Jedro

Sodišče prve stopnje prvega odstavka 104. člena SZ-1 ni moglo in smelo uporabiti, saj je šlo v predmetni zadevi za službeno stanovanje, si je pa v toženkino korist pravilno postavilo vprašanje enakosti pred zakonom najemnikov neprofitnih in službenih stanovanj. A je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da tudi če bi uporabilo navedeno določilo v toženkino korist, bi ta morala dokazati dodatni pogoj, ki je zahtevan pri neprofitnih stanovanjih, to je, da je sprožila postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in izredne pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpovedalo najemno pogodbo (I. točka izreka), toženki naložilo, da v roku 90 dni stanovanje izprazni in ga izroči tožnici v posest (II. točka izreka), zahtevo po krajšem izpraznitvenem roku je zavrnilo (III. točka izreka), in toženki naložilo, da tožnici povrne 415,85 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Toženka podaja pritožbo iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Osnovna pravica strank postopka je sodelovanje pri procesnih dejanjih sodišča, sodišče prve stopnje pa kljub izkazanim opravičilom narokov, razpisanih 7. 11. 2018 in 13. 2. 2019, ni preklicalo, s tem pa je kršilo toženkino pravico do pravne pomoči in do izjave v postopku. Nadalje navaja, da tožnica v postopku ni izkazala zapadlosti zahtevka iz naslova najemnin, ki so bile predmet opominov. Pogodba je v tem delu nejasna, saj iz nje ne izhaja, da bi najemnina zapadla zadnji dan v posameznem mesecu, zato je treba uporabiti 60 dnevni rok za plačilo. V zvezi s tem bi moralo sodišče zaslišati tožnico in pričo S. S. Ker je odpoved najemne pogodbe hud poseg v ustavno zagotovljeno pravico do stanovanja, morata biti v opominu rok za plačilo in terjatev jasno specificirana. Toženka je rok iz opomina oziroma celo višji znesek plačala 2. 3. 2017, to je rok, za katerega je zaprosila in za katerega je štela, da je primeren glede na njeno zdravstveno stanje in hudo finančno stisko, v kateri se je znašla. V zvezi s tem bi moralo sodišče zaslišati njo in predlagane priče, česar ni storilo. Prav tako ji ni dalo primernega roka za odpravo kršitev. Sodišče prihaja glede tolmačenja 104. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) samo s seboj v nasprotje, to določilo pa bi moralo uporabiti v korist toženke, saj gre v tem primeru za neprofitno stanovanje, glede na to, da se oddaja za neprofitno najemnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pravdnih stroškov v postopku na prvi stopnji in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, s tem ko narokov, razpisanih 17. 11. 2018 in 13. 2. 2019, ni preklicalo. Razlogi za takšno ravnanje sodišča so obrazloženi v 6. in 7. točki in pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju navedeni obrazložitvi pritrjuje. Lahko le ponovi, da je bila tožba vložena več kot eno leto pred razpisanim narokom 7. 11. 2018, zato sodišče pravilno ni upoštevalo predloga toženkine pooblaščenke za preložitev naroka, da se bo imela čas pripraviti na razpisani narok, saj je imela toženka dovolj časa, da bi si pooblaščenca pravočasno pridobila. Sodišče prve stopnje je zaradi toženkinega slabšega zdravstvenega stanja v tej zadevi narok preložilo dvakrat, razpisanega naroka 13. 2. 2019, na katerem je zadevo zaključilo, pa po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ni preložilo, saj toženka ni izkazala, da bi bila njena bolezen nenadna in nepredvidljiva. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

6. Ni res, da tožnica ni izkazala zapadlosti zahtevka iz naslova najemnin. To je izkazala z izpisom odprtih postavk (priloga A 1), katerega toženka v postopku ni prerekala. Izpis odprtih postavk je bil priložen opominu z dne 26. 8. 2016 (priloga A 3). Toženka je v odgovoru z dne 29. 9. 2016 (priloga A 4) takšen dolg potrdila, zato se na nezapadlost terjatev neutemeljeno sklicuje. Kot je razvidno iz izpisa odprtih postavk, je najemnina za posamezni mesec zapadla na zadnji dan v mesecu, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno tolmačenje 5. člena najemne pogodbe in četrti odstavek, ki določa rok plačila tako za najemnino kot za obrabnino, ni v nasprotju s prvim odstavkom tega člena. Tudi v tem delu so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker je sodišče prve stopnje navedena dejstva ugotovilo iz listin, mu ni bilo treba zasliševati toženke in priče S. S., saj njuni nasprotni izpovedi tako ugotovljenega dejstva ne bi mogli spremeniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je opomin vseboval vse z zakonom določene sestavine: višino terjatve, rok plačila ter opomin glede zamudnih obresti in odpovedi najemne pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je toženki verjelo, da se je znašla v hudi finančni stiski zaradi slabšega zdravstvenega stanja. Zato v zvezi s tem ni bilo treba izvesti njenega zaslišanja, niti zaslišanja predlaganih prič in s tem sodišče postopkovnih kršitev ni storilo. Je pa pravilno uporabilo materialni zakon, ko je ugotovilo, da navedena situacija ne daje podlage za zamudo pri plačilu dolga iz naslova zapadlih najemnin. Glede pritožbenega ugovora, da tožnica toženki ni dala dodatnega primernega roka za poravnavo dolga, gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil toženki prvi opomin poslan 26. 8. 2016. Pritožba ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da je toženka ta opomin prejela 26. 9. 2016, torej je prvotni rok za plačilo zapadel 11. 10. 2016. Tožnica je ta rok podaljšala do 15. 1. 2017 in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je od prvotnega do končnega roka za plačilo preteklo več kot tri mesece, torej več kot 60 dni, za kar se zavzema pritožba. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bil rok primeren in skladen z obstoječo zakonodajo, pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

8. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da gre v obravnavanem primeru za neprofitno stanovanje, saj iz najemne pogodbe jasno izhaja, da je bil v Uradnem listu RS objavljen razpis za dodelitev službenega stanovanja ter da je bilo toženki po tej najemni pogodbi dano v najem službeno delno opremljeno trisobno stanovanje (najemna pogodba v prilogi A 1). Sodišče prve stopnje prvega odstavka 104. člena SZ-1 ni moglo in smelo uporabiti, si je pa v toženkino korist pravilno postavilo vprašanje enakosti pred zakonom najemnikov neprofitnih in službenih stanovanj. A je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da tudi če bi uporabilo navedeno določilo v toženkino korist, bi ta morala dokazati dodatni pogoj, ki je zahtevan pri neprofitnih stanovanjih, to je, da je sprožila postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in izredne pomoči. Navedenega toženka v postopku ni niti zatrjevala niti dokazala.

9. Ker je sodba sodišča prve stopnje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ker toženkina pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je v izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).