Jedro

V skladu s 22. členom ZDSS lahko sodišče odloči, da mora delodajalec trpeti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Navedeno pomeni, da je diskrecijska pravica sodišča, da pri odločanju o stroških postopka v korist delavca odstopi od splošnega načela odgovornosti za uspeh, omejena le na stroške za izvedbo dokazov in ne na vse stroške postopka. Ker pa se priglašeni stroški tožnika v celoti nanašajo le na nagrado tožnikovega pooblaščenca, tožnik do povračila teh stroškov ni upravičen na podlagi določb ZDSS, temveč le na podlagi določb ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova dnevnic in potnih stroškov plača znesek 795.176,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1998 do plačila (1. tč. izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik iz naslova dnevnic in potnih stroškov ter zamudnih obresti zahteval več (2. tč. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika za izplačilo zamudnih obresti od že izplačanega zneska dnevnic in potnih stroškov za posamezne mesece leta 1996 in januar 1997 (3. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. tč. izreka). Zoper odločitev o stroških postopka se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) sicer določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, vendar se to določilo nanaša na socialne spore, v tej zadevi pa je šlo za individualni delovni spor. Glede teh pa ZDSS v 1. odst. 22. čl. določa, da sodišče lahko odloči, da mora delodajalec trpeti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. V tej zadevi zaradi tega, ker tožnik ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, niso nastali nikakršni dodatni stroški. Stroške postopka je povzročila tožena stranka, ki je v celoti odklonila tožnikov zahtevek, ki ga je ta podal še pred vložitvijo tožbe. Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi za odločitev o stroških postopka uporabilo določilo 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni po svoji presoji, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožnik kot temelj za odločitev o stroških postopka v tem sporu zmotno navaja določbe 1. odst. 22. čl. ZDSS. Ta določba ne pomeni odstopa od 154. čl. ZPP, temveč samo dopušča možnost, da se delodajalcu lahko naloži plačilo stroškov za izvedbo posameznih dokazov, ne pa glede celotnih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo kriterij uspeha v pravdi. Stroški narokov so nastali ravno zaradi dokaznih predlogov tožnika in ne delodajalca, nikakor pa jih tožena stranka ni povzročila po lastni krivdi, kakor naj bi tožnik skušal prikazati v pritožbi. Tožnik je iz različnih naslovov vtoževal preko 4,000.000,00 SIT, kar pomeni, da je njegov uspeh v tem sporu manjši od polovičnega. Dokazi so se izvajali predvsem v smeri dokazovanja tistega, kar je tožnik neutemeljeno zatrjeval. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano odločitev o stroških postopka. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zmotno je prepričanje tožnika, da bi sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 22. čl. ZDSS lahko odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti priglašene stroške postopka. V skladu s citiranim določilom sodišče namreč lahko odloči, da mora delodajalec trpeti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Navedeno pomeni, da je diskrecijska pravica sodišča, da pri odločanju o stroških postopka v korist delavca odstopi od splošnega načela odgovornosti za uspeh, omejena le na stroške za izvedbo dokazov in ne na vse stroške postopka. Priglašeni stroški tožnika pa se v celoti nanašajo le na nagrado tožnikovega pooblaščenca ter povračilo njegovih materialnih stroškov. Navedeno pomeni, da o priglašenih stroških sodišče sploh ne bi moglo odločati na podlagi prvega odstavka 22. čl. ZDSS, temveč le na podlagi določb ZPP. Tožnik je s tožbo vtoževal glavnico 1.584.974,00 SIT, razen tega pa je kot samostojen zahtevek vtoževal tudi zamudne obresti od zamujenih izplačil v obdobju od februarja 1996 do januarja 1997, sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo le glavnico v višini 795.176,00 SIT, kar pomeni, da je tožnikov uspeh v tem sporu manj kot polovičen. Sodišče prve stopnje je zato v določbi drugega odstavka 154. čl. ZPP imelo oporo za odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Citirani člen namreč določa, da kadar stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Glede na to, da tožnik v tem sporu ni zmagal niti s polovico svojega zahtevka, odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, nikakor ni v njegovo škodo, kakor to zmotno navaja v pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, saj ni podana nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prvostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sam krije svoje pritožbene stroške. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovor za pritožbo ni bil potreben za pravilno odločitev v tem sporu. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zgolj tolmači predpise, sodišče pa pravo mora poznati (iura novit curia). V skladu s prvim odstavkom 155. čl. ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.