Jedro

Pritrditi je pritožbi, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo tako zanesljivo ugotovljeno, da ne bi bilo nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka, ne pa tudi, da je z razlogi pritožbe v celoti izpodbita dokazna ocena sodišča prve stopnje ter da razlogi pritožbe narekujejo spremembo sodbe iz oprostilne v obsodilno, kar naj stori višje sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s tistimi izvajanji pritožbe, iz katerih izhaja, da je sodišče prve stopnje premalo natančno in zato tudi neprepričljivo ocenilo zagovor obdolženca in vse izvedene dokaze, kar vzbuja dvom o pravilnosti prvostopne odločitve.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v M. je s sodbo II K 4319/2015 z dne 16. 1. 2018 obdolženega M.V. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem in tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženega in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca K.F. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Proti tej sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženemu izreče obsodilno sodbo s kazensko sankcijo, kakor je bilo to predlagano na glavni obravnavi dne 21. 6. 2018 oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je pritožbi, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo tako zanesljivo ugotovljeno, da ne bi bilo nobenih pomislekov o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka, ne pa tudi, da je z razlogi pritožbe v celoti izpodbita dokazna ocena sodišča prve stopnje ter da razlogi pritožbe narekujejo spremembo sodbe iz oprostilne v obsodilno, kar naj stori višje sodišče. 5. Pritožbeno sodišče soglaša s tistimi izvajanji pritožbe, iz katerih izhaja, da je sodišče prve stopnje premalo natančno in zato tudi neprepričljivo ocenilo zagovor obdolženca in vse izvedene dokaze, kar vzbuja dvom o pravilnosti prvostopne odločitve. Sodišče prve stopnje sicer pravilo ugotavlja, da tenor obtožnice opisuje dve časovno in krajevno ločeni ravnanji obdolženega dne 24. 2. 2014, pri čemer je do prvega ravnanja prišlo v prostorih ZDDAD, do drugega pa v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora v M.u (str. 4, četrti odstavek neoštevilčene sodbe), premalo skrbno pa ocenjuje zagovor obdolženca in izvedene dokaze, nanašajoče se na naveden tenor obtožnice, kar vzbuja dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja.

6. Glede prvega dela dogajanja v ZDDAD sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da se po zaslišanju obdolženega in po izvedenem dokaznem postopku ni moglo prepričati o utemeljenosti obtožbe s tako gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, ker iz opisa dogajanja, ki je povzet v poročilu o uporabil prisilnih sredstev zoper obdolženega ni razbrati grožnje obdolženega pravosodnemu policistu N. „da ga bo porihtal“, pa tudi ne kakšnih drugih besed, ki bi jih lahko opredelili kot resno grožnjo. Zatrjevani napad, ko je obdolženi s komolcem leve roke zamahnil proti glavi pravosodnega policista, pa po presoji prvostopnega sodišča ni predstavljal naklepni napad v smislu prvega odstavka 300. člena KZ-1, ki bi bil namenjen ogrozitvi uradne osebe, temveč se je obdolženi očitno le želel iztrgati prijemu pravosodnega policista N. Razen tega pa po presoji prvostopnega sodišča obdolženi sploh ni imel realnih možnosti, da bi pravosodnega policista zadel v glavo, upoštevaje, da ga je ta prijel pod roko, za drugo roko pa je obdolženca držal drugi pravosodni policist, pri čemer sta obdolženčevi zapestji bili vklenjeni.

7. Pritožba navedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje utemeljeno graja. Opozarja namreč na to, da je pravosodni policist M.N. ob podaji ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon dne 7. 4. 2014, policistom priložil uradni zaznamek, ki ga je sestavil neposredno po dogodku dne 24. 2. 2014 ob 9.25 uri, v katerem je navedel grožnje, ki mu jih je izrekel obdolženec in so zapisane v tenorju obtožbe, pri tem pa navedel, da je grožnje vzel resno, da se boji maščevanja obdolženca tako v Zavodu za prestajanje kazni zapora kakor tudi zunaj zavoda po obdolženčevi prestani kazni. Okoliščina, da v preiskavi na glavni obravnavi ni izpovedal, da se zaradi groženj počuti ogroženega, pa na storitev kaznivega dejanja in odgovornost storilca nima vpliva, ker je grožnje potrebno obravnavati glede na objektivno možnost, da se bodo uresničile in tako povzročile občutek strahu ali ogroženosti, pri čemer je namen storilca ob izrekanju groženj potrebno obravnavati neodvisno od tega. Pritožba opozarja, da je potrebno imeti pred očmi okoliščino, da se je obdolženi nahajal v priporu v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja umora, predhodno pa je že bil obravnavan in obsojen zaradi drugih kaznivih dejanj, nekaterih z elementi nasilja. Glede zamaha obdolženega s komolcem proti glavi pravosodnega policista N. pa je tak zamah po pritožbi nedvomno možno izvesti, kljub temu, da je bil obdolženec vklenjen in da sta ga pravosodna policista držala vsak pod eno roko, zlasti še, ker je obdolženec mojster borilnih veščin, kot je povedal na glavni obravnavi in je sposoben izvesti navedeno. Ob teh pritožbenih izvajanjih ni prezreti, da sta pravosodna policista M.N. in D.K., zaslišana kot priči, v celoti vztrajala pri navedbah iz predkazenskega postopka, v katerih sta ravnanje obdolženega opisala, kot je to opisano v izreku napadene sodbe, kjer se obdolžencu očita, da je napadel in resno zagrozil, da bo napadel pravosodnega policista M. N., ko je ta opravljal uradno dejanje „spremstva nadzorovane osebe izven zavoda“ v skladu z 235. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS-1 (Ur. l. RS št. 109/09 v povezavi z 19. členom Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (Ur. l. RS, št. 85/2009), in sicer na način, da je s komolcem leve roke zamahnil proti glavi M. N., ki se je uspel udarcu izmakniti, zatem pa mu še zagrozil „da bo že videl kdo je on in kaj se mu bo zgodilo, ter da ga bo že porihtal“ hkrati pa mu žugal s prstom. Sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe navedenih izpovedb prič ne ocenjuje in ne pojasni, zakaj pričama ne verjame, prav tako pa ne pojasni, na osnovi česa sklepa, da obdolženec ni naklepno napadel pravosodnega policista N., ko je ta kot uradna oseba opravljal naloge varnosti, oziroma na podlagi česar ugotavlja, da obdolženi ni imel realnih možnosti, da bi s komolcem zadel v glavo pravosodnega policista, kot to navaja v razlogih sodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zato pomanjkljiva in neprepričljiva ter jo pritožba utemeljeno graja.

8. Enako velja za drugi del dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zagovor obdolženca, izpovedbe prič in preostale izvedene dokaze v zvezi z drugim delom očitkov obdolženemu, ki se nanašajo na obdolženčev v izreku sodbe opisan napad na pravosodnega policista K.F. v prostorih Zavoda za presajanje kazni zapora M., ko se mu očita, da je F. z glavo udaril v desno ličnico in ga zatem držeč za oblačila potegnil nase, in skupaj z njim ter pravosodnim policistom M.M. padel po stopnicah na tla dvorišča, kjer pa še vedno ni hotel izpustiti K.F. in ga je ponovno poskušal udariti z glavo, zatem pa so ga pravosodni policisti obvladali in odstranili, pri prej opisanem pa je K.F. prizadel poškodbe, navedene v opisu kaznivega dejanja, ki predstavljajo lahko telesno poškodbo. Obtožbo sta s svojimi izpovedbami v celoti potrdila D.K. in K.F., priče M.P., S.Z.,M.M. in D.K. pa delno, pri čemer navedene priče niso videle in opisale neposrednega napada obdolženca na K.F., temveč so skladno izpovedale o vsem preostalem, kar se je dogajalo pri privedbi obdolženega do vhoda v zavod, kjer ga je pri vratih pričakal K.F. ter mu rekel, da naj malo počaka, do verbalne reakcije obdolženega na te besede F., kakor tudi padca po tleh obdolženca, F. in M. ter ločevanje obdolženca od F. Izvedenec medicinske stroke prim.asist. E.V., dr.med. pa je v svojem mnenju navedel, da so udarnine lobanje in obraza pri F. z veliko verjetnostjo posledica udarca obdolženca v glavo, posamezne poškodbe pa so lahko nastale kot posledica udarcev med prerivanjem in padcem po stopnicah na tla (izvedensko mnenje z dne 4. 12. 2015).

9. Vsled navedenega pritožba utemeljeno dvomi v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so bili podlaga za prvostopni oprostilni izrek. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (str. 7) izraža dvom v verodostojnost izpovedb obremenilnih prič pravosodnih policistov ter ga utemeljuje z razlikami v njihovih izpovedbah, na kakšen način je bil K.F. obveščen, da se obdolženec vrača v zavod, ali je obdolženec od avtomobila do stopnic šel mirno, ali je se upiral, ali so bila vrata zaprta ali odprta, kdo je vstopil prvi, kako je prišlo do padca obdolženega in F., kakšen je bil njun položaj po padcu in kakšna je bila vloga prisotnih pravosodnih policistov. Dvom temelji torej na okoliščinah, ki niso odločilne, saj se ne nanašajo na zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in na njemu očitano izvršitveno ravnanje, temveč se nanašajo na nekatere, povsem nepomembne okoliščine, pri čemer pa tudi sodišče prve stopnje prezre dinamiko dogajanja in različno vlogo ter ravnanja pravosodnih policistov v tem dogajanju oziroma tega ne upošteva in ne presoja. Nadalje je iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da se je dvom v očitek obtožbe, da je obdolženi naklepno napadel pravosodnega policista K.F. in mu povzročil poškodbo, prvostopnemu sodišču porodil tudi zato, ker nadzorne kamere ne pokrivajo samega vhoda v zavod, ki ga zakriva nadstrešek, pa tako iz posnetkov ni razvidno, da bi naj obdolženi udaril v desno ličnico K.F. in ga potegnil nase, pa tudi ne, da bi naj obdolženi od nekoga v notranjosti, ki bi naj stal zraven F., prejel udarec v predel ust. Zatem sodišče prve stopnje opisuje poškodbe, ki jih je utrpel obdolženec in navaja mnenje izvedenca E.V., kako je do teh poškodb prišlo. Ti razlogi sodbe sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo prvostopnega oprostilnega izreka, oziroma dvoma, ki je bil podlaga za izrek oprostilne sodbe, še manj pa to velja za razloge, ki navedenemu sledijo, v katerih sodišče prve stopnje podrobno opisuje in analizira dogajanje, ki je sledilo inkriminiranemu ravnanju obdolženca, ki je potekalo v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora, o čemer so izpovedovale priče J.Y.,E.P., S.G. in G.K. 10. Glede na vse navedeno, in ker sodišče prve stopnje tudi samo na osnovi mnenja izvedenca mag. M.V., ki je izdelal psihiatrično poročilo, ugotavlja, da je obdolženi glede obravnavanih dogodkov imel spominsko luknjo, ter je možno, da si je ustvaril svojo sliko dogajanja, pri čemer ni prezreti, da obdolženi v zagovoru zatrjuje, da ga v ZDDAD nista spremljala pravosodna policistaN. in K., temveč druga pravosodna policista, glede pravosodnega policista F. pa ni prepričan, da je bil na vratih zavoda, kjer se je odvil drugi del inkriminiranega dogajanja in je prepričan, da mu je poškodbe zadal pravosodni policist N., za katerega se je izkazalo, da je bil takrat v bolniškem staležu, obdolženi pa celotno dogajanje opisuje kot en sam dogodek in bistveno drugače kot vse preostale zaslišane priče, se tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ko to zaključuje, da bi na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja bilo res možno pritrditi stališču obdolženega, da je bil dogodek v zavodu insceniran in da so pravosodni policisti želeli disciplinirati težavnega pripornika (zadnja stran neoštevilčene sodbe).

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek z izvedbo vseh razpoložljivih dokazov, zatem pa bo kritično, celovito in natančno ocenilo zagovor obdolženca in zbrane dokaze in v zadevi vnovič odločilo. Ker bo to lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa (četrti odstavek 392. člena ZKP).