Jedro

Zgolj prevažanje tujcev po ozemlju Slovenije samo po sebi ni kaznivo, ker pa je obsojenec to storil po dogovoru z neidentificiranim organizatorjem in je zato vedel, da so tujci pravkar ilegalno prestopili državno mejo ter da je bila njegova vloga prevoznika nujni del organiziranega ilegalnega prehoda meje, je s svojim dejanjem uresničil vse znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ.

Izrek

Zahteva obs. R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 300.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Obs. R.P. je bil z izpodbijanima sodbama zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ obsojen na kazen enega leta zapora, v katerega se je vštel čas, prebit v priporu od 7.8.2001 od 13.15 ure dalje.

Zoper sodbi je obs. R.P. pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih določb kazenskega postopka po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da sodbi ugotavljata, da je "ilegalce" prevzel za prevoz na ozemlju Slovenije in jih peljal zgolj po ozemlju Slovenije, prevažanje "ilegalcev" po Sloveniji pa ni kaznivo dejanje, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-265/01-21 z dne 26.10.2001. Sodbi naj bi v nasprotju z izpovedbama prič dne 8.8.2001 ugotovili, da jih je obsojenec spravil čez mejo. Predlaga, da se ga oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da dejanje obsojenca, kot je opisano v izreku sodbe, vsebuje vse znake očitanega mu kaznivega dejanja, ker je njegovo dejanje sestavni del izvršitve tega kaznivega dejanja in predstavlja odločilni prispevek pri izvršitvi. Stališče zahteve, da je sodba sodišča druge stopnje protislovna, temelji na zmotnem mnenju, da dejanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja. Predlaga, da se zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva obs. R.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

R.P. je bil spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ, ker je skupaj z neznanimi udeleženci pri kaznivem dejanju spravil čez državno mejo več oseb tako, da je na podlagi predhodnega dogovora z neznano osebo dne 7.8.2001 na ozemlju Slovenije blizu državne meje s Hrvaško sprejel Turka in štiri Iračane, ki so tik pred tem s pomočjo vodičev ilegalno prestopili mejo med Slovenijo in Hrvaško ter jih pripeljal do L., kjer naj bi jih prevzel naslednji prevoznik in jih spravil do državne meje Slovenije na zahodu z namenom, da bi jo ilegalno prestopili, vendar pa je ta načrt policija v L. preprečila.

Iz takšnega opisa dejanja v izreku sodbe, ki je podrobneje pojasnjeno še v obrazložitvi obeh sodb, je jasno, da je obs. P. deloval kot člen v organiziranem ilegalnem transferju petih tujcev z bližnjega vzhoda v zahodno evropsko državo, ki je deloma tekel v tranzitu tudi čez ozemlje Slovenije. Na podlagi dogovora z neidentificirano osebo je prevažal po ozemlju Slovenije tujce, vedoč, da so tik pred tem ilegalno vstopili v državo, z namenom, da spet z ilegalnim prestopom meje odidejo v zahodno evropsko državo. Brez takega dogovora o prevzemu in nadaljnjem transportu tujcev, ki so ilegalno prišli v Slovenijo, vodiča ne bi privedla pet tujcev čez državno mejo in tujci ne bi pristali na to, saj bi se brez pomoči znašli v povsem tujem, neznanem okolju, brez krajevne orientacije, brez znanja jezika, izpostavljeni sankcijam zaradi nezakonitega prestopa meje in brez praktične možnosti, da bi sami dosegli cilj, za katerega so veliko plačali in prestali. Tako se pokaže, da je bilo vnaprej dogovorjeno ravnanje obsojenca, ki ga je tudi uresničil, odločilni prispevek za odločitev drugih neznanih udeležencev pri kaznivem dejanju in za izvedbo te odločitve nezakonitega transferja petih tujih ilegalnih prestopnikov državne meje od Irana oziroma Turčije do Slovenije.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so uresničeni objektivni znaki sostorilstva pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 311. člena KZ, čeprav obsojenec sam neposredno pri prestopu državne meje tujcev ni bil navzoč.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, da zgolj prevažanje tujcev po ozemlju Slovenije samo po sebi ni kaznivo, vendar pa zanemarja odločilno dejstvo, ki sta ga ugotovili sodbi, namreč, da je to storil po dogovoru z neidentificiranim organizatorjem, da je zato vedel, da so tujci pravkar ilegalno prestopili državno mejo in da je bila njegova vloga prevoznika nujni del organiziranega ilegalnega prehoda meje. Zahteva torej neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je obsojenec s svojim dejanjem uresničil vse znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ.

Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča v pritožbi zagovornika. Ustavno sodišče je obravnavalo primere transporta ljudi z vzhoda v zahodnoevropske države, vendar pa ne v tranzitu čez ozemlje Slovenije tako, da niso prestopili državne meje Slovenije. Ustavno sodišče se je ukvarjalo s povsem drugačno dejansko situacijo, kot je v obravnavanem primeru.

Trditev, da sta priči, tujca, ki sta bila zaslišana pred preiskovalnim sodnikom, potrdili zagovor, da ju obsojenec ni spravil čez mejo, je točna le v tem, da sta priči potrdili, da ju ni obsojenec prepeljal čez državno mejo, ampak sta to storila dva vodiča, ki sta jih prevzela na ozemlju Hrvaške. Priči pa sta potrdili, da je obsojenec pričakal skupino, jih prevzel od dotedanjih vodičev, jih naložil v osebni avtomobil, dva od njih v prtljažnik, in jih odpeljal do L. Takšni njuni izpovedbi kot celota sta bili podlaga za ugotovitve in zaključke sodišča. Zato ni smiselno zatrjevanega nasprotja med zapisnikoma o izpovedbah teh dveh prič in med tem, kar sodbi povzemata kot njihovo vsebino.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je zavrnilo kot neutemeljeno.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP mora obsojenec plačati povprečnino kot stroške postopka v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Na podlagi 3. odstavka 92. člena ZKP je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo zamotanost zadeve, to je obseg in razloge zahteve, s katero je obsojenec izpodbijal obe sodbi sodišč prve in druge stopnje, ter njegove premoženjske razmere (ima poklic, zaposlitev, ima več vreden osebni avtomobil in nima preživninskih obveznosti).