Jedro

Tožnica je državljanka R Hrvaške, to pa skladno s 15. točko 3. člena ZMZ pomeni, da je R Hrvaška njena izvorna država. Tožnica v izvorni državi ni bila preganjana zaradi katerega od razlogov, določenih v 1. a členu Ženevske konvencije, in ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena ter 3. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 11/11 - UPB2) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po presoji tožene stranke v tem primeru ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, saj tožnica ni zatrjevala, da bi bila v njeni izvorni državi Republiki Hrvaški kdaj preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in tudi ne da bi ji v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila resna škoda.

2. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke, sledi utemeljitvi upravnega akta in se sklicuje na razloge, ki jih je za odločitev navedla tožena stranka (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sklicuje se na določbe 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ter 7., 12. in 15. točko 3. člena ZMZ.

3. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnica navaja, da res ni bila nikoli preganjana v Republiki Hrvaški, pač pa je bila preganjana v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju BiH), kjer je bila tudi rojena in jo šteje za svojo izvorno državo. V izpodbijani sodbi in upravni odločbi je napačno uporabljen pojem izvorne države. Meni, da za Hrvate iz BiH, ki so pridobili hrvaško državljanstvo, ni mogoče šteti, da je Hrvaška njihova izvorna država. Če je prosilka pridobila hrvaško državljanstvo, to še ne pomeni, da nima že od rojstva državljanstva BiH, le da sama tega ne ve in tega tudi nikoli ni poskusila uveljaviti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je za tožnico sporna odločitev tožene stranke, s katero je ta v pospešenem postopku zavrnila njeno prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

7. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča (I Up 106/2008, I Up 572/2008, I Up 372/2009) se v pospešenem postopku ugotavljajo le dejstva, na podlagi katerih se presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešeni postopek in ali so podani razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. V obravnavani zadevi je tožena stranka oprla svojo odločitev na določbo 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, po kateri pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ.

9. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih izhaja in med strankama ni sporno, da je tožnica, sicer rojena v BiH, državljanka Republike Hrvaške, in da v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje preganjanje v BiH, ki jo je tožnica zapustila leta 1991, ko je prišla v Republiko Slovenijo, kjer je dobila začasno zatočišče. Status začasne begunke ji je potekel leta 2000 in od takrat dalje prebiva v Republiki Sloveniji (z izjemo obdobja med letoma 2002 in 2003, ko je živela v Republiki Hrvaški) brez urejenega statusa. Po njenem zatrjevanju je poskušala živeti na Hrvaškem vendar „ji je bilo to neznosno zaradi mentalitete ljudi“, tam ji tudi ni nihče pomagal, niti ni dobila službe in tudi njen otrok se ni prilagodil življenju na Hrvaškem. Tožnica ne zatrjuje, da bi bila na Hrvaškem kakorkoli preganjana, kot tudi ne, da bi ji v primeru vrnitve na Hrvaško grozila resna škoda. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno, saj je očitno, da tožnica v izvorni državi ni bila preganjana zaradi katerega od razlogov, določenih v 1. A členu Ženevske konvencije in ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ.

10. Za tožnico je sporna opredelitev Republike Hrvaške kot njene izvorne države, saj meni, da je njena izvorna država BiH, kjer je bila rojena.

11. Po 15. točki 3. člena ZMZ je izvorna država država, katere državljanstvo ima državljan tretje države. Tretjo državo ZMZ opredeljuje v 12. točki 3. člena kot državo, ki ni članica Evropske unije. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih (6. točka prošnje za mednarodno zaščito), ni sporno, da je tožnica državljanka Republike Hrvaške, to pa skladno z 15. točko 3. člena ZMZ pomeni, da je Hrvaška njena izvorna država. Da bi imela tudi državljanstvo BiH, pa tožnica izrecno niti ne zatrjuje, v pritožbi navaja le, da kot prava neuka stranka ne ve, da bi imela državljanstvo BiH po starših, tega tudi nikoli ni poizkusila uveljaviti in o tem tudi nima nobenih dokazov.

12. Vrhovno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.