Jedro

Lastnik, ki pridobi pravnomočno gradbeno dovoljenje za rušenje, lahko prosi za oprostitev plačila turistične takse za obdobje enega leta od dneva pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Normodajalec je torej oprostitev v takih primerih omogočil za obdobje enega leta, po poteku katerega naj bi se gradbeno dovoljenje oziroma rušenje izvršilo, če objekta dejansko ni več mogoče uporabljati za prenočevanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Župan Občine Piran je z izpodbijano odločbo odpravil odločbo občinske uprave Občine Piran št. 422-1/2010 z dne 16. 2. 2010, s katero je bila zavezancu A., d.o.o. za leto 2009 odmerjena turistična taksa v letnem pavšalnem znesku v višini 550,80 EUR, za objekte na naslovu ... (1. točka izreka) in odločil, da je A. d.o.o. zavezanec za plačilo pavšalne turistične takse za objekt na naslovu ..., površine 156,44 m2, za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, katerega lastnik je do celote, v znesku 183,60 EUR; za objekt na naslovu ..., površine 317,60 m2, za obdobje od 1. 2. 2009 do 31. 12. 2009, katerega lastnik je do celote, v znesku 168,30 EUR; in za objekt na naslovu ..., površine 256,48 m2, za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009, katerega lastnik je do celote, v znesku 183,60 EUR, kar skupaj znaša 535,50 EUR (2. točka izreka); da je turistično takso dolžan plačati najkasneje do 15. 5. 2010 na podračun enotnega zakladniškega računa Občine Piran (3. točka izreka), da se pritožba v preostalem delu zavrne (4. točka izreka) in ugotovil, da posebni stroški niso nastali (5. točka izreka). Kot pravno podlago za sprejeto odločitev navaja Zakon o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZSRT) oziroma njegove določbe o zavezancih za plačilo turistične takse (tretji odstavek 23. člena), o opredelitvi počitniške hiše ali počitniškega stanovanja (7. točka 4. člena), o pooblastilu občinam, da lahko določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za druge osebe, in to v letnem pavšalnem znesku (prvi in peti odstavek 24. člena). Na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZSRT znaša vrednost točke turistične takse 0,0918 EUR. Nadalje se sklicuje na Odlok o turistični taksi v Občini Piran (Uradne objave št. 23/04, v nadaljevanju Odlok), izdan na podlagi ZSRT, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da se višina turistične takse izračuna tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke, ki jo določi Vlada, v drugem odstavku 3. člena pa je določena pavšalna turistična taksa na leto glede na površino počitniškega stanovanja. (Pri)tožnik je v pritožbi navajal, da sta za objekta na naslovih ... in ... izdani gradbeni dovoljenji za rušenje, katerih veljavnost je podaljšana do 30. 11. 2011 oziroma do 2. 2. 2012, objekt na naslovu ... pa naj bi bil na podlagi Sklepa o začetku priprave OPPN za območje ... prav tako predviden za rušenje. Zato naj bi bil na podlagi 4. člena Odloka oproščen plačila turistične takse za vse tri objekte. Po 4. členu Odloka se zavezanca, ki pridobi pravnomočno gradbeno dovoljenje za rušitev ali popolno rekonstrukcijo počitniškega objekta na njegovo zahtevo oprosti plačila turistične takse za obdobje enega leta od dneva pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Organ ugotavlja, da je gradbeno dovoljenje za rušitev objekta na naslovu ... postalo pravnomočno 7. 2. 2008, gradbeno dovoljenje za rušenje objekta na naslovu ... pa 30. 11. 2007. Za objekt na naslovu … gradbeno dovoljenje za rušenje ni bilo izdano. Po 4. členu Odloka je (pri)tožnik lahko oproščen plačila turistične takse za objekt na naslovu ... od 8. 2. 2008 do 8. 2. 2009 in za objekt na naslovu ... od 1. 12. 2007 do 1. 12. 2008. Glede navedb, da objekti niso v uporabi, organ poudarja, da lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj skladno z ZSRT plačujejo turistično takso v letnem pavšalnem znesku, kar pomeni, da se turistična taksa plačuje v fiksnem znesku glede na stanovanjsko površino počitniškega objekta, ne glede na dejansko uporabo le tega.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je odločilno vprašanje, ali gre pri objektih, ki so predmet izpodbijane odločbe, za takšne objekte, za katere je lastnik, pod pogoji iz veljavnih predpisov, dolžan plačevati turistično takso. Po ZSRT in po Odloku so to samo nastanitveni objekti. Soglaša s plačilom turistične takse za objekt na naslovu ..., ne strinja pa se s plačilom za objekta na naslovih ... in ..., ker ne gre za objekta, ki bi se štela za nastanitveni objekt. ZSRT za nastanitvene objekte šteje objekte, v katerih sta 2, 4 ali 5 ležišč. Enako določa Odlok v 2. členu. Objekt na naslovu ... se ne uporablja za prenočevanje in v njem ni ležišč. Ker so zavezanci za plačilo turistične takse samo lastniki nastanitvenih objektov po 4. točki 24. člena Odloka (pravilno četrtem odstavka 24. člena ZSRT), je evidentno, da ne more imeti statusa zavezanca za plačilo turistične takse. Tudi objekt na naslovu ... se ne uporablja za prenočevanje in v njem ni ležišč. V objektu so prostori bivše krajevne skupnosti, ki nikoli niso služili v turistične namene prenočevanja. Zato tudi za ta objekt ne more biti zavezanec za plačilo turistične takse. Dokaz za zgornje navedbe sta gradbeni dovoljenji za rušenje. Že samo dejstvo, da sta objekta predvidena za rušenje, potrjuje trditev, da nista primerna za prenočevanje in da v njih ni ležišč. S tem niso izpolnjeni pogoji, da gre za nastanitvena objekta. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi odločbo Župana Občine Piran v delu, v katerem je odločeno, da je zavezanec za plačilo turistične takse za objekt na naslovu ... in ... Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi v delu, v katerem je odločeno, da je zavezanka za plačilo turistične takse za objekt na naslovu ..., površine 317,60 m2 in za objekt na naslovu ..., površine 256,28 m2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da so tožbene navedbe, da v objektih na naslovih ... in ... ni ležišč, nova dejstva, ki jih tožeča stranka v pritožbi ni navedla, v tožbi pa ni obrazložila, zakaj to ni storila. Odgovarja, da je gradbena dovoljenja o rušenju upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe. Dodaja še, da število ležišč v počitniškem objektu ni merodajno za odmero pavšalne takse, ampak je to površina objekta, ki jo je mogoče pridobiti iz uradnih evidenc.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so objekti, za katere je bilo tožeči stranki naloženo plačilo turistične takse, takšni objekti, za katere je obveznost tega plačila predpisana. V pritožbi je tožeča stranka glede vseh treh objektov, za katere ji je bilo naloženo plačilo, ugovarjala, da objekti niso v uporabi, v tožbi takšno trditev uveljavlja za objekta na naslovih ... in ...

Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZSRT so zavezanci za plačilo turistične takse lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj, ki plačujejo takso v letnem pavšalnem znesku v skladu z določbami 24 in 25. člena tega zakona. Po četrtem odstavku 24. člena ZSRT se za objekte, glede katerih na podlagi prvega odstavka tega člena občine določijo turistično takso, štejejo objekti z določenim številom ležišč. Merilo „število ležišč“ je zakonodajalec opredelil z zakonsko domnevo; iz dejstva - površine objekta je sklepal na dejstvo - število ležišč in uzakonil, da se za objekt z 2 ležiščema šteje objekt, ki ima do 30 m2 stanovanjske površine, za objekt s 4 ležišči objekt v površini 30 do 60 m2 stanovanjske površine in za objekt s 5 ležišči objekt z nad 60 m2 stanovanjske površine. Izpolnitev tega merila se tako presoja po površini objekta ne glede na to, koliko ležišč v objektu dejansko je.

Tožeča stranka zato ne more biti uspešna z ugovorom, da v objektih na naslovih ... in ... dejansko ni ležišč oziroma, da se objekta ne uporabljata za prenočevanje. Da objekt na naslovu ... nikoli ni služil v turistične namene prenočevanja (da je počitniški dom, izhaja iz odločbe o podaljšanju veljavnosti gradbenega dovoljenja št. 351-208/2009-3 z dne 7. 10. 2009), je tožeča stranka prvič navedla šele v tožbi. To pa je navedba o dejstvu, ki bi jo lahko podala že v postopku pred izdajo drugostopenjske odločbe. Zato predstavlja tožbeno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Kolikor tožeča stranka zanikanje statusa objektov kot nastanitvenih opira na gradbeni dovoljenji za rušenje, sodišče ugotavlja, da je tudi to dejstvo v izpodbijani odločbi upoštevano skladno z Odlokom. Po drugem odstavku 4. člena Odloka lahko lastnik, ki pridobi pravnomočno gradbeno dovoljenje za rušenje, prosi za oprostitev plačila turistične takse za obdobje enega leta od dneva pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Normodajalec je torej oprostitev v takih primerih omogočil za obdobje enega leta, po poteku katerega naj bi se gradbeno dovoljenje oziroma rušenje izvršilo, če objekta dejansko ni več mogoče uporabljati za prenočevanje. Po tej določbi je tožeča stranke, glede na pravnomočnost gradbenih dovoljenje za rušenje, lahko oproščena le plačila takse za mesec januar za objekt na naslovu ...

Za odmero turistične takse relevantnih dejstev, tj. da je lastnica objektov glede katerih ji je plačilo takse naloženo, in da imajo objekti tako površino, kot jo ugotavlja organ, in na katere je oprta odločitev o odmeri takse, pa tožeča stranka ni izpodbijala.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.