Jedro

Ker toženka po izselitvi ni bila več uporabnica tožničinih storitev in ker je najemodajalec o tem obvestil upravnika zgradbe, toženka ne more biti več zavezana za plačilo storitev odvoza odpadkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 74166/2011 z dne 31. 5. 2011 razveljavilo tudi v točki I in III izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 68,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je toženki izstavila račun za opravljanje storitve v skladu z odlokom o ravnanju z odpadki v M. od septembra 2010 pa do marca 2011. Sodišče je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila toženka najemnica v stanovanju na naslovu S. od 1. 10. 2007 dalje in da se je toženka v novembru 2009 iz tega stanovanja izselila. Zato je sodišče na podlagi določb Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v M. (Uradni list RS, 67/1999) in na podlagi 29. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih zgradb (Uradni list RS, 60/2009) zaključilo, da toženka ni bila dolžna tožeče stranke obvestiti o svoji izselitvi, saj je sodišče ugotovilo, da je toženka svojim delodajalcem C. sklenila najemno pogodbo, da so C. o spremembi najemnice obvestile lastnika stanovanja, zato bi moral upravnik zgradbe obvestiti izvajalca ravnanja z odpadki. Zato toženka ne more biti zavezanka za plačilo odvoza odpadkov v obdobju, ko se je iz tega stanovanja že izselila. Zato je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da toženka ni dolžna plačati odvoza odpadkov, saj tožeči stranki ni bilo znano razmerje toženke do njenega najemodajalca niti do lastnika stanovanja in njihovega dogovora o sporočanju podatkov. Sodišče bi moralo upoštevati tudi tretji odstavek 28. člena zgoraj citiranega odloka, ki predstavlja specialno določbo v razmerju do prvega odstavka istega člena. Po tej določbi je za sporočanje podatkov za obračunavanje stroškov zadolžen izključno neposredni povzročitelj odpadkov in ne tudi upravljalec zgradbe. Sodišče se je napačno pri odločitvi sklicevalo na določbo prvega odstavka 29. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, ki pa ne določa obveznosti upravljalcu zgradbe, da sporoči podatke tožeči stranki. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja svoje navedbe in predlaga, da se pritožba zavrne ter da se potrdi sodbo sodišča prve stopnje in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo v višini 5,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno obravnavalo spor po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Peti odstavek 458. člena ZPP pa določa, da o pritožbi zoper sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti lahko odloči sodnik posameznik.

Toženka je bila najemnica stanovanja vse do novembra 2009, ko se je iz stanovanja izselila. Do izselitve je redno poravnavala vse obveznosti tudi do tožeče stranke (plačilo odvoza smeti). Lastnik stanovanja so N., stanovanje pa je toženki z najemno pogodbo oddal njen takratni delodajalec C. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da so C. obvestile upravnika zgradbe D. o tem, da je stanovanje od 1. 12. 2009 prazno, ker ga je toženka izpraznila in se odselila.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da toženka ni bila dolžna plačati odvoza odpadkov od takrat, ko tudi ni bila več povzročiteljica teh odpadkov, saj se je iz stanovanja izselila. Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v M. (Uradni list RS, št. 67/1999 z dne 19. 8. 1999, v nadaljevanju Odlok) v 3. členu določa, da se subjekti ravnanja z odpadki poleg M. in izvajalca (tožeče stranke) še povzročitelj odpadkov in vsaka pravna ali fizična oseba, ki na območju M. stalno, začasno ali občasno povzroča komunalne odpadke. Drugi odstavek tega Odloka določa, da v primeru, da ni mogoče ugotoviti ali določiti povzročitelja komunalnih odpadkov oziroma uporabnika po nobeni od alinej iz 3. člena tega Odloka, se za uporabnika šteje lastnik zemljišča ali nepremičnine. Ta člen še določa, da mora povzročitelj skleniti z izvajalcem dejavnosti ravnanja z odpadki posebno pogodbo o odvozu odpadkov.

Obveznost plačila odvoza odpadkov je določena v 26. členu Odloka, kjer je določeno, da so stroške ravnanja z odpadki dolžni plačevati vsi povzročitelji, za katere je organizirano ravnanje z odpadki. Obveznost plačila stroškov za ravnanje z odpadki nastane z dnem, ko začnejo izvajalci opravljati storitve na njihovem območju, ali ko se povzročitelji vselijo v stanovanje ali prično uporabljati poslovne prostore. Drugi odstavek pa določa, da povzročitelji odpadkov sklenejo z izvajalcem pogodbo o odvozu in odlaganju odpadkov najkasneje v roku 30 dni od začetka uporabe objekta. Pritožnik v pritožbi sodišču očita, da ni uporabilo tretjega odstavka 28. člena, vendar pa izpostavlja le en del te določbe. Tretji odstavek namreč izrecno določa, da je sicer povzročitelj dolžan javiti izvajalcu vsako spremembo najkasneje v roku 30 dni, če pa tega ne stori, pa izvajalec sam pridobi podatke iz razpoložljivih uradnih evidenc na stroške povzročitelja. 28. člen sam po sebi tudi ne daje pravne podlage za tožnikov zahtevek, ki temelji na neplačilu odvoza odpadkov, saj kot sankcijo kršitve obveznosti iz prvega odstavka predpisuje odškodninsko odgovornost. Zato takšne pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene. Tožeča stranka je bila tudi sama dolžna potem, ko je ugotovila, da tožena stranka ni več poravnala računov, iz uradnih evidenc ugotoviti ali in kdo biva v tem stanovanju ali se obrniti na lastnika stanovanja. Tožeča stranka kot organizacija, ki se poklicno ukvarja z dejavnostjo, je bila dolžna ravnati s profesionalno skrbnostjo, kot jo od nje zahteva drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tudi v skladu z določbami odloka bi se ob tej skrbnosti morala ob prenehanju toženkinega neplačevanja (toženka ji je očitno do tega datuma redno plačevala) ali pri upravljalcu zgradbe ali pri lastniku pozanimati, kdo je uporabnik teh storitev, ne pa, da je v predlogu, ki ga je vložila 19. 5. 2011 izterjevala neplačane račune zapadle od 30. 9. 2010 pa do 31. 3. 2011.(1) S takšnim ravnanjem je tudi sama prekršila določbo tretjega odstavka 28. člena Odloka.

Niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da je bila tožeča stranka v pravnem odnosu s toženko, zato sodišče ne bi smelo upoštevati dejstva, da je najemodajalec o spremembi obvestil upravnika. Reden in učinkovit odvoz smeti je v javnem interesu in je urejen v okviru javnih obligacij, ki jih urejajo splošni akti lokalnih skupnosti. Ti akti urejajo pravno razmerje med komunalnim podjetjem in uporabnikom, vendar pa gre za obligacijsko razmerje, zato je potrebno uporabiti tudi določbo OZ. Tu gre za urejanje širših interesov, pomembnih za vse, zato takšen odlok, ki določa obveznosti ene in druge stranke ne sprejme izvajalec sam, pač pa ga je sprejel svet M. S tem odlokom so določene obveznosti ne le uporabnika oziroma povzročitelja odpadkov, pač pa tudi javnega podjetja, ki te odpadke odvaža. Odlok nalaga obveznost obema strankama s to razliko, da mora profesionalna organizacija (tožeča stranka) ravnati z večjo skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je najemodajalec obvestil upravnika o tem, da je toženka izpraznila stanovanje, tožeča stranka pa potem, ko računi niso bili plačani, ni ravnala v skladu s pravilnikom in ni opravila prav nobenih aktivnosti, pa čeprav bi se lahko obrnila na upravnika ali na lastnika stanovanja, zato ne drži, da gre le za odnos med pravdnima strankama. Tožeča stranka ne more od toženke zahtevati večje skrbnosti kot pa se pričakuje od nje.

Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, zavrnitev zahtevka je tudi obrazložilo, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP, člen 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP, člen 165 in 154/I). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (ZPP, člen 155).

Op. št. (1): glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 508/2009