Jedro

V konkretnem primeru pridejo v poštev pravila o kršitvi pogodbene obveznosti (262. člen ZOR) v zvezi z odvetnikovim dolžnim ravnanjem pri opravljanju naročenega posla po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo in odgovornost mandatarja (1. odstavek 751. člena v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZOR), in po specialnih predpisih, veljavnih v času nastanka spornega razmerja, ki urejajo delo odvetnikov. V obravnavani zadevi se zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko terjatev in ne za odškodninsko terjatev za neposlovno škodo oziroma za škodo iz naslova civilnega delikta. Glede zastaranja je prvo sodišče torej nepravilno uporabilo 1. in 2. odstavek 376. člena ZOR, namesto 3. odstavka istega člena

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano odločbo upoštevalo delni umik tožbe do zneska 6.245,79 EUR s pripadki in v tem delu postopek ustavilo (I. izreka). V točki II. je zavrnilo zahtevek za plačilo 6.245,79 EUR z zahtevanimi obrestmi od 17.8.1995 naprej iz naslova plačila zavarovalnine po Splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov OA-94 zaradi napake pri opravljanju odvetniške dejavnosti, ki naj bi jo storil pritožnikov odvetnik Š. kot njegov pooblaščenec v postopku P 144/95 pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni. Tako je odločilo po ugotovitvi, da ni vzročne zveze med zatrjevano škodo in odvetnikovim ravnanjem in zaradi zastaranja. O pravdnih stroških je odločilo v točki III. izreka. Naložilo jih je v plačilo tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere je odločilo, da tečejo od dneva izdaje sodbe.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, vključno s stroškovnim delom, ali pa vsaj razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje prvemu sodišču. Kot zmotno graja dokazno oceno prvega sodišča, da ni dokazala, da bi se postopek pod opr. št. P 144/95 pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni končal v njen prid. Tožena stranka je tam priznala krivdo svojega zavarovanca do 50%, sokrivda drugega udeleženca prometne nesreče izhaja tudi iz izvedeniških mnenj, pridobljenih v navedenem postopku. Podana je bila vsaj sokrivda nasprotnega udeleženca v prometu in tožnik bi vsaj delno v pravdi uspel. Sodišče bi moralo v tukajšnji pravdi odločiti, da mu pripada vsaj del vtoževane terjatve (v razmerju, v katerem je bil za prometno nezgodo odgovoren zavarovanec tamkajšnje tožene stranke). Zmotno in nepravilno je odločeno tudi o zastaranju. Triletni subjektivni rok še ni iztekel, saj je bila tožba vložena s priporočeno pošiljko zadnji dan pred njegovim iztekom 17.6.2006 in ne 21.6.2006, kot je ugotovilo prvo sodišče. Petletnega objektivnega roka za zastaranje odškodninske terjatve ne bi smelo upoštevati, ker je bivši tožnikov pooblaščenec (stranski intervenient) tožnika zavajal, da je ta za škodo izvedel šele po poteku absolutnega petletnega roka, kar je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Terjatev ni zastarala. Odvetnik je storil kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po členu 220/II - I Kazenskega zakonika. Upoštevati je treba rok, potreben za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje, konkretno desetletni rok. Opozarja, da gre za kršitev pogodbene obveznosti odvetnika, ki zastara v času, ki je določen za zastaranje te obveznosti, konkretno v roku pet let, ko je tožnik odstopil od pogodbe. To je bilo z njegovo odpovedjo pogodbe dne 17.6.2003, ko je izvedel, da je pravdni postopek za plačilo odškodnine pravnomočno končan. Končno graja še obrestni del zahtevka pri stroških, ker ga je sodišče zavezalo k plačilu zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje namesto od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik z direktno tožbo po 2. odstavku 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; uporaba po členu 1060 Obligacijskega zakonika - OZ) in na podlagi Pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov po polici štev. X, sklenjene po Splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov (OA-94) med Odvetniško zbornico Slovenije in toženo stranko, od nje neposredno terja povrnitev škode v smislu 155. člena ZOR. Nastala naj bi mu zaradi grobe napake njegovega tedanjega odvetnika v pravdnem postopku, opr. št. P 144/94 pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, ker dvakrat ni pristopil na glavno obravnavo in se je tožba zato štela za umaknjeno. Poleg tega je zatrjeval, da je odvetnik prekršil svojo pogodbeno obveznost, ker ga ni zastopal dovolj vestno, skrbno in po pravilih stroke, ker ga ni obvestil o ustavitvi postopka, pač pa ga je zavajal, da postopek še teče. Zato mu je nastala škoda, ker zoper Zavarovalnico kot toženo stranko v odškodninskem razmerju, v katerem ga je zastopal navedeni odvetnik, zaradi zastaranja odškodninske terjatve ne more več uveljavljati (pripravljalna vloga na red. št. 15). Zahteva povrnitev škode - zneska, ki ga je vtoževal v osnovni pravdi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.1995, in trdi, da bi v navedeni pravdi gotovo uspel, ali pa vsaj do 50% glede na delež sokrivde drugega udeleženca prometne nesreče, čigar delež odgovornosti je v predhodni pravdi priznala tamkajšnja tožena stranka.

Gre za spor iz zavarovanja civilne odgovornosti za primer odškodninske odgovornosti odvetnika proti svojim strankam. Pogodbeno zavarovalno pravo obravnava le razmerje med skleniteljem zavarovanja (zavarovalcem) in zavarovateljem (zavarovalnico) - kritno razmerje. Za odločanje o njem je odločilnega pomena vprašanje odškodninske odgovornosti zavarovalca, ki je predmet odškodninskega prava. Ali je odvetnik odgovoren, je treba presojati po pravilih, ki urejajo razmerje med njim in oškodovancem. V konkretnem primeru pridejo v poštev pravila o kršitvi pogodbene obveznosti (262. člen ZOR) v zvezi z odvetnikovim dolžnim ravnanjem pri opravljanju naročenega posla po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo in odgovornost mandatarja (1. odstavek 751. člena v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZOR), in po specialnih predpisih, veljavnih v času nastanka spornega razmerja, ki urejajo delo odvetnikov. Navedeno materialnopravno izhodišče je prvo sodišče pravilno navedlo. Glede na trditveno in dokazno podlago tožeče stranke pa ni v zadostni meri ugotovilo, ali so podane zatrjevane odvetnikove kršitve pogodbene obveznosti, katere in na kakšen način. Gre za odločilna dejstva, od katerih je odvisen ne le odgovor na vprašanje, ali je podano nedopustno ravnanje povzročitelja (odvetnika) kot ene od obveznih predpostavk civilnega delikta, ampak tudi odgovor na vprašanje o zastaranju, zaradi katerega je sodišče (med drugim) zavrnilo zahtevek.

V obravnavani zadevi se zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko terjatev in ne za odškodninsko terjatev za neposlovno škodo oziroma za škodo iz naslova civilnega delikta. Glede zastaranja je prvo sodišče torej nepravilno uporabilo 1. in 2. odstavek 376. člena ZOR, namesto 3. odstavka istega člena, kot pravilno opozarja pritožba. Kršitev pogodbe (in s tem nedopustno ravnanje pri poslovni odškodninski obveznosti) je podana, če dolžnik (odvetnik) ne izpolni svoje obveznosti, je ne izpolni pravilno ali jo izpolni z zamudo. Zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne v skladu s 1. odstavkom 361. člena ZOR teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Zato je treba v konkretnem primeru podrobneje ugotoviti, kaj predstavlja škodni dogodek in zatrjevano škodo. V skladu s 3. odstavkom 376. člena ZOR obravnavana terjatev zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku.

Pritožnik upravičeno opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ni trdil le, da odvetnik dvakrat ni pristopil na obravnavo, pač pa tudi, da ga o ustavljenem postopku in svoji neaktivnosti ni obvestil do 17.6.2003, ter mu vse do tedaj zatrjeval, da sodišče počasi vodi postopek. To je dokazoval s svojim zaslišanjem in pričami. Vse, razen odvetnika Š., je sodišče sicer zaslišalo, a njihovih izpovedb v tej smeri ni ocenilo. Zaslišanja odvetnika Š., ki sta ga predlagali obe stranki, pa ni ne zaslišalo ne obrazložilo, zakaj ne. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je v tem postopku še uradno upoštevana procesna kršitev (2. odst. 130. čl. ZPP-D v zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP). Prevzemnik naročila (odvetnik) mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Pri tem mora ostati v njegovih mejah in z vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (1. odstavek 751. člena ZOR). Na naročiteljevo zahtevo mu mora o stanju poslov tudi poročati (755. člen ZOR). Poročilo mora obsegati celotno mandatarjevo delovanje za mandanta. Vsebovati mora vsa obvestila, do katerih ima mandant interes in ki utegnejo vplivati na vsebino njegovih navodil. Za pomanjkljivo poročilo, kakor tudi za zamolčanje okoliščin, ki so pomembna za mandanta, je odškodninsko odgovoren. Zato v obravnavani zadevi ni relevantno le, kdaj je bil postopek ustavljen, ampak tudi, če je odvetnik o tem in o pravnih posledicah zanj tožnika tudi obvestil. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko sodišče ni upoštevalo navedenih pravil, teh pravno odločilnih dejstev ni ugotavljalo. Sodba o tem tudi nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo treba razveljaviti in vrniti v ponovni postopek prvemu sodišču (1. odstavek 354. člena in 355. člen ZPP).

V njem bo moralo v okviru podane trditvene podlage ponoviti oziroma oceniti že izvedene dokaze in izvesti še ostale ponujene dokaze, zlasti zaslišati odvetnika Š. o tem, kako je izvajal pogodbeno sprejete obveznosti, vključno z obveščanjem tožnika o stanju pravde in o ustavitvi postopka ter o škodi, ki je tožniku zaradi tega nastala (izgubljena odškodninska terjatev - odškodnina, ki naj bi jo prejel v sporu z Zavarovalnico ). Nato bo moralo ponovno pretehtati, kaj predstavlja škodni dogodek in kdaj je pričelo teči zastaranje. Če bo ugotovilo odvetnikovo kršitev pogodbene obveznosti, bo moralo upoštevati, da lahko prične teči zastaranje šele takrat, ko ima stranka na razpolago vse podatke, da lahko terja. Ko je povzročena škoda osebi, je to takrat, ko upnik izve vse, kar je potrebno, da svoj zahtevek uveljavi. Šele takrat se rodi njegova tožba. Po ugotovitvi teh dejstev bo moralo v zvezi z ugovorom zastaranje upoštevati petletni zastaralni rok po 3. odstavku 376. člena ZOR in pravilno ugotoviti datum vložitve tožbe. O ugovoru zastaranja bo moralo ponovno odločiti in svojo odločitev jasno obrazložiti.

V zvezi s pritožbenimi trditvami je treba dodati še, da so tako navedbe pritožbe kot ugotovitve sodišča o datumu vložitve tožbe zmotne oziroma protispisne. Po podatkih na red. štev. 1 je bila tožba vložena 19.6.2006 priporočeno na pošti (in ne 21.6.2006 niti 17.6.2006). Prav tako je treba kot napačno zavrniti pritožbeno naziranje o upoštevanju zastaralnega roka iz 377. člena ZOR, ki velja za odškodninske terjatve zaradi škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Kaznivo dejanje mora biti ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, česar pa pritožnik ni niti zatrjeval niti dokazal. Le če bo prvo sodišče upoštevaje navedene napotke ponovno ugotovilo, da je bila tožba vložena po preteku petletnega roka, bo tožbo lahko ponovno zavrnilo zaradi zastaranja. Če pa bo ugotovilo, da je bila vložena pravočasno, bo moralo ponovno pretehtati pravno relevantne okoliščine v zvezi z odškodninsko odgovornostjo odvetnika. Dosedanje izhodišče prvega sodišča je bilo materialnopravno pravilno. Ugotovljene morajo biti vse predpostavke civilnega delikta: nedopustno ravnanje povzročitelja (odvetnika), obstoj škode, vzročna zveza med njima ter odgovornost (krivda). Škodo je lahko predstavljala v tem primeru izguba odškodnine, ki bi jo ob skrbnem pravdanju iztožil tožnik od Zavarovalnice kot tožene stranke v zvezi s škodo na vozilu, ki jo je utrpel v prometni nezgodi, ki je bila obravnavana v pravdi, opr. št. P 144/1995. Odgovor o obstoju te predpostavke in tudi o vzročni zvezi med odvetnikovim nepravilnim ravnanjem ter za tožnika izgubljeno odškodninsko terjatvijo do Zavarovalnice lahko da le analiza dogodkov v zvezi s potekom pravde pod opr. št. P 144/1995 in škodnega dogodka. Ker o odškodninskem razmerju med tožnikom in Zavarovalnico zaradi ustavitve postopka še ni bilo vsebinsko odločeno, bi moralo o tožnikovih možnosti za uspeh v tej pravdi kot o predhodnem vprašanju odločiti prvo sodišče v tem postopku (12. člen ZPP). Kljub vpogledu v pravdni spis, opr. št. P 144/1995 dokazne ocene o tem ni opravilo. V razlogih sodbe je zgolj povzelo navedbe stranskega intervenienta iz njegove pripravljalne vloge, predlaganih dokazov (izvedeniških mnenj iz navedenega spisa) pa ni izvedlo oziroma ocenilo. Pritožnik upravičeno opozarja, da so v sodbi povzete navedbe stranskega intervenienta v nasprotju s podatki pravdnega spisa P 144/1995 in v nasprotju s tam izdelanimi izvedeniškimi mnenji. Posledično je protispisen tudi zaključek prvega sodišča o pomanjkanju vzročne zveze med odvetnikovim ravnanjem in tožnikovo škodo. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti tudi iz navedenih procesnih kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja o tožnikovi škodi. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče opraviti celovito analizo pravde, opr. št. P 144/1995 in samo ugotoviti, ali bi tožnik v njej (vsaj delno) uspel ter o njegovem zahtevku ponovno odločiti.

V ponovljenem postopku naj prvo sodišče pri odločanju o pravdnih stroških upošteva spremenjeno sodno prakso glede teka zamudnih obresti od stroškov, ki jih bo odmerilo in naložilo dolžni stranki (načelno pravno mnenje VS RS z dne 13.12.2006).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.