Jedro

V obravnavani zadevi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, izpodbijani upravni akt pa je tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti. Niti iz sklepa o zavrženju niti iz odločbe o zavrnitvi tožnikove zahteve ni razvidna višina davčnega dolga iz različnih naslovov, ki bi bili podprti z dokazili v upravnih spisih, iz katerih bi lahko sodišče preizkusilo pravilnost odločitve finančnega organa po posameznih vrstah prispevkov. Zgolj navajanje pravne podlage brez ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet posamičnega upravnega akta, katerega pravilnost se preizkuša v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep in odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4291-509661/2015-2 z dne 17. 8. 2015 se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za odpis in delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Z izpodbijano odločbo je tožnikov zahtevek za odpis in delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo ter stroškov davčne izvršbe, zavrnila (točka 1 izreka odločbe). Stranka trpi svoje stroške. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka odločbe). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 10. 8. 2015 podal vlogo za odpis in delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo, prispevkov za zdravstveno zavarovanje in stroškov davčne izvršbe. Davčni organ se sklicuje na 101. člen in prvi odstavek 110. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), Zakon za uravnoteženje javnih finance (v nadaljevanju ZUJF), četrti odstavek 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), tretji odstavek 159. člena Zakona o pokojninskem in zdravstvenem zavarovanji( v nadaljevanju ZPIZ-2) in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Z uveljavitvijo ZUJF je prenehala pravna podlaga za odločanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje o zahtevkih za odpis, delni odpis, odlog oz. obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje, zato je organ prve stopnje zahtevek, ki se nanaša na odpis in delni odpis dolga iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje, zavrgel. Zahtevek tožnika, ki se nanaša na odpis in delni odpis dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je zavrnil na podlagi tretjega odstavka 159. člena ZPIZ-2. V konkretnem primeru se zahtevek tožnika nanaša na odpis in delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo ter stroškov davčne izvršbe, zato je na podlagi sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 zahtevek v tem delu zavrnil. 2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Od leta 2010 ni v delovnem razmerju. Nazadnje je delal v A. d.o.o. Znašel se je na Zavodu za zaposlovanje. Pristal je na ponujeno možnost in odprl s.p. ter dobil evropska sredstva. Ukvarjal se je s prodajo LED svetil in je moral plačevati mesečne stroške. Denar je porabil in ni mogel več plačati prispevkov in opraviti naročanja LED svetil. Nobeden naročnik ni bil pripravljen položiti denarja vnaprej. Dolgovi od prispevkov so se kopičili. Pri vložitvi vloge je navedel, da je pripravljen denar vrniti in da bi dolg poravnal z javnim delom, kar pa ni bilo možno. Ima sina za katerega bi moral plačevati preživnino. Želi delati in poravnati dolgove, vendar ne vidi izhoda iz tega položaja. Od sodišča pričakuje, da mu najde pravo rešitev.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi gre za vprašanje ali je pravilna odločitev finančnega organa o zavrženju in zavrnitvi zahtevka tožnika za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje oz. prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo ter stroškov davčne izvršbe. Po prvem odstavku 101. člena ZDavP-2 davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Kot pravno podlago za odločitev finančni organ navaja sedmi odstavek 101. člena ZDavP-2. Po slednjem davčni organ med drugim ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa v skladu s tem členom osebam iz šestega odstavka tega člena (ki določa, da se ta člen ne uporablja za samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, in sicer za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti), ki prenehajo opravljati dejavnost, in sicer za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. Finančni organ navaja tudi prvi odstavek 110. člena ZDavP-2, ki določa omejitev uporabe določb 101. člena, 102. člena in 103. člen ZDavP-2 za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da zavrnitev tožnikove vloge za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo ter stroškov davčne izvršbe izhaja na podlagi sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2. Pri tem navaja tudi tretji odstavek 159. člena ZPIZ-2, po katerem v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih. Davčni organ navaja, da je zato zahtevek tožnika, ki se nanaša na odpis in delni odpis dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavrnil. 7. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, izpodbijani upravni akt pa je tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti. Niti iz sklepa o zavrženju niti iz odločbe o zavrnitvi tožnikove zahteve ni razvidna višina davčnega dolga iz različnih naslovov, ki bi bili podprti z dokazili v upravnih spisih, iz katerih bi lahko sodišče preizkusilo pravilnost odločitve finančnega organa po posameznih vrstah prispevkov. Zgolj navajanje pravne podlage brez ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet posamičnega upravnega akta, katerega pravilnost se preizkuša v tem upravnem sporu. Iz tega razloga sodišče ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta (odločbe in sklepa). Po določbah 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev upravnega akta obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določbo predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Izpodbijani upravni akt take obrazložitve nima, saj se sklicuje zgolj na pravne podlage (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Izpodbijani akt se tako sploh ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (druga točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 237. člena ZUP).

8. Ker sta po povedanem tako izpodbijana odločba in kot izpodbijani sklep nezakonita in nepravilna, ju je sodišče odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo, ob upoštevanju četrtega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.