Jedro

Ni nična odločba o nacionalizaciji, izdana 8.12.1976 na podlagi 7.a člena ZNZGP, ker se je ta del te določbe v bivši coni B začel uporabljati šele z novelo uredbe o izvajanju zakona in drugih zveznih pravnih prepisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, torej 8.10.1972. S to novelo pa ni bila predpisana nacionalizacija, ampak je bila zanjo le omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote z dne 13.1.1995, s katero je zavrnila predlog tožnika za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji Komiteja za družbeno planiranje in družbeno-ekonomski razvoj občine z dne 10.9.1984. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ v postopku pravilno ugotovil, da ne obstaja uveljavljen ničnostni razlog in tudi ne noben drug razlog, zaradi katerega bi bila odločba o nacionalizaciji nična. Navedena odločba o nacionalizaciji je postala pravnomočna dne 27.3.1985. Točka 2. izreka odločbe (intabulacijska klavzula) je bila izvedena v zemljiški knjigi, torej nepremičnine, navedene v točki 1 izreka odločbe, so se vknjižile kot družbena lastnina s pravico uporabe v korist občine Glede 1. točke izreka pa je odločba ugotovitvene narave in zato nemožnost izvršbe sploh ne pride v poštev. Izvršljive so le dajatvene odločbe. Upravni organ je pritožbene trditve preizkusil tudi z vidika stvarne pristojnosti organa, ki je izdal nacionalizacijsko odločbo (1. tč. 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Nacionalizacija na podlagi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 98/46, 35/48 - ZNZGP) je bila namreč izvedena že na podlagi tega zakona, če so bili podani v njem določeni pogoji, med katerimi je bilo tudi tuje državljanstvo lastnika nepremičnine (7a/I člen) in obstoj katerih je ugotavljal upravni organ v upravnem postopku (navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (Ur. l. FLRJ, št. 53/48 - navodilo). V stvari ni sporno, da je bil tožnik ob nacionalizaciji, to je na dan 8.10.1972, tuj državljan. Zvezna ustava iz leta 1963 res ni predvidevala več nacionalizacije. Tudi ustava iz leta 1974, tako zvezna kot republiška, ni poznala nacionalizacije. Vendar ZNZGP z ustavo iz leta 1963, upoštevajoč ustavni zakon za izvedbo ustave (Ur. l. SFRJ, št. 14/63), ni bil izrečno razveljavljen, niti ni bil ZNZGP kasneje, po letu 1948, spremenjen ali usklajevan. Po 3. odstavku 1. člena navedenega ustavnega zakona so se začele uporabljati ustavne določbe, s katerimi se vprašanja drugače urejajo kot z veljavnimi zveznimi zakoni, ki ostanejo po tem ustavnem zakonu do uskladitve v veljavi, z dnem uveljavitve uskladitvenega zakona ali najkasneje s pretekom v tem ustavnem zakonu določenega roka (čl. 8 ustavnega zakona), to je z 8.4.1965. Vendar je ZNZGP temeljil na veljavni zvezni ustavi iz leta 1946 ter so bila razmerja, urejena med veljavnostjo ustave FLRJ iz leta 1946, urejena trajno in dokončno. S pretekom prej omenjenega uskladitvenega roka zvezni zakoni niso prenehali veljati samo na podlagi dejstva, da v tem roku niso bili spremenjeni. Nasprotno, zakoni, ki niso bili usklajeni, se štejejo za skladne z ustavo ter je bilo možno sprožiti postopek za oceno njihove ustavnosti kot za vse ostale zakone, ki so bili usklajeni ali ki so bili izdani po razglasitvi ustave SFRJ. Po 10. členu navedenega ustavnega zakona so namreč prenehali veljati le zvezni splošni zakoni, če nasprotujejo ustavi. Nacionalizacija po ZNZGP je temeljila na ustavi FLRJ iz leta 1946, ki je izrecno predvidevala nacionalizacijo (člen 18/VI). Navedeni zakon je (z novelo iz leta 1948) nacionaliziral nepremičnine, last tujih državljanov (člen 7a/I). Na ozemlju bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja se del navedene novele ZNZGP na osnovi uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava do 7.10.1972, ni uporabljal (člen 6/I-6). Z novelo te uredbe, iz leta 1972, se je izvzetje iz uporabe dela člena 7a ZNZGP črtalo, tako da se je dotedaj izvzeti del ZNZGP začel uporabljati z 8.10.1972. Vendar s to novelo uredbe ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila z njo omogočena uporaba zakona, ki ureja ukrep nacionalizacije na zadevnem območju s stanjem na dan 8.10.1972. V Sloveniji se 7a člen ZNZGP ne uporablja več od 4.10.1990 na osnovi 11. točke 1. odstavka 4. člena u stavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi RS. Iz navedenega sledi, da je izrecno izključen tudi ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP, to je odločanje o stvari, o kateri upravni organ ne more odločati.

Tožnik je najprej sprožil upravni spor zaradi molka drugostopnega organa, ki pritožbe ni rešil v zakonsko določenem roku. Po vložitvi tožbe, pa je tožena stranka dne 18.4.1995 izdala izpodbijano odločbo, s katero pa se tožnik ni strinjal in je sodišču predlagal, da o zadevi samo meritorno odloči, saj gre v stvari za pravno vprašanje. Tožnik v tožbi trdi, da ustava derogira predpise, ki niso v skladu z njo. Ustava iz leta 1974 ni imela več podlage za prehajanje nepremičnin, na katerih ima kdo lastninsko pravico, v družbeno lastnino. Zaradi tega se določbe zakonov o nacionalizaciji ne morejo več uporabljati od sprejetja ustave dalje. Napadena odločba o nacionalizaciji pa je bila izdana šele 8.12.1976, ko zakoni o nacionalizaciji niso več veljali. Ker torej odločba nasprotuje tedaj veljavnemu pravnemu redu, je ni mogoče izvršiti (3. točka 267. člena ZUP). Ni v skladu s pravno državo, da se izvajajo zakonske posledice po prenehanju veljavnosti zakona. Da so zakoni o nacionalizaciji prenehali veljati s sprejetjem ustave iz leta 1974, je ugotovilo že Ustavno sodišče Jugoslavije s svojima sklepoma z dne 14.5.1986 in z dne 8.3.1989. Tedaj je bilo Ustavno sodišče Jugoslavije najvišji organ sodne oblasti in njegove odločitve obvezujoče za vse bivše republike SFRJ. Slovenija pa se je mednarodno deklarirala kot prevzemnica vseh pravic in obvez bivše Jugoslavije na ozemlju bivše SR Slovenije, kot sestavnega dela SFRJ. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in v zadevi samo odloči tako, da odločbo o nacionalizaciji izreče za nično ter naloži vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tako kot v izpodbijani odločbi ugotavlja že tožena stranka je bila nacionalizacija na podlagi 7a člena ZNZGP izvedena že po samem zakonu (ex lege), torej z dnem uveljavitve tega zakona. Nacionalizacijska odločba, katere ničnost uveljavlja tožnik v tem primeru, ima značaj deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7a čl. navedenega zakona se na podlagi uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Ur. l. SFRJ, št. 56/54 in 57/55), v jugoslovanskem delu takoimenovanega Svobodnega tržaškega ozemlja (bivša cona B), ni uporabljala do 7.10.1972. Novela te uredbe (Ur. l. SFRJ, št. 51/72) je črtala izvzetje iz uporabe tega dela člena 7a ZNZGP, tako da se je ta del navedene zakonske določbe začel uporabljati v bivši coni B z dnem 8.10.1972. S to novelo torej ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila z njo le omogočena uporaba 7a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija. Drži tudi navedba tožene stranke, da se na podlagi 11. točke 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi RS (Ur. l. RS, št. 37/90), v Sloveniji določba 7a člena ZNZGP ne uporablja več od 4.10.1990. Glede na vse navedeno, je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila. Sklicevanje tožnika na sklepa Ustavnega sodišča Jugoslavije št. U 169/79 in U 386/87 iz prej navedenih razlogov na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

Ker je torej tožba pravno neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/1/94).