu, pravilno odločilo o dedovanju obravnavane zapuščine po zapustnici. Z odpovedjo dediščini dedič izgubi vsa upravičenja iz pravic, ki sestavljajo zapuščino; prav tako ga ne vežejo več morebitna bremena zapuščine. Pravna posledica odpovedi dediščini je namreč v tem, da se šteje, kakor da odpovedujoči se sploh ni postal dedič (člen 133/4 ZD). Usoda deleža, ki se mu je pritožnica odpovedala, pa je določena s kogentnimi normami dednega prava, ki jih je prvo sodišče uporabilo pravilno. Ker se je dedovanju odpovedala, je pravilno upoštevalo, da sama ne more več dedovati. Prišlo je do prirasti deleža sodedičem. In ker sta preostala dva dediča (A. P., M. L.) po ugotovitvi prvega sodišča odstopila svoj dedni delež sodediču E. P., je to posledično pripeljalo do tega, da je slednji podedoval celotno obravnavano zapuščino po zapustnici.

Ker je sklep pravilen in v njem ni zaslediti absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi z drugo točko 365. člena istega zakona ter 163. Člena ZD).