Jedro

Ker se pravno nasledstvo pravnih oseb presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, bi tožeča stranka morala pravno nasledstvo izkazati z vpisi v ustreznem registru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 135/2000-6 z dne 27.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 23.6.1999, s katero je ta zavrnila zahtevo tožeče stranke za vrnitev nepremičnine na T. 7 v L., stoječe na parc. št. 166/1 in parc. št. 166/2 in 98, vse k.o. T. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno ali je izkazana pravna kontinuiteta med vlagateljem zahteve za denacionalizacijo in pravno osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Kot lastnik navedene nepremičnine je od 17.6.1947 do 1.12.1953 (ko je lastninska pravica vknjižena za splošno ljudsko premoženje) v zemljiški knjigi vknjiženo S. in v. društvo za Slovenijo. Iz Pravil zadruge "S. in v." na katera se tožeča stranka sklicuje, ni mogoče ugotoviti njenega pravnega nasledstva po S. in v. društvu za Slovenijo. Tožena stranka ima prav, ko ugotavlja, da predložena Pravila ne predstavljajo pravnega naslova za prenos lastništva na spornem premoženju in nimajo za dokazovanje lastništva zadruge "S. in v." na spornem premoženju nobene dokazne vrednosti, saj zgolj na podlagi določbe 43. člena Pravil, na katero se sklicuje tožeča stranka ni mogoče zaključiti niti tega, da se ta določba nanaša prav na S. in v. društvo za Slovenijo, niti ni jasno, na katero konkretno premoženje se nanaša. Tožeča stranka pa je kot dokaz predložila le ta Pravila in tudi ni predlagala nobenega drugega dokaza. Sodišče še povzema stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I 225/96 z dne 15.1.1998, da za presojo pravnega nasledstva pravnih oseb ni treba predpisovati posebnih kriterijev, ter da je kot pravno nasledstvo treba razumeti pravno nasledstvo v statusnem smislu, kajti šele z vpisom v ustrezni register pravne osebe pridobijo pravno osebnost, ter da zaporedno lastništvo na istem premoženju ali delovanje na isti lokaciji več pravnih oseb še ne zagotavlja, da gre med pravnimi osebami za pravne naslednike. Pravno nasledstvo pravnih oseb je treba presojati po splošnih pravilih statusnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da je zadruga " S. in v." pravna naslednica S. in v. društva za Slovenijo, bi pravno nasledstvo morala izkazati z ustreznimi vpisi v register (zadružni register oziroma register društev). Tega pa ni izkazala. Z listinami, ki jih je predložila pravna kontinuiteta po S. in v. društvu za Slovenijo ni izkazana. Tožeča stranka je sicer izkazala pravno nasledstvo po zadrugi "S. in v.", kar pa za ta postopek ni relevantno, saj sporno premoženje ni bilo podržavljeno navedeni zadrugi. Tožeča stranka je bila izrecno pozvana k predložitvi zahtevane dokumentacije in opozorjena na posledice, če v postavljenem roku dokumentacije ne bo predložila. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožeča stranka vlaga pritožbo proti izpodbijani sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je res predložila samo Pravila zadruge "S. in v.", vendar v tem primeru ne gre zgolj za določbo 43. člena Pravil ampak za dejstvo, da je ta Pravila odobrilo Tajništvo IO MLO glavnega mesta Ljubljane, pregledali pa so ga Republiška zveza kmetijskih zadrug, Komite za zadružništvo pri Vladi LRS in Poverjeništvo za kmetijstvo in gozdarstvo. S tako odobritvijo delovanja po teh Pravilih pa je po njeni oceni zagotovljeno tudi njeno pravno nasledstvo. Navaja še, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neutemeljeno sklicevalo na citirani del odločbe Ustavnega sodišča. Ta del odločbe se nanaša na gospodarske družbe in šele v nadaljevanju tudi na društva. Pravno nasledstvo društev je treba ugotavljati na podlagi posebnih predpisov. Torej ni pomembno, kdaj je bila zadruga "S. in v." vpisana v register zadrug, ampak kdaj so bila njena Pravila in delovanje odobrena. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji dopušča uveljavljanje pravic po tem zakonu tudi pravnim naslednikom pravnih oseb. Dolžnost vlagatelja je, da zahtevi za denacionalizacijo predloži tudi dokaze o pravnem nasledstvu. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je namreč na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov tožeča stranka dokazov o pravnem nasledstvu po S. in v. društvu za Slovenijo, ni predložila. Ker se pravno nasledstvo pravnih oseb presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi tožeča stranka v obravnavani zadevi morala pravno nasledstvo izkazati z vpisi v ustrezen register. Zato je uveljavljani pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na Pravila zadruge "S. in v." in jih je tožeča stranka smiselno uveljavljala že kot tožbene ugovore, je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, in na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Četudi so navedena Pravila potrdili in odobrili organi, ki jih tožeča stranka v pritožbi navaja, kar je bilo tudi v skladu s takrat veljavnimi predpisi, pa iz samih Pravil ne izhaja, da je zadruga "S. in v." pravni naslednik S. in v. društva za Slovenijo. Pritožbeni ugovor, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, pritožbeno sodišče zavrača, saj morajo biti tudi društva oziroma zadruge vpisana v registre pri pristojnih organih in šele z registracijo pridobijo lastnost pravne osebe. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno v upravnem postopku na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno odločilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.