Jedro

Če parcele, ki je bila podržavljena, sedaj ni več v uradnih evidencah, niti v naravi, pač pa je sedaj z drugimi parcelami združena v eno novo parcelo, ki je v funkcionalnem kompleksu, se za vračanje kmetijskih zemljišč iz tega funkcionalnega kompleksa uporabljajo določbe 2. odstavka 27. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1994/98-8 z dne 3.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 29.9.1998, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila delno odločbo Upravne enote L. z dne 20.7.1998. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil: da se pokojnemu upravičencu F.D. vrne v solast nepremičnina parc. št. 130/1, travnik 2. razreda v izmeri 43.462 m2, vpisana v vl. št. 388, k.o. L., do 4773/43462; da je denacionalizcijski zavezanec Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v Ljubljani; da je vrednost nepremičnine, ki se vrača, 778.000,00 SIT; da je pravnomočna odločba izvršilni naslov za vpis v zemljiško knjigo; da je tožeča stranka skrbnik za posebne primere za upravljanje s predmetno nepremičnino do odločitve sodišča glede dedovanja po pokojnemu upravičencu; da lahko sedanji uporabnik M. - KGZ L. predmetno nepremičnino uporablja do 7.12.1998, kolikor se s skrbnikom za posebne primere ne sporazumeta drugače; da bo o preostalem podržavljenem premoženju upravičenca odločeno v posebnem ugotovitvenem postopku in o tem izdana odločba in da stroški postopka niso zaznamovani. Z navedeno odločbo je bil zavrnjen še predlog, da se organ prve stopnje izreče za stvarno nepristojnega za odločanje v predmetni zadevi, postopek ustavi in zadevo odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Litiji, ki ga je dne 29.5.1997 podal M. - KGZ L. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba pa je pravilna in temelji na zakonu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ocenjuje, da je tožena stranka za svojo odločitev navedla pravilne razloge, zato jih ne ponavlja, pač pa se na njih sklicuje po 1. odstavku 67. člena ZUS. Dodaja pa še, da je iz podatkov upravnih spisov (identifikacijskih potrdil Geodetske uprave Republike Slovenije, Izpostave L., in grafičnega prikaza, ki ga je izdelala postavljena izvedenka geodetske stroke dne 19.1.1998) nesporno, da parcele, ki je bila podržavljena, sedaj ni več v uradnih evidencah, niti v naravi. Skupaj z zemljišči drugih upravičencev je združena v eno parcelo, št. 130/1, k.o. L., ki meri 43.462 m2 in je kompleks v smislu 2. odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US RS, 13/93 - odl. US RS, 31/93, 24/95 - odl. US RS, 20/97 - odl. US RS, 23/97 - odl. US RS, 65/98, 76/98 - odl. US RS in 60/99 - odl. US RS, v nadaljevanju ZDen). Zemljišča iz tega kompleksa se zato lahko vračajo le po pravilih iz 2. odstavka 27. člena ZDen, in sicer v obliki solastninskega deleža na parceli št. 130/1, k.o. L., delitev v naravi pa je prepuščena denacionalizacijskim upravičencem in drugim lastnikom zemljišč v kompleksu. Ti si po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji sporazumno ali v nepravdnem ali komasacijskem postopku razdelijo zemljišča v naravi. Tako se razdelijo tudi stroški delitve v naravi.

S pritožbo tožeča stranka ugovarja presoji sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno v obravnavanem primeru glede načina denacionalizacije upoštevati določbo 2. odstavka 27. člena ZDen.

Navaja, da ta določba ureja vračanje kmetijskih zemljišč iz kompleksa kmetijskih zemljišč, v obravnavanem primeru pa ne gre za takšen kompleks. Ta se je dejansko že razbil s pozidavo s stanovanjskimi bloki in drugimi gradbenimi objekti in tudi z izgradnjo cest. Zato naj ne bi bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoče izvesti denacionalizacije z vrnitvijo zemljišča, za katerega je bil sklenjen dogovor z dne 3.5.1994. Prav tako se ne strinja s trditvijo sodišča prve stopnje, da starih parcel ni več v uradni evidenci. Navaja, da je zemljiška knjiga verodostojen zgodovinski dokument, ki vsebuje vse podatke, poleg tega pa naj bi obstajali še številni drugi dokumenti, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti položaj in velikost podržavljenega zemljišča. Predlaga, da se v postopku denacionalizacije upošteva dogovor, ki ga je sklenila dne 3.5.1994 z uradno osebo Oddelka za urejanje prostora pri Občini L., ki je vodila postopek denacionalizacije pred ustanovitvijo Upravne enote L. Navaja, da ji je bil sklenjeni dogovor predstavljen kot poravnava o premoženju, ki je predmet denacionalizacije. Meni, da je po tem dogovoru in v zvezi z grafično prilogo z dne 14.2.1994 Geodetska uprava Republike Slovenije, Izpostava L., izvršila geodetske meritve in že zakoličila posamezne parcele.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Utemeljeno je zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke v tistem delu, s katerim s pritožbo v upravnem postopku ni uspela. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka iz podatkov upravnih spisov pravilno ugotovila, da predmetnega zemljišča ni mogoče vrniti v last in posest, ker kot samostojna parcela sedaj ne obstaja več, pač pa je del funkcionalnega kompleksa. Ker se v postopku denacionalizacije vračajo zemljišča po sedanjem stanju, na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene trditve, da je še sedaj mogoče ugotoviti velikost in kulturo zemljišča ob podržavljenju.

Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbeni ugovor glede uporabe določbe 27. člena ZDen. Na to določbo se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo, saj se prav ta uporablja po 2. odstavku 19. člena ZDen za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnega kompleksa.

Glede pravne narave dogovora z dne 3.5.1994 se tudi pritožbeno sodišče strinja z mnenjem tožene stranke, da dogovor nima učinkov poravnave po 69. členu ZDen, ker ga nista sklenili stranki denacionalizacijskega postopka. Ker pa o zahtevku tožeče stranke še ni odločeno in bo potrebno postopek pred organom prve stopnje ponoviti, bo v ponovljenem upravnem postopku tožeča stranka imela možnost sklenitve poravnave z denacionalizacijskim zavezancem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.