Jedro

Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan.

Izrek

I. Pritožba se, kolikor se nanaša na odločitev v I. točki izreka, zavrže, v preostalem delu pa se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje s sklepom delni umik za znesek 766,92 EUR vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka); razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 9.100,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz izreka, ter zakonske zamudne obresti v znesku 12,05 EUR, ki so obračunane od zneska 1.000,00 EUR, za obdobje od 20. 3. 2012 do 8. 5. 2012 (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.515,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se toženka pravočasno pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo in sklep razveljavi in „samo odloči o zadevi oziroma vrne zadevo v ponovno razpravljanje in odločanje“ s stroškovno posledico. Vztraja pri dosedanjih navedbah, da so bila vsa plačila tožniku nakazana oziroma izročena za dela, ki jih je opravil po pogodbi o sodelovanju z dne 1. 11. 2010. Tako G. H. kot M. K. sta izpovedala, da je bil namen plačilo za delo, ki ga je tožnik opravil v času, ko sta bila sama dejavna pri toženki, to je v obdobju od konca leta 2010 dalje. Izpovedala sta tudi, da se v reševanje zadev iz preteklosti nista vpletala. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da M. K. tožniku ni izročil denarja v višini 5.000,00 EUR. V čem naj bi bila izpovedba te priče manj verjetna od izpovedi tožnika, ni jasno. Dejstvo, da G. H. ni natančno opredelil, kako so bila gotovinska plačila izvedena, ker ob tem ni bil prisoten, ne more omajati izjave M. K.. G. H. je, na podlagi informacije, ki mu jo je dal M. K., zaprl dolg do tožnika, ki je že izhajal iz pogodbe. Njegov odgovor, da ne zna odgovoriti na vprašanje, kako je o poplačilu obvestil pogodbeni računovodski servis, sodišče ne sme tolmačiti na način, da je zadeva izmišljena. Prav tako sodišče ni upoštevalo izjave tožnika, da mu je bilo po pogodbi plačanih 1.000,00 EUR po predloženi kontni kartici. Glede dinamike plačil, ki se sicer ne sklada z dinamiko plačil po pogodbi, se pa sklada z opravljenim delom tožnika, je G. H. pojasnil, zakaj so bila plačila po pogodbi predvidena z zamikom. Toženka ni imela sredstev za poplačilo trenerjev v času njihovega delovanja, zato si je s pogodbo zagotovila časovni zamik, pri čemer pa je bilo ustno dogovorjeno, da se bo trenerjem, tudi tožniku, če bodo za to izkazana sredstva, plačilo za opravljeno delo izvedlo prej. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je G. H. vlogo tožnika, ki jo je podal v zvezi z izplačilom starega dolga, ravno iz naslova nepoznavanja preteklih razmerij med tožnikom in nekdanjim vodstvom, predal v obravnavanje na skupščino, kjer je bilo o tej vlogi tudi odločano. Med nekdanjim in aktualnim generalnim sekretarjem toženke je bila opravljena tudi primopredaja poslov, pri čemer pa na seznamu dolgov ni bila navedena terjatev tožnika, niti ni bil G. H. o tem s strani nekdanjega generalnega sekretarja kakorkoli ustno opozorjen. Zakon res določa, da se, če ni izrecno določeno, najprej zapirajo najstarejše obveznosti, vendar je bilo v konkretnem primeru plačilo konkretizirano, M. K. je povedal, kaj plačuje, enako je izpovedal G. H. za plačilo preko tožnikovega računa. Med strankama je bil vseskozi nesporen namen plačil. Sodišče bi se moralo do posameznega dokaza konkretno opredeliti, česar pa ni storilo. Izreka sodbe se tako sploh ne da preveriti.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka se izrecno, vendar neobrazloženo, pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje, da se zaradi umika tožbe za znesek 766,92 EUR postopek v tem delu ustavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za pritožbo zoper takšen sklep nima pravnega interesa, zato je pritožbo v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. V zvezi s preostalim delom pritožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka – sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zagrešilo pa tudi ni ostalih tovrstnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

7. Pritožničine navedbe, ki naj bi kazale, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so po svoji vsebini navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je toženka očitno ne sprejema. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je (obširna) dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z določbo 8. člena ZPP in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, je pa tudi življenjska in povsem prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

8. Tudi za pritožbeno sodišče tako ni sporno, da je toženka tožniku (tedanjemu trenerju) v času plačil 23. 6. 2011, 19. 7. 2011, 26. 8. 2011, nekaj dolgovala tudi „za nazaj“ (za obdobje 2008 – 2010). Tudi v tem obsegu je dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem prepričljiva (16. točka obrazložitve). Takšnega zaključka pritožba niti ne izpodbija, trdi le, da zakoniti zastopnik toženke v tem obdobju, G. H. in priča M. K.(1), v času navedenih izplačil o tem nista vedela nič. To pa za presojo o tem, ali je tedaj obstajal dolg toženke do tožnika tudi „za nazaj“, ni bistveno.

9. Tožnik je izkazal, da je delo po Pogodbi o sodelovanju (za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2012) z dne 1. 11. 2010 (priloga A3) in po (ustni) pogodbi za obdobje 2008 – 2010, opravil. Na toženki je bilo, da izkaže, da mu je za delo plačala. Kot rečeno ji ni uspelo dokazati, da je bil dolg toženca „za nazaj“, v času izplačil v letu 2011, že poravnan“. Tudi ji ni uspelo dokazati, da je priča M. K. tožniku del dolga poravnal tako, da mu je na roke izplačal 5.000,00 EUR. Tudi v tem obsegu je dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem prepričljiva (18. - 22. točka obrazložitve) in je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Plačilo bi toženka morala izkazati s stopnjo prepričanja, česar pa ji nedvomno ni uspelo. V pogodbi za obdobje od 2010 – 2012 je bila v 6. točki določena dinamika izplačil z zamikom (zaradi finančne stiske toženke) – vsa plačila naj bi se vršila v letu 2012. Upoštevaje navedeno ter ostale izvedene dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo ob upoštevanju določbe 8. člena ZPP, je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so se nakazila v letu 2011 nanašala na dolg za preteklo obdobje 2008 – 2010 (17. in 22. točka obrazložitve). Pri izračunu dolga za obdobje 2010 – 2012, je tožnik upošteval plačilo 1.000,00 EUR z dne 8. 5. 2012 in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tako toženka tožniku še vedno dolguje vtoževane zneske za delo opravljeno v letih 2010 do 2012.(2)

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za toženko na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnika pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Ki naj bi tožniku 5.000,00 EUR izplačal kar na roke.

Op. št. (2): Pritožbeno sodišče še dodaja, da je povsem utemeljeno tudi sklicevanje tožnika na določbo 287. člena Obligacijskega zakonika. Toženka ni izkazala, da bi pravdni stranki drugače uredili vrstni red obračunavanja medsebojnih obveznosti, niti toženka ob plačilu ni navedla, katero od več obveznosti je plačala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v izpisku nakazil, razen očitno napačnega namena „potni stroški“, ni napisan noben drug namen. Tožnik je zato z izplačili v letu 2011 upravičeno poračunal tiste obveznosti, ki so zapadle prej.