Jedro

Kljub temu, da je bilo dejanje storjeno zoper dva policista, je bil prvenstveni namen ravnanja obtoženca preprečitev le enega uradnega dejanja, zaradi česar gre le za eno kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega in državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena KZ. Obtožencu je izreko pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Hkrati je odločilo, da mora obtoženec v skladu s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške kazenskega postopka v znesku 526,45 EUR ter plačati sodno takso.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec iz Novega mesta zaradi kršitve materialnega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in zaradi odločbe o kazenski sankciji po 1. odstavku 374. člena ZKP ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena KZ in mu namesto pogojne obsodbe, za vsako kaznivo dejanje izreče kazen zapora tri mesece ter mu nato izreče ustrezno enotno kazen zapora, podrejeno pa, zgolj zaradi časovne odmaknjenosti dejanj, da se obtožencu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu določi za vsako kaznivo dejanje štiri mesece zapora, nakar se mu določi ustrezno enotno kazen zapora s preizkusno dobo štirih let. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tudi zagovornik obtoženega odvetniška pisarna S. d.o.o. iz Novega mesta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu namesto obsodilne sodbe izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Višji državni tožilec svetnik J. Š. je v pisnem predlogu, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe zagovornika obtoženca kot neutemeljene ter ugoditev pritožbi državnega tožilca.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženi s silo poskušal preprečiti policistoma P. in V. uradno dejanje, ki sta ga nameravala opraviti pri opravljanju nalog javne varnosti, pri tem pa je policista tudi razžalil in z njima grdo ravnal. Sodišče je namreč ugotovilo, da so policisti obravnavanega večera opravljali kontrolo javnega prometa in obtoženca, ki je vozil očetov Audi, reg. št. NM xxx, ustavljali, vendar odredbe o ustavitvi ni upošteval ter se s pospešeno hitrostjo odpeljal naprej, zaradi česar so se odpeljali za njim. Zalotili so ga kot pešca v K. v., skupaj s sovoznikom K. K., nakar sta policista P. in V. z obtoženim hotela izvesti identifikacijski postopek.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo predvsem na pričanje policistov P. in V. ter zaslišanih prič, prebivalcev K. v., S. K., A. T. in V. G.. Slednji so s svojimi izpovedbami potrdili izpovedbo policistov, saj so vsi trije v bistvenem enako izpovedali, da jih je obravnavane noči zbudilo kričanje in zmerjanje policistov s strani fanta, ki so ga obravnavali. Povedali so, da je fant policiste žalil, se do njih grdo obnašal, ter da so policisti še dosti vzdržali, da niso uporabili sile. Obtoženec je to zanikal in zatrjeval, da je obravnavane noči avto vozila oseba po imenu D. Z. in ne on, da ga je en policist vrgel na havbo, drugi policist pa ga je udaril, nakar pa sta ga oba policista zrušila na tla. Tak obtoženčev zagovor je potrdil K. K., ki je bil obravnavane noči obtoženčev sopotnik v avtomobilu. Kljub temu, da je bil K. prisoten ves čas dogajanja, pa je izpovedal, da ni slišal nobenega kričanja oziroma žaljivk, ki naj bi jih izrekel obtoženi. Slednjemu sodišče utemeljeno ni verjelo in dalo večjo težo izpovedbi treh nepristranskih prič – prebivalcev K. v., ki so prepričljivo izpovedali, da jih je dogajanje obravnavane noči pritegnilo zgolj zaradi hrupa oziroma kričanja in žaljenja fanta, ki so ga obravnavali policisti. Poleg tega priča K. ni nepristranski, je namreč obtoženčev prijatelj, obravnavanega večera pa je bil tudi njegov sopotnik. Sodišče je utemeljeno štelo za neverodostojno tudi izpoved priče A. K.. Gre namreč za obtoženčevega očeta, zaradi česar je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje razumljivo, da se je postavil na sinovo stran. Vrednostna ocena danih izpovedb s strani sodišča prve stopnje je tako popolnoma pravilna in očitek, da je sodišče zgolj povzelo izpovedbe obtoženca in zaslišanih prič, ni pa napravilo njihove vrednostne ocene, ni utemeljen. Dejstvo je namreč, da so priče T., K. in G. prepričljivo izpovedali, da jih je obravnavane noči zbudilo kričanje, in da so policisti še veliko zdržali oziroma bili zelo tolerantni, glede na žaljive besede, ki so bile izrečene s strani fanta, ki so ga policisti obravnavali. Priča K. je celo videl, da gre za fanta z obvezano glavo, tako da po mnenju sodišča ni nobenega dvoma, da je šlo pri fantu, ki so ga navedene tri priče slišale kričati in zmerjati policiste, ravno za obtoženega. Navsezadnje pa tudi iz uradnega zaznamka (UZ) o prijetju in iz UZ o zaznavi kaznivega dejanja z dne 2.11.2003 izhaja, da je obtoženi tisti, ki je bil obravnavane noči obravnavan s strani policistov.

V izreku in v razlogih sodbe navedena trditev, da je obtoženi policista V. in P. odrival od sebe ter se s telesom zaletel v policista V., ni v nasprotju z zapisnikom o izpovedbah obeh policistov. Oba sta namreč zaslišana v preiskavi navedla, da ju je obtoženi odrival, s svojim ravnanjem pa celo zbil policista V. na tla. Slednji je moral zato, ker je obtoženi skočil vanj, izvesti strokovni prijem, pri čemer pa sta oba z obtoženim padla po tleh. Zaslišana na glavni obravnavi sta policista, potem ko sta jima bili prebrani, v celoti vztrajala pri svojih izpovedbah danih v preiskavi. Tako očitek zagovornika, da so razlogi in izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino zapisnikov in listin, ni utemeljen.

Pritožbene navedbe zagovornika, da se obtoženi ni iztrgal iz prijema policista, ampak je policist prijem sam popustil, zaradi česar je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, niso utemeljene. Res je sicer, da je policist P. zaradi obtoženčevih zdravstvenih težav z astmo, strokovni prijem, ki ga je izvajal na obtožencu popustil, kar pa je obtoženi izkoristil, se iztrgal iz ne več tako močnega prijema in skočil v policista V., ki je zaradi tega hotel tudi sam izvesti strokovni prijem, pri čemer pa sta tako policist kot obtoženi padla po tleh.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je obtoženi upiral izvedbi identifikacijskega postopka, policiste je žalil, policista P. celo udaril po roki ter se zaletel oziroma skočil v policista V.. Takšno njegovo nasilno ravnanje, podkrepljeno z žalitvami in zahtevami obtoženca, naj ga policisti pustijo pri miru, nedvomno pomeni uporabo sile z namenom, da bi preprečil uradno dejanje. Na podlagi navedenega ni šlo le za pasivni odpor obtoženca, kot to zmotno navaja zagovornik obtoženega, temveč za njegovo aktivno ravnanje oziroma napad na policiste.

Na podlagi vseh izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje torej pravilno ocenilo, da je obtoženec poskušal s silo preprečiti uradnima osebama uradno dejanje, ob storitvi dejanja pa je razžalil in z njima grdo ravnal. Zavedal se je prepovedanosti ravnanja in ga je tudi hotel storiti, saj je bil njegov namen policista odvrniti od oprave uradnega dejanja. Ob tem je ravnal z direktnim naklepom, policista je namreč žalil in z njima grdo ravnal, ob tem ju je odrival z rokami od sebe ter policista P. močno udaril po roki in mu izbil beležnico iz rok. Očitek, da ni podan subjektivni element očitanega kaznivega dejanja tako ni utemeljen, njegov namen je bil namreč nedvomno preprečiti opravo uradnega dejanja.

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena KZ in obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožbene navedbe državnega tožilca, da gre v obravnavanem primeru za dve kaznivi dejanji, saj je obtoženi dejanje storil zoper dve uradni osebi, niso utemeljene. Res je sicer, da je obravnavano kaznivo dejanje sestavljeno iz osebnega (razžalitev, grdo ravnanje) in neosebnega kaznivega dejanja (preprečitev uradnega dejanja), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru osebni del kaznivega dejanja ne igra tako bistvene vloge, da bi lahko zaključili, da gre za osebno kaznivo dejanje. Kljub temu namreč, da je bilo dejanje storjeno zoper dva policista, je bil prvenstveni namen ravnanja obtoženca preprečitev le enega uradnega dejanja, zaradi česar gre le za eno kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. V korist takšni odločitvi govori tudi določba 3. odstavka 303. člena KZ (napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti), po kateri je podana kvalificirana oblika, če storilec stori kaznivo dejanje iz 1. odstavka proti dvema ali več osebam. Torej tudi primerjalna razlaga zakonskega besedila iz istega poglavja KZ ne pritrjuje pritožb državnega tožilca, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnanje obtoženca opredeliti kot dve kaznivi dejanji po 4., 3. in 1. odstavku 302. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Zato je odločitev sodišča, da gre za eno (čeprav je navedlo „nadaljevano“) kaznivo dejanje pravilna.

Prav tako ni utemeljen očitek državnega tožilca, da je sodišče sicer pravilno ugotovljene olajševalne okoliščine v preveliki meri upoštevalo pri izreku in odmeri kazni. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je obtoženi dejanje storil kot mlajši polnoletni, da je od storitve preteklo v času izdaje sodbe prve stopnje že pet let in pol, obtoženi pa v tem obdobju ni storil novega kaznivega dejanja, da še ni bil kaznovan, in da ima zdravstvene težave. Po oceni pritožbenega sodišča ugotovljene okoliščine utemeljujejo izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Pritožbena navedba, da obtožencu ni mogoče šteti v prid dejstva, da po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ni storil novega kaznivega dejanja, ni utemeljen. V obravnavanem primeru namreč okoliščina, da obtoženi ni storil novega kaznivega dejanja, kaže na pozitivno prognozo njegovega vedenja in jo je sodišče popolnoma utemeljeno upoštevalo. Tudi očitek, da sodišče ni pribavilo ustrezne zdravstvene dokumentacije za obtoženca, zaradi česar se njegovega zdravstvenega stanja ne more upoštevati kot olajševalne okoliščine, ni utemeljen. Obtoženi je namreč priložil zdravstveno dokumentacijo (priloga B2-B6) iz katere izhaja, da je že nekaj časa v bolniškem staležu. Za svoje nasprotne trditve, pa bi moralo tožilstvo predložiti dokaze, česar pa tekom postopka ni storilo. Tudi očitek, da se s pogojno obsodbo ne zadosti generalno preventivnemu namenu kaznovanja, ne drži. Pogojna obsodba je namreč ena od kazenskih sankcij predvidenih v kazenski zakonodaji in kot taka ima tudi generalno preventivni učinek.

Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do pet let. Sodišče je obtožencu določilo štiri mesece zapora, pri čemer je pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja. Obtoženi je namreč policiste žalil in tudi z njimi grdo ravnal in jim grozil s smrtjo. Očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je dejanje storil pozno ponoči v naselju in s tem kršil javni red in mir, ni utemeljen. Kršitev javnega reda in miru je prekršek, ki ga ureja Zakon o prekrških, prekrški pa se ne obravnavajo v kazenskem postopku, temveč v postopku za prekrške. Tudi nadaljnji očitek, da sodišče ni upoštevalo, da naj bi obtoženi z dejanjem povzročil hudo zgražanje in obsojanje vaščanov ter zdravstvenega osebja, ni utemeljen. Podatkov o takšnih občutkih vaščanov in zdravstvenega osebja namreč v spisu ni.

Pritožbeno sodišče pri preizkusu po uradni dolžnosti po členu 383 ZKP ni našlo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in je zato ob ugotovitvi, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožbeno sodišče je tudi odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso (prvi odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).