Jedro

Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala le, da jo je bilo strah na delovnem mestu, ni pa pojasnila, česa natanko jo je bilo strah v posledici nezgode. Glede na to, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica niti v času nezgode niti kasneje kakšnega posebnega strahu ni utrpela, za priznanje denarne odškodnine za strah ni podlage, saj ugotovljena stopnja strahu ne ustreza pravno priznani obliki škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.040,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da je dolžna na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči plačati pravdne stroške v višini 483,00 EUR v roku 8 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter da je dolžna na podlagi sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks plačati sodno takso za tožbo in sodbo v višini 129,11 EUR v roku 8 dni, prav tako na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini denarne odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi strahu. Potrebno je poudariti, da so bolečine od opeklin zelo močne in trajajo ves čas zdravljenja, ponoči ne pojenjajo, zato je oškodovanka ves čas zdravljenja trpela kontinuirane zelo intenzivne bolečine. Običajno za tako dolgo bolečinsko obdobje zavarovalnice in tudi sodišča prisodijo enako odškodnino za manj intenzivne bolečine oz. za zgolj občasne bolečine. Tožnica je že na zaslišanju poudarila strah pred ponovnimi opeklinami. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica že bila na enak način poškodovana, prav tako je tožnica v svojem zagovoru izpovedala, da ni minil dan, ko se ni vsaj ena od delavk opekla. Gre predvsem za strah zaradi zdravja tožnice, zaradi možnosti vsakodnevnega poškodovanja in čeprav ga sodna izvedenka ni ugotovila, je bil strah prisoten tako v času nastanka nesreče, kot tudi prej in še kasneje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na tiste bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dokaznega postopka, je tožnica dne 29. 11. 2005 utrpela poškodbo pri delu. Ko je opravljala delo satiniranja lestencev s solno kislino, ji je solna kislina brizgnila po rokah, desnem boku in obrazu. Na mestih kontakta solne kisline s kožo je nastala kemična opeklina. Tožnica v posledici navedene nesreče pri delu zahteva odškodnino za nematerialno škodo od tožene stranke in sicer iz naslova telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem 2.086,46 EUR, za prestane duševne bolečine zaradi strahu pa 417,29 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke in je tožnica, glede na stopnjo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, upravičena do odškodnine v višini 1.500,00 EUR, medtem ko ji iz naslova strahu vtoževane odškodnine ni priznalo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravno presojo prvostopnega sodišča, ki se nanaša na vtoževano odškodnino, tako iz naslova telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem, kot iz naslova strahu.

Iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke dermatološke stroke prim. I.P., dr. med., je razvidno, da je tožnica v delovni nezgodi utrpela kemično opeklino, zaradi katere ji je na desnem boku nastala rdečina velika za otroško dlan, na levi nadlahti približno za odraslo dlan, ob levem očesu pa nekaj (3-4) makil (lis), v premeru cca. pol centimetra. Pritožbeno sodišče z ozirom na poškodbo tožnice, kot jo je ugotovila sodna izvedenka medicinske stroke, zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpela tožnica, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med lahke primere. Tožnica je bila v bolniškem staležu, ki je trajal od 29. 11. 2005 do 16. 12. 2005. Bila je dvakrat na pregledu pri osebni zdravnici, ki je priporočala hlajenje in predpisala lokalno uporabo Dermazin kreme ter analgetik Nalgesin. Na poškodovanih lokacijah kože je bila po oceni izvedenke prisotna blaga, spontana, stalna bolečina 2-3 dni. Srednje močna, občasna bolečina na dotik in pri gibanju zgornjega levega uda pa je bila prisotna približno 1 teden. Tožnica posebej o bolečinah ni izpovedovala. Zaslišana je povedala le, da je imela bolečine kar dolgo (list. št. 89). Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje (1.500,00 EUR).

Tožnica, zaslišana kot stranka, je nadalje v zvezi s strahom, ki naj bi ga utrpela v posledici škodnega dogodka pojasnila, da se je na delovnem mestu počutila zelo slabo in jo je bilo strah (list. št. 52). Ob dodatnem zaslišanju je pojasnila, da je bil strah dalj časa prisoten in da jo je bilo strah iti na to delovno mesto, ker je prihajalo do opeklin (list. št. 89). Izvedenka medicinske stroke je v izvedeniškem mnenju pojasnila, da kakšnega posebnega strahu tožnica ni utrpela niti v času nezgode, niti kasneje za izid zdravljenja, saj so se takšne nezgode pogosto dogajale pri sodelavkah in so izzvenele brez trajnih posledic. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšne izpovedbe ter na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati strahu, kot pravno priznane oblike škode. Tožnica je zaslišana izpovedala le, da jo je bilo strah na delovnem mestu in da je imela strah dalj časa prisoten, pri čemer pa ni pojasnila, česa natanko jo je bilo strah v posledici navedene nezgode. Tudi pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o pravno priznani škodi. Sodna ocena o stopnji in intenziteti strahu ni posledica izključno individualnega vrednotenja konkretnega strahu, katerega subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca, že po naravi stvari, zanj vselej poudarjeno neugodno, temveč je nujno tudi posledica objektivnega vrednotenja tega strahu v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse. Da pa sodišče sploh lahko opravi oceno intenzitete strahu pa je potrebno, da oškodovanec strah kot pravno priznano obliko škode precizira. Brez oškodovančevega opisa strahu, torej konkretnega opisa tega, česa se je oškodovanec ustrašil ob samem škodnem dogodku in česa se je bal v posledici tega dogodka, kar je indic za to, da je strah, kot pravno priznana oblika škode sploh nastal, pa ni mogoče preiti na ocenjevanje stopnje in intenzitete strahu. Samo pavšalno navajanje primarnega in sekundarnega strahu, ne da bi iz izvedenih dokazov tak strah tudi izhajal, zato ne zadošča za priznanje utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova.

Ker je sodišče prve stopnje oceno in vrednotenje obeh odškodninskih postavk v celoti pravilno opravilo, je tožničina pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).