Jedro

Kljub temu da je bil spis 16. 1. 2007 arhiviran, ni mogoče šteti, da je bil izvršilni postopek ob vložitvi spisa v arhiv tudi končan. Ker zastaranje terjatve, ki je bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, začne ponovno teči šele, ko je izvršilni postopek končan (peti odstavek 369. člena OZ v zvezi s četrtim odstavkom 369. člena OZ), zastaranje terjatve kljub arhiviranju spisa v letu 2007 ni moglo ponovno začeti teči in se rok za zastaranje tudi še ni mogel izteči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu točke I izreka in v točki II izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom v točki I izreka delno ugodilo ugovoru dolžnika po izteku roka zoper sklep o izvršbi z dne 23. 5. 2006 in izvršilni postopek ustavilo za 9. 6. 2006 plačanih 813.432,37 SIT (3.394,39 EUR). V preostalem je ugovor dolžnika zavrnilo. V točki II izreka je zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov ugovora po izteku roka z dne 10. 3. 2022. 2. Zoper del točke I izreka, v katerem je sodišče prve stopnje njegov ugovor po izteku roka zavrnilo, in zoper točko II izreka sklepa sodišča prve stopnje je pritožbo vložil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču je očital, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni ugodilo njegovemu ugovoru zastaranja. Povzel je dogajanje v postopku. Sodišče je nedopustno postopalo, potem ko je po petnajstih letih samoiniciativno reaktiviralo obravnavano zadevo in pri tem ugotovilo, da v spisu ni pravnomočne odločbe o zaključku izvršilnega postopka. Spraševal se je, zakaj je bil spis 16. 1. 2007 arhiviran, če še ni bil zaključen. Zaradi procesne napake sodišča, ki se ni prepričalo o poplačilu celotne izterjevane terjatve, je utrpel materialno škodo. Sodišče je poskušalo na nedopusten način sanirati lastno napako. Izpostavil je, da v celotnem obdobju arhiviranja spisa kot pravna oseba niti enkrat ni imel blokiranega računa, zato je že na podlagi tega dejstva šteti, da bi morala biti celotna terjatev upnika poplačana 9. 6. 2006, ko je bil izveden rubež sredstev pri bankah. Primarno je vztrajal, da upniku ni več dolžan ničesar plačati, zaradi česar bi se moralo njegovemu ugovoru po izteku roka ugoditi v celoti, priznati pa se bi mu morali tudi stroški ugovora. Nadalje je vztrajal, da je izvršilni postopek v celoti zastaran. V 15 letih upnik sodišča ni pozval k nadaljevanju postopka, ni poslal urgence v zvezi s stanjem samega spisa, prav tako ni predlagal nobenega novega sredstva izvršbe. Tudi izvršilno sodišče se ni prepričalo o tem, kaj se je dogajalo z izterjavo pri organizacijah za plačilni promet. Skliceval se je na ugovorne navedbe, da je izterjevana terjatev absolutno zastarala in da petnajstletno arhiviranje spisa ne more in ne sme imeti učinka na kakršnokoli pretrganje zastaranja, kot je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče. Za odločitev sodišča ni podlage v nobenem zakonu in je tudi v nasprotju s samo Ustavo RS. Citiral je 141. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki opredeljuje postopanja banke pri izvršbi na sredstva pri OPP. Navedel je, da se nič od predpisanega v obravnavanem primeru ni zgodilo, zato bi morala biti predmetna izvršba ustavljena najkasneje leta 2007. Uveljavljal je ugovor zastaranja zamudnih obresti od glavnice, za katere je predpisan triletni zastaralni rok. Grajal je tudi sprejeto stroškovno odločitev. Sodišče je arbitrarno odločilo, da upniku ni mogoče očitati povzročitve stroškov ugovora po izteku roka. Po njegovem je odločitev sodišča neutemeljena in nepravilna. Upnikov odgovor na dopis sodišča, da vztraja pri izvršbi, je povzročil, da je moral sestaviti ugovor po izteku roka, kateremu je sodišče ugodilo v 95 %. Tudi upnik bi moral nositi posledice svoje pasivnosti. Prepričan je bil, da sta upnik in izvršilno sodišče, ki je postopalo enostransko, dejansko odgovorna za povzročitev izvršilnih stroškov in stroškov predmetne pritožbe. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnika po izteku roka, in sicer v višini izkazanih plačil na račun terjatve, za katero je sodišče s sklepom o izvršbi z dne 23. 5. 2006 dovolilo izvršbo, in v tem delu ustavilo izvršilni postopek, v preostalem delu pa je ugovor po izteku roka zavrnilo. Odločilo je še o stroških ugovornega postopka. Predmet pritožbene presoje je zavrnili del ugovora po izteku roka in stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje je glede izpodbijane odločitve navedlo jasne, natančne in preverljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, glede na pritožbene navedbe dolžnika pa še dodaja:

6. Dolžnik je v pritožbi uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu ugovoru zastaranja terjatve in postopka.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega dela sklepa pravilno povzelo relevantne določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o zastaranju judikatnih terjatev in pretrganju zastaranja. V tej zvezi je pravilno ugotovilo, da predmetni izvršilni postopek, ki se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo 16. 5. 2006, še ni bil končan. ZIZ za vse primere ne določa izrecno, kdaj se šteje, da je izvršilni postopek končan, zaradi česar je pri razlagi tega pojma treba izhajati iz namena izvršilnega postopka, ki je v poplačilu terjatve iz izvršilnega naslova. V skladu s tem se postopek (med drugim) konča z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se upnikova terjatev poplača oziroma na podlagi sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi neuspešne izvršbe.1 V obravnavanem primeru izvršba z rubežem dolžnikovih sredstev pri organizacijah za plačilni promet ni bila ustavljena2, izterjevana terjatev upnika pa z izkazanimi plačili dolžnikovega dolžnika Banke d.d. 9. 6. 2006, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, tudi ni bila poplačana v celoti, zato zaključek o končanem izvršilnem postopku, za kar se je v pritožbi zavzemal dolžnik, ni mogoč.

8. Dolžnik je v pritožbi ponovno izpostavil dejstvo, da je bil spis 16. 1. 2007 odložen v arhiv. Hrambo sodnih spisov ureja Sodni red, v skladu s katerim se spis vloži v arhiv, ko je v zadevi izdana pravnomočna odločba in ko so izvršena vsa opravila.3 Določbe Sodnega reda opravilu arhiviranja niso dajale in ne dajejo procesnopravnih učinkov in izvršilnega postopka zgolj na tej podlagi ni mogoče šteti za končanega, če tudi iz podatkov spisa dejstvo, da je izvršilni postopek končan, ne izhaja. Na pritožbeni stopnji opravljen vpogled v listine spisa zaključka o končanju predmetnega postopka ne omogoča. Kljub temu da je bil spis 16. 1. 2007 arhiviran, zato ni mogoče šteti, da je bil izvršilni postopek ob vložitvi spisa v arhiv tudi končan. Ker zastaranje terjatve, ki je bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, začne ponovno teči šele, ko je izvršilni postopek končan (peti odstavek 369. člena OZ v zvezi s četrtim odstavkom 369. člena OZ), zastaranje terjatve kljub arhiviranju spisa v letu 2007 ni moglo ponovno začeti teči in se rok za zastaranje tudi še ni mogel izteči. 9. O koncu postopka tudi ni mogoče sklepati na podlagi upnikove pasivnosti. V tej zvezi je opozoriti na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 39/2015 z dne 19. 2. 2015, da je upnikova neaktivnost pri predlaganju oprave procesnih dejanj sankcionirana z dejstvom, da je ostala njegova judikatna terjatev nepoplačana, ni pa zakonske podlage, da bi se upnikova neaktivnost razlagala kot umik predloga za izvršbo.

10. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da izterjevana terjatev še ni zastarala, materialnopravno pravilna, v zvezi s tem podani pritožbeni očitki pa neutemeljeni. Dolžnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na absolutno zastaranje terjatve in zastaranje postopka. Tovrstno zastaranje v našem pravnem redu v zvezi s terjatvami, kot je obravnavana, namreč ni predvideno, učinke zastaranja, vezane na tek izvršilnega postopka, pa je treba presojati v skladu z zgoraj obrazloženimi pravili obligacijskega in izvršilnega prava.

11. Dolžnik je v pritožbi vztrajal pri svojem ugovornem stališču, da je dolgovano terjatev v celoti poravnal. Sodišče prve stopnje je dolžnikove ugovorne navedbe o celotnem poplačilu terjatve pravilno presojalo v zvezi z dokazilom, ki ga je priložil k dopolnitvi ugovora po izteku roka in ki izkazuje, da je dolžnikov dolžnik (Banka d.d.) na račun dolgovane terjatve upniku 9. 6. 2006 plačal takratnih 813.432,37 SIT (3.394,39 EUR). Pravilno pa ni sledilo dolžnikovim navedbam, da iz dejstva, da njegova transakcijska računa pri takratni Banki d.d. in Banki A. d.d. v preteklosti nista bila blokirana in je z njima vseskozi posloval, izhaja, da je bila izterjevana terjatev v celoti poplačana. Samo dejstvo rednega poslovanja dolžnika kot pravne osebe in načelna možnost poplačila terjatve v okviru izvrševanja sklepa o izvršbi pri organizacijah za plačilni promet ob odsotnosti konkretnih dokumentov, ki bi to nedvoumno potrjevali (takšnih listin v postopku dolžnik ni predložil, prav tako jih sodišču tekom postopka niso posredovale organizacije za plačilni promet), tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje celotnega poplačila dolgovane terjatve s strani dolžnikovih dolžnikov.

12. Pritožbeno sodišče je s pomočjo programa Vrhovnega sodišča RS za izračun zamudnih obresti preverilo obračun terjatve, za izterjavo katere je bila s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba, na dan izkazanih plačil. Izračun je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik s plačili 9. 6. 2006 v višini 813.432,37 SIT (3.394,39 EUR) ni v celoti poravnal dolgovane terjatve, zato njegovo pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zavzemanje za ugoditev ugovoru po izteku roka v celoti, ni utemeljeno.

13. Pod točko II izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov ugovora po izteku roka z dne 10. 3. 2022. Ocenilo je, da upniku ni mogoče očitati, da je neutemeljeno povzročil dolžnikove stroške z ugovorom, saj je glede na to, da izterjevana terjatev še ni bila v celoti poplačana, utemeljeno predlagal nadaljevanje postopka izvršbe, prav tako pa mu ni mogoče pripisati odgovornosti za izostalo obveščanje s strani bank in za molk dolžnika glede izvršenih transakcij s strani Banke d.d. (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

14. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da dolžnik ni upravičen do povrnitve ugovornih stroškov, je pravilna, vendar, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, iz drugih razlogov.

15. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v listine v spisu ugotovilo, da je dolžnik stroške, ki so mu nastali v zvezi z ugovorom po izteku roka, ki ga je vložil 7. 2. 2022, priglasil in konkretiziral šele v vlogi z dne 15. 3. 2022. V osmem odstavku 38. člena ZIZ je določeno, da se mora, če zakon ne določa drugače, povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina (subjektivni rok), najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala (objektivni rok), sicer se stroški ne priznajo.

16. V sodni praksi4 je sprejeto stališče, da je treba pri presoji pravočasnosti priglasitve izvršilnih stroškov glede razlage subjektivnega roka upoštevati okoliščine konkretnega primera. Beseda „takoj“ je pravni standard, ki ga je treba razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče. 17. V predmetni zadevi dolžnik povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo ugovora po izteku roka, ni zahteval takoj, ko so ti nastali in je zvedel za njihovo višino (tj. v sami vlogi, v zvezi s katero je priglasil stroške), temveč šele v vlogi, ki jo je vložil več kot mesec dni po vložitvi ugovora po izteku roka (potem ko je v vmesnem času v postopku vložil še štiri vloge), pri čemer dolžnik tudi ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali tako postopanje. Po oceni pritožbenega sodišča je priglasitev stroškov ugovora po izteku roka v vlogi z dne 15. 3. 2022, upoštevajoč zgoraj citirano določbo ZIZ in okoliščine konkretnega primera, prepozna. Ker dolžniku stroškov ugovora po izteku roka, tudi če bi do njihove povrnitve po določbi šestega odstavka 38. člena sicer bil upravičen, glede na izrecno določbo osmega odstavka 38. člena ZIZ že iz tega razloga ni mogoče priznati, vprašanje pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da upnik dolžniku teh stroškov ni neutemeljeno povzročil, za presojo pravilnosti stroškovne odločitve ni bistveno. Presoja pritožbenih navedb, podanih v tej smeri, zato ni bila potrebna (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

18. Glede na obrazloženo pritožba dolžnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ). Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (zavrnilnem delu točke I izreka in v točki II izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške, ki bi mu jih upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Tako v sklepu VSM I Ip 484/2020 z dne 6. 10. 2020. 2 Ni bil izdan sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi izvršbe z dovoljenim sredstvom izvršbe. 3 Glej 258. člen takrat veljavnega Sodnega reda, enaka določba je v 242. členu sedaj veljavnega Sodnega reda. 4 Glej sklep VSRS II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014.