Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo dne 14. 5. 2014 (I. točka izreka). Obenem je z II. točko izreka naložilo tožencu, da tožnici v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 248,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.
2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo temeljnega kriterija za povračilo stroškov, to je uspeha v pravdi, temveč je svojo odločitev oprlo zgolj na 156. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in upoštevalo izključno kriterij krivde. Meni, da v obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko procesno stanje in da o priglašenih stroških postopka ni bilo mogoče odločati na podlagi 156. člena ZPP. Sklicuje se na komentar k 156. členu ZPP, iz katerega izhaja, da je temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov kriterij uspeha v pravdi, medtem ko je kriterij krivde zgolj korektiv temeljnega pravila. Glede na to, da je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrglo, bi moralo o stroških postopka odločiti na podlagi 154. člena ZPP. S tem, ko je sodišče tožbo zavrglo, posledično to pomeni, da je tožnica v tem sporu izgubila. Za odločanje v sporu je namreč odločilen končni uspeh strank v pravdi. Zato ni pomembno ali je bila tožba ob vložitvi utemeljena ali ne. Tako izhaja tudi iz komentarja k 154. členu ZPP, da v primeru, če je tožnik ob vložitvi tožbe zanjo imel pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, se šteje, da je tožnik v pravdi popolnoma propadel. Toženec tudi meni, da ni utemeljen očitek prvostopnega sodišča, da je s tem, ko ni privolil v umik tožbe, zlorabil procesne pravice z namenom, da bi se izognil povračilu stroškov postopka tožnice. Toženec je tožnici na podlagi določil Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 97/2014, v nadaljevanju ZMEPIZ-1A) izdal odločbo št. ... z dne 29. 1. 2015, s katero je med drugim odpravil odločbo z dne 4. 3. 2014 in odločbo z dne 8. 4. 2014, ki jo je tožnica izpodbijala v tem socialnem sporu. S tem je odpadla podlaga za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb, tožnica pa si v obravnavanem socialnem sporu svojega pravnega položaja tudi ni mogla več izboljšati in po mnenju toženca za vodenje tega socialnega spora tudi ni imela več pravnega interesa. Zaradi navedenega je bil predlog toženca, naj sodišče tožbo zavrže, popolnoma utemeljen. Prav tako pa je toženec predlog za zavrženje sodišču predložil pred umikom tožbe s strani tožnice. Toženec je odločbo z dne 29. 1. 2015 izdal in z njo izpodbijani odločbi odpravil zato, ker ga je k temu zavezal zakon. S tem so tudi tožencu nastali stroški in zato toženec ne bi smel nositi še tožničinih stroškov postopka. Meni, da je vse do začetka učinkovanja ZMEPIZ-1A ravnal pravilno in zakonito, po začetku veljavnosti navedenega zakona pa je toženec pravočasno izdal novo odločbo in to za vse zavarovance, katerih dejanski stan omenjeni zakon zajema, torej ne glede na to, ali so vložili tožbe ali ne. Odločbo z dne 29. 1. 2015 bi toženec izdal tudi, če ne bi bila vložena tožba. Zato toženec meni, da tožničina tožba ni bila potrebna, posledično pa tudi priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo. Po mnenju toženca v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan, da je toženec zlorabil procesne pravice, zaradi česar odločitve o stroških postopka ni mogoče opreti na določbo 156. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka oziroma, da se stroškovni del tožbenega zahtevka zavrne.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po preizkusu zadev v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica tožbo vložila zoper dokončno odločbo toženca št. ... z dne 8. 4. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 4. 3. 2014. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 4. 3. 2009 do 31. 12. 2012 za polni delovni čas 40 ur na teden in na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-2 od 1. 1. 2013 dalje za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden.
6. Z odločbo št. ... z dne 29. 1. 2015, ki jo je toženec izdal že po vloženi tožbi, pa je citirani odločbi z dne 4. 3. 2014 in z dne 8. 4. 2014 odpravil ter štel, da uživalka pokojnine, sedaj tožnica, v skladu s 115. a. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/13, 97/14, v nadaljevanju ZMEPIZ-1) nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, v obdobju od 4. 3. 2009 do 31. 12. 2012 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden in nima lastnosti zavarovanca od 1. 1. 2013 dalje po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden. Obenem je odpravil prvostopno odločbo z dne 23. 5. 2014 in naloga z dne 26. 5. 2014 in z dne 17. 6. 2014 ter odločil, da se tožnici uživalki pokojnine še nadalje izplačuje starostna pokojnina priznana in odmerjena z odločbo z dne 5. 3. 1992 v določenih mesečnih zneskih.
Kot podlago za takšno odločitev je toženec upošteval 115. a. člen ZMEPIZ-1A. Ta določa pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno.
7. Po izdaji odločbe z dne 29. 1. 2015 je toženec predlagal, da sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrže. Zatem pa je tožnica predlagala ustavitev postopka. Ker se je toženec že spustil v obravnavanje zadeve, ga je sodišče prve stopnje skladno z določbo 188. člena ZPP pozvalo, če se z umikom strinja. Od trenutka, ko se je toženec spustil v obravnavanje zadeve lahko tožnik umakne tožbo do konca glavne obravnave, vendar samo če se z umikom tožbe toženec strinja. V konkretnem primeru pa se toženec s tožbo ni strinjal. Pomeni, da sodišče ne glede na to, da je tožnica umaknila tožbo, brez soglasja toženca tožbe ni moglo šteti za umaknjeno, pač pa je o sporu moralo odločiti. Od spustitve v spor je namreč toženec pridobil pravico, da sodišče o sporu odloči. 8. Ob upoštevanju nastale situacije je sodišče prve stopnje tožbo v skladu z določbo 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavrglo. Hkrati je odločilo o stroških postopka na podlagi 156. člena ZPP in jih naložilo v plačilo tožencu. Slednja odločitev glede stroškov postopka je tudi predmet pritožbe.
9. Ne glede na to, da je sodišče izdalo sklep o zavrženju tožbe, je toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, dolžan tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe. Toženec je izpolnil tožbeni zahtevek že po vložitvi tožbe tekom sodnega postopka, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila na podlagi 188. člena ZPP. V primeru, ko toženec izpolni tožbeni zahtevek tekom sodnega postopka in ga s tem pripozna, mora tožena stranka v tem primeru, ko izve, da je zahtevek izpolnjen, tožbo umakniti. V primeru, da bi toženec soglašal z umikom, bi bila tožnica upravičena do povračila stroškov postopka na podlagi 1. odstavka 158. člena ZPP. Ker pa je sodišče tožbo zaradi nastale pravne situacije zavrglo, je odločitev o stroških postopka oprlo na določbo 156. člena ZPP.
10. Pritožbeno sodišče je takšno stališče zavzelo že v večih identičnih zadevah kot npr. v zadevi Psp 179/2015, Psp 371/2015 in druge. Pri odločitvi o stroških postopka ni pomembno, da je toženec zaradi pomanjkanja pravnega interesa predlagal zavrženje tožbe preden je tožnica tožbo umaknila, prav tako pa na odločitev o stroških postopka ne vpliva dejstvo, da se je toženec upiral umiku tožbe.
11. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.