Jedro

Država ima obveznost, če se v postopku odločanja po Dublinski uredbi izkažejo okoliščine, ki kažejo na resno nevarnost za kršitev človekovih pravic v primeru predaje drugi državi članici, da te okoliščine preizkusi, preden sprejme odločitev in po potrebi uporabi klavzulo suverenosti iz 3(2) člena Dublinske uredbe.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala preučiti predložene informacije o stanju v izvorni državi in po potrebi pridobiti še druge informacije in napraviti celovito dokazno oceno o morebitnih sistemskih pomanjkljivostih pri sprejemu prosilcev za azil v Bolgariji, morala pa bo tudi zaslišati tožnika glede zatrjevanih kršitev, ki naj bi se tožniku že zgodile v Bolgariji in to dvoje skupaj upoštevati pri presoji, ali je na podlagi znanih dejstev o stanju v Bolgariji glede sprejema prosilcev za azil, mogoče zaključiti, da so podane takšne sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka glede pripora in življenjskih razmer, da v povezavi z okoliščinami, ki jih je že doživel tožnik v postopku v Bolgariji, pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško in ponižujoče ravnalo oziroma da mu bo kršena pravica do celovitega spoštovanja človekovega dostojanstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-333/2012/20 (1313-05) z dne 5. 2. 2013 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) ter 1. odstavka 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list EU, št. L 50/1, z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba), odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, ki trdi, da je A.A., roj. ... 2. 1988 v kraju Gasrin, Tunis, saj bo imenovani predan Bolgariji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 11. 1. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo je prosilcu ob nastanitvi v Center za tujce odvzelo prstne odtise in jih dne 10. 12. 2012 poslalo v Centralno bazo EURODAC, od koder je dne 10. 12. 2012 dobilo podatek, da je bil imenovani dne 19. 11. 2012 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Bolgarije. Organ se sklicuje na 1. odstavek 3. člena in 1. odstavek 16. člena, točka c. Dublinske uredbe ter 5. odstavek 4. člena Dublinske uredbe. MNZ je posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Dne 31. 12. 2012 je ministrstvo od pristojnega organa Bolgarije prejelo odgovor, da je Bolgarija v skladu s petim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Ministrstvo se bo v skladu s 3. odstavkom 19. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Bolgarije dogovorilo o sprejemu imenovanega, ki bo na mednarodnem letališču Sofija, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Bolgarije.

2. Tožnik vlaga tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sklicuje se na t.i. klavzulo suverenosti iz 3(2) člena Dublinske uredbe, ki državi članici omogoča, da prosilca ne pošlje v državo, kjer bi mu bile kršene človekove pravice. Kljub temu, da gre pri uporabi te določbe za diskrecijo države, tožnik meni, da bi njegova predaja oziroma izročitev Bolgariji kot državi članici, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, pomenila kršitev človekovih pravic. Breme obravnavanja tožnikove prošnje bi tako prešlo na državo, ki po tožnikovih izkušnjah ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da imajo po stališču Ustavnega sodišča določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegova zasebnost in varnost (od 34. do 38. člen) posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, predvsem pa vsem prepovedujejo – na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom – poseganje v naštete pravice. Sklicuje se na test sorazmernosti. Tožnik je že pri podaji prošnje dne 11. 1. 2013 v Centru za tujce v Postojni pri opisovanju svoje poti iz matične države do Slovenije povedal, da ga je policija pri ilegalnem prečkanju meje med Turčijo in Bolgarijo aretirala ter da ga je eden izmed treh policistov, ki so bili prisotni, začel boksati v glavo, potem pa so ga odpeljali na policijsko postajo ter za tri dni vrgli v pripor. Soba, kjer se je nad tožnikom izvajal pripor, je bila zelo majhna, v njej pa je bilo sedem ilegalcev in samo tri postelje. Na bolgarski meji so tožniku tudi odvzeli prste odtise in ga odpeljali k sodniku za prekrške, nato pa je bil 40 dni v zaporu. Med prestajanjem kazni oziroma bivanjem v zaporu mu je bil s strani tamkajšnje policije prinešen formular, na katerem so bili njegovi podatki, nato pa ga je policija poskušala prisiliti k temu, da zaprosi za azil in naj tudi napiše lastnoročno izjavo, da želi zaprositi za azil v Bolgariji. Poleg tega je bilo še šest ilegalcev, ki so bili prav tako prisiljeni zaprositi za azil oziroma se podpisati na seznam poleg svojega imena in nato še ročno napisati, da želijo azil. Tožnik tega ni želel storiti, zato meni, da je formular izpolnil prevajalec, saj je šlo za nekoga v civilu, ki je govoril arabsko. Nato so ga peljali v azilni dom v bližino Slovingrada, kjer je bil tri ali štiri dni, tam pa ni dobil nobene hrane, zato se je odločil, da skupaj še z dvema azilantoma pobegne do bolgarsko-srbske meje. Kot dokaz predlaga svoje zaslišanje. Tožnik je mnenja, da bi njegova vrnitev v Bolgarijo lahko pomenila kršitev načela nevračanja ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sklicuje se tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. Iz citirane sodbe očitno izhaja, da argument tožene stranke o neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, ne drži. Kot je razvidno iz več poročil (npr. poročilo UNHCR za Centralno Evropo iz leta 2011, Information Note Arbitrarness Regarding Access to Asylum Procedure in Bulgaria, No place to stay – A review of the implementation of UNHCR's urban refugee policy in Bulgaria) so razmere v Bolgariji, kar se tiče azilnih postopkov slabe. Iz izdanega poročila s strani UNHCR v Budimpešti leta 2011 izhaja, da razmere v azilnih domovih za prosilce za mednarodno zaščito v Bolgariji ne dosegajo zahtevanih standardov s strani Evropske unije. Glede higienskih razmer v azilnih domovih je bilo ugotovljeno, da ne dosegajo zahtevanih standardov in se še slabšajo (poročilo str. 12). Zaradi zamud pri registraciji prošenj za mednarodno zaščito ali slabe koordinacije med pristojnimi organi pa tudi v primerih, ko prosilcem ni bilo mogoče zagotoviti nastanitve v azilnem domu zaradi prezasedenih kapacitet, so bili le-ti nastanjeni namesto v azilnem domu v posebnem centru za začasno namestitev tujcev v Busmantsi blizu letališča v Sofiji. Po pripovedih prosilcev, ki so bili tam nastanjeni, so razmere enake kot v zaporu. Problem, ki se poleg dolgega trajanja namestitve v tem centru pojavlja, je tudi slabo, ali pa sploh ne, zagotavljanje prevajalskih storitev. Na problem dostopa do azilnega postopka in spoštovanja načela nevračanja ter pravico do azila opozarja tudi Information Note Arbitrarness Regarding Access to Asylum Procedure in Bulgaria z dne 2. 1. 2013. Očitno je, da pristojni organi v Bolgariji ne postopajo zakonito v azilnih postopkih s tem, ko odlašajo z obravnavanjem vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pa teh sploh ne obravnavajo. Enako izhaja tudi iz poročila UNHCR: Submission by the United Nations High Commissioner for Refugees for the Office of the High Commissioner for Human Rights, Compilation Report-Universal Periodic Review: Republic of Bulgarija. Pomanjkljivosti azilnega postopka oziroma postopka mednarodne zaščite obravnava tudi poročilo Bulgarian Helsinki Cmmittee: Bi-Annual Refugee Status Determination Procedure Monitoring Reportin Bulgarian Helsinki Committee: Anual Report on Border Monitoring – 2011. Pereč problem oziroma nezakonito postopanje pristojnih organov v Bolgariji se nanaša tudi na dejstvo, da so v Bolgariji prosilci za mednarodno zaščito lahko obravnavani pred sodiščem zaradi kaznivega dejanja ilegalnega prehajanja meje, kljub temu, da Kazenski zakonik izključuje od kaznivosti za ilegalen vstop prosilcev za azil („No place to stay“, str. 9). Razmere v Centru za pridržanje, kjer so v Bolgariji lahko nameščeni prosilci za azil, je Sodišče Evropske unije obravnavalo v zadevi Kadzoev, C-357/09 PPU Said Shamilovich Kadzoev (Huchbarov) z dne 30. 11. 2009. Sodišče EU je presodilo, da gre v primerih, ko so prosilci za azil nameščeni v centru za pridržanje za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja. Tudi tožniku je bila torej na ta način odvzeta prostost in ne zgolj omejeno gibanje, saj je bil kar štirideset dni v zaporu, poleg tega pa je bil prisiljen oddati prošnjo za mednarodno zaščito. Na tem mestu je potrebno poudariti, da je temeljna pravica prosilca za azil njegova odločitev, kje bo poskušal iskati zaščito. Zato mora biti ta namen prosilca pri presoji upravičenosti prošnje v največji možni meri spoštovan.(1) Iz zgoraj navedenih argumentov torej izhaja, da bi bil tožnik, če bi bil predan Bolgariji, soočen najmanj z naslednjimi kršitvami: sojenje zaradi kaznivega dejanja ilegalnega vstopa v državo, kljub temu, da gre za prosilca za azil, možnost, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ne bo obravnavana oziroma ne bo obravnavana v doglednem času ter da mu bo ponovno odvzeta prostost. Tožnik opozarja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta, še pred odločitvijo sodišča o tožbi, nastala težko popravljiva škoda. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega dejstva ne bi več izkazoval pravnega interesa, njegov pravni interes bi namreč zaradi izročitve Republiki Bolgariji naknadno prenehal. Vrhovno sodišče je v sodbi UP 63/2011 zavzelo stališče, da zadržanje tovrstnih odločitev zavezuje toženo stranko že po naravi stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek. Sklicuje se tudi na sklepa Upravnega sodišča I U 1410/2011 (enako I U 686/2011, I U 794/2011). Očitno je torej, da bi izvršitev izpodbijanega sklepa kršila tožnikovo pravico iz prvega odstavka 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do pravnega sredstva). S tem pa je na podlagi uveljavljene sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča (I U 1338/2011, I Up 63/2011) podana pravno relevantna težko popravljiva škoda iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 kot pogoj za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče izvršitev sklepa z dne 5. 2. 2013 odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijani akt. Predlaga odpravo sklepa podrejeno pa, da sodišče sklep razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi.

4. Obrazložitev k prvi točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Določilo 3(2) člena Uredbe št. 343/2003 je „element skupnega evropskega azilnega sistema“, kar pomeni da tožena stranka in sodišče v tem sporu izvajata pravo EU (sodba SEU v zadevi N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011, odst. 68-69). Glede na pravno naravo je določilo 3(2) člena Uredbe „pooblastilo za odločanje po prostem preudarku“ (ibid. odst. 65) SEU v zadevi N.S. in M.E dodaja, da „morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije“ (ibid. odst. 77). Na podlagi skupnega azilnega sistema je mogoče domnevati, da vse države, ki sodelujejo v njem, spoštujejo temeljne pravice, vključno s pravicami iz Ženevske konvencije in MKVČP in da si medsebojno zaupajo. Na podlagi tega medsebojnega zaupanja je zakonodajalec EU sprejel Uredbo, da bi racionaliziral obravnavanje prošenj, da bi povečal pravno varnost, da bi se izognil pojavu „forum shopping“ (ibid. odst. 78-79), temu pa SEU dodaja, „da ni mogoče izključiti, da ima sistem v praksi večje težave pri delovanju v določeni državi članici, tako da obstaja resna nevarnost, da bi bili prosilci v primeru predaje /.../ obravnavani v nasprotju s temeljnimi pravicami“ (ibid. odst. 81). Iz tega sledi, da ima država obveznost, če se v postopku odločanja po Dublinski uredbi izkažejo okoliščine, ki kažejo na resno nevarnost za kršitev človekovih pravic v primeru predaje drugi državi članici, da te okoliščine preizkusi, preden sprejme odločitev na podlagi uredbe in v skladu s standardi iz sodbe v zadevi N.S. in M.E., in po potrebi uporabi klavzulo suverenosti iz 3(2) člena Dublinske uredbe. Da je domnevo o ustreznem spoštovanju človekovih pravic med državami članicami EU možno z dokazi tudi ovreči v azilnih zadevah na podlagi Dublinske uredbe, izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 (odst. 341-361).

7. Tožnik je že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da ko je ilegalno prečkal mejo z Bolgarijo, so ga prijeli trije policisti in eden od njih ga je začel boksati v glavo. Na policijski postaji so ga zadržali v priporu 3 dni, v zelo majhni sobi je bilo 7 ilegalcev in 3 postelje. Po obravnavi pri sodniku za prekrške je bil poslan v zapor za 40 dni, prisiljen je bil, da zaprosi za azil v Bolgariji; formular za azil je izpolnil prevajalec; nato je bil prepeljan v Azilni dom blizu Slovingrada, kjer je bil 3-4 dni in v tem času ni dobil nobene hrane. Na posebno vprašanje pooblaščenke je povedal, da so ga pretepli ob aretaciji v gozdu, tepli pa so ga tudi, ko je bil priprt 3 dni, zato ni hotel zaprositi za azil v Bolgariji. V Azilnem domu v Slovingradu so spali na tleh, na dekah, v veliki dvorani, bilo jih je okrog 200. Prosil je, da ga organ ne pošlje v Bolgarijo, da je raje 10 let zaprt v Centru za tujce, kot da bi šel nazaj v Bolgarijo.

8. Če drži, da so tožnika policisti pretepli (najmanj dvakrat), če je bil zaprt najprej 3 dni, potem pa še 40 dni, ne da bi imel dostop do sodnega varstva zoper odvzem osebne svobode, in če v priporu 3 dni ni dobil nič hrane, so to okoliščine, ki kažejo na resno nevarnost, da je bil tožnik obravnavan v nasprotju z temeljnimi pravicami, tako kar zadeva dostop do sodne kontrole odvzema prostosti (47. člen v zvezi z 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah in 2. odstavka 18. členom Direktive EU št. 2005/85/ES ter 5(1)(f) člena MKVČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Saadi proti Združenemu kraljestvu z dne 29. 1. 2008), kot tudi glede minimalnih pogojev za spoštovanje človekovega dostojanstva ne samo v smislu odsotnosti fizičnega nasilja zaradi spoštovanja človekove fizične in psihične integritete, ampak tudi v smislu zagotovitve človeka vredne nastanitve, hrane, obleke, kot to ureja Direktiva EU št. 2003/9 (sodba SEU v zadevi CIMADE, C-179/11 z dne 27. 9. 2011, odst. 39, 42); do slednjega prosilec ne sme biti izključen niti v začasnem obdobju (ibid. odst. 56).

9. V obravnavanem primeru pa tožena stranka tožnikovih navedb v prošnji ni upoštevala pred izdajo izpodbijanega akta, čeprav se le-te ujemajo s tem, kar je tožnik kasneje v postopku ponovil, ko je bil zaslišan na sodišču dne 24. 1. 2013 v zadevi omejitve gibanja in jih ponavlja tudi v tožbi. Da je ta kršitev procesnega pravila iz 9. člena ZUP v zvezi z sodbo SEU v zadevi N.S. in M.E. lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, pa kažejo poročila o stanju v Bolgariji glede prosilcev za azil tako glede procesnih jamstev za primer odvzema prostosti, kot glede minimalnih pogojev za sprejem prosilcev v smislu varstva celovitega dostojanstva prosilcev za mednarodno zaščito. Pooblaščenka tožnika je namreč tožbi priložila pet poročil oziroma informacij o predmetnem stanju v Bolgariji, ki po časovnem kriteriju niso nepomembne (leto 2010/2011, maj 2011, januar 2012); gre za različne izvore virov, in sicer poročilo UNHCR Visokemu komisarju za človekove pravice („Submission by the UNHCR for the Office of the High“ /…/), informacija koordinatorke Pravne klinike in pravne zastopnice v azilnih zadevah v Bolgariji dr. Valerije Ilareve („Arbitrariness regarding“ /…/), poročilo dveh (neodvisnih) konzultantov UNHCR (Lary Bottinick in Areni Sianni: „No place to stay“ /…/), poročilo Regionalnega odbora UNHCR za Srednjo Evropo, ki ga je podpisal vodja regionalnega urada UNHCR, Gottfried Koefner („Being a Refugee“ /…/) in poročilo Bolgarskega helsinškega odbora, ki ne dajejo vtisa očitne nepomembnosti. Dejstvo, da se tožnik v tožbi sklicuje na ta poročila, je odločilno za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, kajti iz SEU v zadevi N.S. in M.E. izhaja, da mora za uporabo klavzule suverenosti iz 3(2) člena Dublinske uredbe obstajati oziroma morajo biti podane takšne okoliščine, da je mogoče reči, da bi tožena stranka morala vedeti za določene sistemske pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi (ibid. odst. 94 in 106). In tožeča stranka v tožbi s pomočjo teh poročil uveljavlja, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka glede pripora in življenjskih razmer v smislu 88. odstavka sodbe v zadevi N.S. in M.E. 10. Ker se je tožniku v Bolgariji po njegovih trditvah že zgodilo, da je bil vsaj dvakrat pretepen od policistov, ko je bil v njihovi obravnavi, da je bil tri dni zaprt brez hrane, da je bil prisiljen zaprositi za azil oziroma je to storil nekdo drug namesto njega, čeprav zaradi ravnanj uradnih oseb in razmer ni hotel zaprositi za azil v Bolgariji, da je bil v zaporu približno 43 dni, pri čemer tožena stranka ni preverila, ali je imel možnost sodnega nadzora nad odvzemom osebne svobode, je subjektivni strah tožnika, da bi se mu to ponovilo, če bi bil vrnjen, v kombinaciji s sistematičnimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku, ki jih uveljavlja prek predloženih poročil, pravno relevantna okoliščina; v tej zadevi namreč ni mogoče reči, da gre za »vsako« oziroma za »najmanjšo« kršitev direktive 2003/9, 2004/83 ali 2005/85, kot se je izrazilo SEU v sodbi N.S. in M.E. v 82 in 84. odstavku obrazložitve sodbe, in ki po mnenju SEU ne bi odprla potrebe po uporabi klavzule suverenosti iz 3(2) člena Dublinske uredbe.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala preučiti predložene informacije o stanju v izvorni državi in po potrebi pridobiti še druge informacije in napraviti celovito dokazno oceno o morebitnih sistemskih pomanjkljivostih pri sprejemu prosilcev za azil v Bolgariji, morala pa bo tudi zaslišati tožnika glede zatrjevanih kršitev, ki naj bi se tožniku že zgodile v Bolgariji in to dvoje skupaj upoštevati pri presoji, ali je na podlagi znanih dejstev o stanju v Bolgariji glede sprejema prosilcev za azil, mogoče zaključiti, da so podane takšne sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka glede pripora in življenjskih razmer, da v povezavi z okoliščinami, ki jih je že doživel tožnik v postopku v Bolgariji, pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško in ponižujoče ravnalo oziroma da mu bo kršena pravica do celovitega spoštovanja človekovega dostojanstva, čeprav le v začasnem obdobju (sodbi SEU v zadevah N.S. in M.E. odst. 106 in 115 ter CIMADE, odst. 42 in 56).

Tožena stranka je torej kršila določilo 4. in 1. člena Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določilom 3(2) člena Dublinske uredbe in je nepopolno ugotovila dejansko stanje, zato je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Obrazložitev k drugi točki izreka:

12. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

13. Določilo 4. odstavka 74. člena ZMZ določa, da „tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev. V primeru vseh ostalih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve.“ Iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju novele ZMZ-C (Uradni list RS, št. 83/2012) je razvidno, da je predlagatelj upošteval, da iz 74. člena ZMZ sicer izhaja, da zgolj tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev upravnega akta, vendar je „glede navedene določbe v sodni praksi prišlo do različnih interpretacij“, zato „predlog dodaja dodatni stavek, na podlagi katerega bo sedaj nedvoumno, da zgolj tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, ne pa tudi tožba zoper druge akte, izdane na podlagi zakona.“(2) V obrazložitvi k 10. členu ZMZ-C pa je navedeno, da „v vseh ostalih primerih zadržanje odločitve presoja Upravno sodišče RS, ki lahko na predlog tožnika na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe“ (ibid. str. 20).

14. V odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka ne nasprotuje izdaji začasne odredbe in se do tega niti ne opredeli.

15. Nesporno torej tožniki lahko vložijo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 4. odstavka 75. člena ZMZ v zvezi z 32. členom ZUS-1. Očitno pa je tudi, da zakonodajalec oziroma predlagatelj ob spremembi 74. člena ZMZ ni upošteval Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Kajti po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) velja, na kar je Upravno sodišče že večkrat opozorilo v upravno-sodni praksi (na primer: sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 1929/2010-8 z dne 21. 12. 2010), da mora imeti pravno sredstvo zoper odločitev, ki lahko vpliva na varstvo pravice iz 3. člena MKVČP, avtomatičen suspenzivni učinek in ni dovolj, če mora sodišče s posebnim aktom ali na posebno zahtevo izdati začasno odredbo (sodbe ESČP v zadevah Gebremedhin proti Franciji, odst. 65-66, Čonka proti Belgiji, odst. 82-83, Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji, odst. 58, 59 in 108 in 116).

16. Predmetna zadeva je takšna zadeva glede na to, kar je tožnik povedal, da se mu je dogajalo v Bolgariji, kar je sodišče povzelo v prejšnji točki obrazložitve sodbe, in tožena stranka njegovih navedb ni štela za neverodostojne in je težko popravljiva škoda izkazana s tem, da se tožnik upravičeno lahko boji vrnitve v Bolgarijo.

17. Sodišče v tej zadevi ni prekinilo postopka in ni vložilo zahteve za presojo ustavnosti 74. člena ZMZ, ki avtomatično suspenzivnost tožbe v upravnem sporu veže zgolj na negativno odločitev o prošnji, ne pa na vse primere, ko ima stranka takšen zahtevek v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena MKVČP, ki bi lahko pripeljal do utemeljenosti tožbe (ang.: arguable claim). Tožena stranka namreč ni izvršila sklepa pred iztekom roka za vložitev tožbe in tega tudi ni storila tudi po prejemu poziva, s katerim je bila obveščena, da je bila tožba vložena, kar bi morala biti tudi sicer pravilna praksa tožene stranke, zato da ZMZ ne bi bil v nasprotju z MKVČP in da v posamičnem primeru ne bi prišlo do kršitve pravice iz 13. člena v zvezi z 3. členom MKVČP. 18. Z vidika procesnih ustavnih pravic in upravno-sodne prakse v Sloveniji pa je težko popravljiva škoda izkazana s tem, da če sodišče ne bi zadržalo izvršitve izpodbijanega akta, in bi bil tožnik odstranjen iz države, tožnikova pravica do dostopa do sodišča oziroma učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave v zvezi z 2. odstavkom 74. člena ZMZ) ne bi imela nobenega smisla, čeprav je zakonodajalec tudi stranki, ki ji je izdan sklep o zavrženju prošnje po 63. členu ZMZ, izrecno dal pravico sodnega varstva (2. odstavek 74. člena ZMZ). To potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011, s katero je Vrhovno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje (iz zadeve I U 1929/2010 z dne 29. 12. 2010), ki je v izreku ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta, z besedami, /.../ „da je tožena stranka glede na vse okoliščine obravnavanega primera (da je bila o tožbi in vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe pred izročitvijo obveščena) s tem, ko je tožnika predala Republiki Hrvaški, ne da bi počakala na odločitev o tožnikovi tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, kršila tožnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave RS. Res je sicer, da iz določb ZMZ neposredno ne izhaja, da tožba zoper sklep, izdan na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ, ne zadrži izročitve prosilca tretji varni državi, vendar zadržanje izvršitve po presoji Vrhovnega sodišča izhaja in praviloma zavezuje toženo stranko že iz narave stvari, saj je za prosilca učinek zavrženja njegove prošnje enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, za katero pa je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena ZMZ določeno, da ima suspenzivni učinek. Sicer se bo uveljavila praksa, da bo praktično kakršnakoli sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države s takojšnjo izročitvijo prosilcev taki državi v celoti izničena, saj z izročitvijo tuji državi tožnik ni več pod slovensko jurisdikcijo. Smiselno enako pa velja tudi v primeru vložene oziroma izdane začasne odredbe“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011, odst. 10).

19. Situacija glede odločitve po Dublinski uredbi, da organ v Sloveniji ne bo obravnaval prošnje, pa je z obravnavanega vidika primerljiva s situacijo, ko organ prošnjo zavrže na podlagi instituta varne tretje države.

20. Z vidika prava EU sicer ne bi bilo potrebno, da bi Upravno sodišče zadržalo izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe, ampak bi zadoščalo zadržanje do vročitve sodbe Upravnega sodišča strankam postopka. Vendar pa 39. člen Procesne direktive, ki ureja učinkovito pravno sredstvo v zvezi s stališčem Sodišča EU v zadevi Diouf (sodba SEU v zadevi C-69/10, odst. 69), po katerem, pravica do učinkovitega pravnega sredstva velja samo na prvi stopnji sodnega odločanja, za nadaljnje stopnje sojenja pa ne več, nima obvezujoče narave v tem smislu, da država članica ne bi mogla imeli višjih standardov, če so ti združljivi s Procesno direktivo (5. člen Procesne direktive). Obvezujoča določba 2. odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče zadrži izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe, do česar pa lahko v določenih primerih pride šele na stopnji sojenja pred Vrhovnim sodiščem, je po mnenju Upravnega sodišča združljiva z namenom Procesne direktive.

21. Tožena stranka prizadetosti javne koristi, če bi sodišče izdalo začasno odredbo ni navedla, koristi nasprotnih strank ni, tako da sodišče nima podatkov o tem, da bi odločitev o izdaji začasne odredbe bila nesorazmerna z javnimi koristmi. Na tej podlagi je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe (2. odstavek 32. člena ZUS-1).

opomba (1) : UNHCR Executive Committee Conclusion No. 15 „Refugees Without and Asylum Country“ (1979), Art. (h) (iii) opomba (2) : Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti – skrajšani