Jedro

Kot je navedlo že Vrhovno sodišče v svojem sklepu, korekcija izhodiščne vrednosti vse od uveljavitve Odloka ni bila opravljena, kar pa glede na v tožbi zatrjevan porast tržnih cen za stavbno zemljišče oziroma kmetijsko zemljišče v RS zbuja dvom, da je izhodiščno vrednost iz 4. člena Odloka in posledično določbe Navodila, ki so bila podlaga za izračun odškodnine, glede na 1. odstavek 44. člena ZDen še mogoče uporabiti, zaradi česar sodišče pravilnosti v tem upravnem postopku določene višine odškodnine ne more preveriti in zato tudi ne more rešiti spora.

Izrek

Tožbi se ugodi, 1. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 4903-28/2007-49 z dne 15. 4. 2009, se odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v skupni višini 1.822,00 EUR, pri čemer se od zneska 1.472,00 EUR prizna še 20 % DDV, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. 4903-28/2007-49 z dne 15. 4. 2009, v 1. točki izreka odpravil in nadomestil 3. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 362-399/1992-240 z dne 27. 2. 2009, tako, da se sedaj pravilno glasi: Upravičencu do denacionalizacije A.A., s tam navedenimi podatki, se za podržavljeno premoženje parc. št. 57 v izmeri 736 m2, parc. št. 61 v izmeri 646,20 m2, vl. št. 83, k.o. ..., ter za parc. št. 305 v izmeri 29 m2, k.o. ... določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 38.974,32 DEM s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, v 2. točki izreka odpravil 3. točko izreka odločbe prvostopnega organa, št. 362-399/1992-240 z dne 27. 2. 2009, v delu, ki se nanaša na parc. št. 890/1 v izmeri 3125,40 m2, k.o. ..., in v tem delu vrnil zadevo v ponovni postopek in odločanje prvostopnemu organu, ter v 3. točki izreka ugotovil, da stroškov pritožbenega postopka ni. Prvostopni organ pa je s 3. točko izreka (ki jo tožnica v povezavi s 1. točko izreka drugostopne odločbe izrecno napada) odločil, da se upravičencu A.A., s tam navedenimi podatki, za podržavljeno premoženje parc. št. 57, parc. št. 61, vl. št. 83, k.o. ..., ter za nepremičnini parc. št. 890/1 ter parc. št. 305, k.o. ..., določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 42.828,62 DEM, s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje. Drugostopni organ je v obrazložitvi glede odločitve v 1. točki izreka odločbe navedel, da je glede na določbo 4. odstavka 153. člena Ustave RS in določbo 9. člena Zakona o državni upravi šteti ravnanje upravnega organa, ki je pri svojem odločanju uporabil metodologijo iz podzakonskih predpisov (Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, in Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja) za pravilno, pritožbo v tem delu pa za neutemeljeno, saj predpisa temeljita na določbi 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen). Organ namreč ni upravičen presojati ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in jih je pri opravljanju svojih nalog dolžan uporabiti, dokler jih pristojni državni organ ne ugotovi za nezakonite ali jih razveljavi. Iz tega razloga se ne more opredeljevati do trditev o njihovi nezakonitosti in neustavnosti. Glede odločitve o vrednosti podržavljene nepremičnine s parc. št. 890/1 je drugostopni organ odločil, da bo zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek, ker pa je odločitev v 3. točki izreka prvostopne odločbe vsebovala odločitev o večih nepremičninah, ki jih drugostopni organ ni odpravil, je celotno 3. točko izreka nadomestil tako, da višina odškodnine ustreza vrednosti nepremičnin, za katere odločitve ni odpravil – od skupne odškodnine v višini 42.828,62 DEM je odštel odškodnino za parc. št. 890/1 v višini 3.854,30 DEM. Ker pa v postopku niso nastali ali bili priglašeni nobeni stroški, je drugostopni organ odločil, kot je razvidno iz 3. točke izreka odločbe.

Tožnica je tožbo vložila izrecno zoper 1. točko odločbe drugostopnega organa v zvezi s 3. točko izreka prvostopne odločbe in navedla, da jo vlaga za razliko med zneskom iz 1. točke izreka drugostopne odločbe in 50 oziroma vsaj 30 % tržne vrednosti nepremičnin. Odškodnina, izračunana po veljavni metodologiji, je namreč po njenem mnenju nepravilna, saj gre za kršitev ustavnih pravic enakopravnosti in pravičnosti po določbi 14. člena Ustave RS, če odškodnina ni primerljiva z odškodnino, ki so jo glede na tržne vrednosti prejeli denacionalizacijski upravičenci v preteklem obdobju. V vsakem primeru pa je določena odškodnina oziroma metodologija v nasprotju z Ustavo, če ne dosega niti 30 % tržne vrednosti primerljivih nepremičnin. Iz poročila GURS izhaja, da je bila cena stavbnega zemljišča v RS 72,00 EUR/m2, v izpodbijani odločbi izračunana odškodnina za stavbno zemljišče pa je le 12,29 EUR/m2 ali 17 % oziroma na nivoju Ljubljane le 4 % tržne vrednosti – 291,00 EUR/m2; za kmetijska zemljišča pa je tržna cena v RS 1,95 EUR/m2, odškodnina pa le 0,55 EUR/m2 ali 29 % oziroma na nivoju Ljubljane le 13 % - tržna cena 4,29 EUR/m2. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe in kot je že odločilo tudi Ustavno sodišče, upravni organ ni upravičen presojati ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in je uveljavljanje očitka neustavnosti zagotovljeno v vsakem posameznem konkretnem primeru. Ker je odločitev v nasprotju z Ustavo, tožnica predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in odloči, da mora odškodnina znašati vsaj 50 oziroma 30 % tržne vrednosti primerljivih nepremičnin ter, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožba neutemeljena, ker sta upravna organa pravilno ovrednotila zemljišče parc. št. 57 in parc. št. 61 kot nezazidano stavbno zemljišče, ki je bilo komunalno opremljeno, zemljišče parc. št. 305 pa kot zazidano stavbno zemljišče, njihova vrednost pa je izračunana v skladu z Navodilom. V določbah ZDen ni podlage za izračun odškodnine po tržni vrednosti zemljišča. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Naslovno sodišče je o tej zadevi že odločalo in je tožbo s sodbo, opr. št. I U 722/2009 z dne 20. 10. 2009, zavrnilo. Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila revizijo, Vrhovno sodišče pa je njeni reviziji ugodilo s sklepom, opr. št. X Ips 517/2009 z dne 18. 11. 2010, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da je ob 4. členu Odloka, s katerim je določena izhodiščna vrednost zemljišč, v 5. členu določeno tudi prilaganje te izhodiščne vrednosti in sicer je pristojnemu ministrstvu naloženo, da tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v RS in če ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem odloku, višja od 10 %, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako, da za ugotovljen odstotek razlike spremeni to vrednost. Sodišče je ugotovilo, da korekcija izhodiščne vrednosti vse od uveljavitve Odloka ni bila opravljena. Če so tržne cene res porasle preko deleža iz drugega odstavka 5. člena Odloka, potem izhodiščne vrednosti iz 4. člena Odloka ni več mogoče opraviti, ker nasprotuje prvemu odstavku 44. člena ZDen. V takem primeru bo moralo sodišče prve stopnje sedanjo vrednost ugotavljati na drugačen način. Toženka pa v odgovoru na tožbo in v odgovoru na revizijo glede ugovora porasta cen oziroma neusklajenosti odškodnin za podržavljeno premoženje ni odgovorila in ni ponudila nasprotnih argumentov.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je za tožnico sporna višina odškodnine, ki jo je določil drugostopni organ v postopku denacionalizacije pok. upravičencu A.A., v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. za podržavljene nepremičnine s parc. št. 57 v izmeri 736 m2, parc. št. 61 v izmeri 646,20 m2, vl. št. 83, k.o. ..., ter za parc. št. 305 v izmeri 29 m2, k.o. ..., v višini 38.974,32 DEM s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da njihovo vračilo v naravi ni možno. Tožnica ne izpodbija pravilnosti izračuna odškodnine glede na v tem postopku uporabljene podzakonske predpise, sprejete na podlagi ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US), temveč meni, da bi višina odškodnine morala dosegati 50 % tržne vrednosti nepremičnin, oziroma vsaj 30 % njihove tržne vrednosti.

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V nadaljnjih odstavkih tega člena je za posamezno vrsto premoženja določen način ugotavljanja sedanje vrednosti, dana pa so tudi zakonska pooblastila za izdajo podzakonskih predpisov. Določba šestega odstavka 44. člena ZDen v primeru nemožnosti ugotovitve sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov člena napotuje na določbo prvega odstavka 85. člena ZDen, ki vsebuje splošno pooblastilo za izdajo podzakonskega predpisa za ocenjevanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Na tej podlagi je bilo sprejeto Navodilo o ocenjevanju vrednosti premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljnjem besedilu Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00), ki v določbi 13. člena predpisuje ugotovitev vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča (po enačbi: v (vrednost) = c (cena) x p (površina); cena zazidanega stavbnega zemljišča se ugotovi tako, da se izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča, določena s predpisom, izdanim na podlagi določbe 3. odstavka 44. člena ZDen, pomnoži s faktorjem 17); v določbi 14. člena pa ugotovitev vrednosti komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča, ki znaša 40 % vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča je določena v določbi 4. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljnjem besedilu Odlok, Uradni list RS, št. 16/902 in 21/92) in sicer znaša 3,94 DEM/m2. V določbi 5. člena Odloka pa je nadalje določeno, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji (določba prvega odstavka), če ministrstvo iz prejšnjega odstavka ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem odloku, večja od 10 %, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako da za ugotovljeni odstotek razlike spremeni izhodiščno vrednost iz prejšnjega člena (določba drugega odstavka).

Kot je navedlo že Vrhovno sodišče v zgoraj citiranem sklepu, korekcija izhodiščne vrednosti vse od uveljavitve Odloka ni bila opravljena, kar pa glede na v tožbi zatrjevan porast tržnih cen za stavbno zemljišče oziroma kmetijsko zemljišče v RS zbuja dvom, da je izhodiščno vrednost iz 4. člena Odloka in posledično določbe Navodila, ki so bila podlaga za izračun odškodnine, glede na 1. odstavek 44. člena ZDen še mogoče uporabiti, zaradi česar sodišče pravilnosti v tem upravnem postopku določene višine odškodnine ne more preveriti in zato tudi ne more rešiti spora.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, odločbo v izpodbijani 1. točki izreka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) odpravilo ter zadevo vrnilo drugostopnemu organu v tem obsegu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj drugostopni organ opravi poizvedbe pri pristojnemu ministrstvu (tj. Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kateremu je naložena dolžnost spremljanja tržnih cen zemljišč in ustrezna prilagoditev izhodiščne vrednosti) glede izhodiščne vrednosti, določene v določbi 4. člena Odloka, če je le-ta, upoštevaje v določbi drugega odstavka 5. člena Odloka predpisano korekcijo in 1. odstavek 44. člena ZDen, še ustrezna, pri čemer naj bo način izračuna izhodiščne vrednosti enak, kot je bil uporabljen v času sprejema Odloka, nato pa naj glede na rezultat opravljenih poizvedb ponovno odloči o višini odškodnine, pri čemer naj pri izračunu uporabi s strani pristojnega ministrstva korigirano oziroma preverjeno izhodiščno vrednost. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter glede na 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnici je tako priznalo stroške v višini 350 EUR za upravni spor po drugem odstavku 3. člena Pravilnika ter za revizijo stroške v višini 1.472,00 EUR, (vrednost spornega predmeta znaša 52.617,00 EUR, kar pomeni, da znaša višina nagrade s količnikom 1,0 glede na 12. člen Zakona o odvetniški tarifi 736,00 EUR, po tar št. 3300 Odvetniške tarife pa je količnik nagrade za postopek z revizijo v upravnem sporu 2,0), torej skupno 1.822,00 EUR, pri čemer se od zneska 1.472,00 EUR prizna tožnici še 20 % DDV.