Jedro

V nepravdnem postopku sprejema na psihiatrično zdravljenje brez privolitve pacienta, ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi postulacijske sposobnosti revidenta, kot jih urejata tretji odstavek 86. in prvi odstavek 91. člena ZPP ob upoštevanju 37. člena ZNP. Smiselna uporaba določb ZPP bi namreč v tovrstnih postopkih lahko pomenila pretiran poseg v pacientkino pravico do osebne svobode (19. člen URS).

Izrek

Revizija se zavrne

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka A. A. sprejme na psihiatrično zdravljenje brez njene privolitve v Psihiatrično bolnišnico Idrija za šest tednov, šteto od pravnomočnosti sklepa dalje (sklep je postal pravnomočen 18. 5. 2016), ter da pred potekom roka psihiatrična ustanova odpusti pridržano osebo, če ugotovi, da so prenehali razlogi za njeno zdravljenje.

2. Pritožbeno sodišče je s sklepom zavrnilo pritožbo, ki jo je vložila nasprotna udeleženka. Stališče pritožbenega sodišča je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter da so podani vsi pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih po 53. členu v zvezi s prvim odstavkom 39. in petim odstavkom 44. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

3. Nasprotna udeleženka je sama vložila revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča. V reviziji je poudarila, da je duševno zdrava, sodni izvedenec dr. P. pa naj bi napačno ocenil njen zunanji izgled, ker ni upošteval, da ji je bila zobozdravnica prejšnjega dne „izruvala dva zoba in tri korenike“. Revidentka naj tudi ne bi bila pravilno obveščena o tem, da je bil uveden postopek in, da jo bodo obiskali na domu. Revidentkini problemi naj bi izvirali predvsem iz težav njene hčerke B. in nerazumevanja delavk CSD ...

4. Revizija ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je vsebinsko odločalo o reviziji nasprotne udeleženke, čeprav ta ni bila vložena po odvetniku in nasprotna udeleženka tudi ni izkazala, da ima morda opravljen pravniški državni izpit. Po oceni revizijskega sodišča v nepravdnem postopku sprejema na psihiatrično zdravljenje brez privolitve pacienta, ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi postulacijske sposobnosti revidenta, kot jih urejata tretji odstavek 86. in prvi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ob upoštevanju 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Smiselna uporaba določb ZPP bi namreč v tovrstnih postopkih lahko pomenila pretiran poseg v pacientkino pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS).

6. Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo ob upoštevanju relevantnega dejanskega stanja. Predvsem iz strokovnega mnenja izvedenca psihiatra dr. P. P. je razvidno, da je bil preiskovankin stik z realnostjo hudo moten, prav tako pa je bila hudo motena tudi njena sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zaradi česar je hudo ogroženo njeno zdravje. Pri tem tudi očitno duševne bolezni in posledičnega ogrožanja zdravja ni mogoče odpraviti drugače kot z ukrepom, za katerega se je odločilo prvostopenjsko sodišče. S tem v zvezi so nedvomno podane predpostavke za sprejem na zdravljenje brez pacientkine privolitve.

Op. št. (1): Primerjaj določbe prvega odstavka 39. člena ter petega odstavka 44. člena, v zvezi s 53. členom ZDZdr.