Jedro

Ker se sodbi pri ugotavljanju dejstev nista sklicevali na nikakršna formalna pravna dokazna pravila, načelo proste presoje dokazov ni bilo prekršeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 450.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. J.S. pravnomočno obsojena zaradi kaznivih dejanj poslovne goljufije po 2. odstavku 234. a člena in ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ na enotno kazen 6 let zapora, v katero se všteje odvzem prostosti in hišni pripor od 3.6.2000 od 21.40 ure dalje, pravni osebi pa je bila odvzeta premoženjska korist v višini 57,499.318,00 SIT. Obe obsojenki morata nerazdelno povrniti devetim oškodovanim gospodarskim družbam skupaj približno 273,000.000,00 SIT škode ter plačati stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obs. J.S. je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "kršitve načela materialne resnice, proste presoje dokazov, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka." Trdi, da izpodbijani sodbi nimata razlogov, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo odločilna dejstva in kako presoja protislovne dokaze. Sodišče naj bi neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe, da zasliši določene priče in drug izvedenec opravi popolno revizijo poslovnih listin obsojenega podjetja. Sodišče naj bi zmotno štelo kot obteževalno, da je bila obs. J.S. zaradi svojega znanja in položaja v "priviligiranem položaju" v primerjavi z oškodovanimi podjetji, zmotno pa naj bi tudi ugotovilo, da je vedela, da pogodbene obveznosti ne bodo izpolnjene, da je hotela to posledico, da je imela namen preslepitve, saj je njeno podjetje F. d.o.o. od leta 1995 dalje uspešno poslovalo, upnikom je njihove terjatve zavarovala z akceptnimi nalogi in menicami, ki so bili nekateri plačani, drugi pa ne, ker je največji upnik K. d.d. "protipravno blokirala račun podjetja F. d.o.o.", kar je onemogočilo izpolnitve pogodbenih obveznosti do drugih upnikov in končno privedlo do stečaja podjetja. Če račun podjetja ne bi bil blokiran, bi obsojenka z dobičkonosno prodajo eteričnih olj in drugih dejavnosti poplačala terjatve upnikov.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene konkretne kršitve materialnega ali procesnega zakona, ampak zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva ne zatrjuje nobene določne kršitve Kazenskega zakona ali Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trditev, da je sodišče kršilo načelo materialne resnice in proste presoje dokazov, kazenski zakon in kazenski postopek zahteva utemeljuje s stališčem in ponavljanjem zagovora, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obs. J.S. kot edina lastnica in direktorica F. d.o.o. naklepoma sklepala z mnogimi gospodarskimi družbami pogodbe o prevzemu dolgov in terminskih nakupih tujih valut, vedoč, da njeno podjetje prevzetih obveznosti ne bo izpolnilo, pa jim je to zamolčala. S tem zahteva ne uveljavlja kršitve zakona, ampak izpodbija ugotovitve sodišča o dejanskih okoliščinah, namreč o naklepu obsojenke, o njenem ravnanju, ki pomeni preslepitev zastopnikov določenih gospodarskih družb, o vzrokih za stečaj njenega podjetja, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Po določbi 1. odstavka 17. člena (ZKP) mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. To načelo veže sodišče, vendar pa ne gre za kršitev tega načela, če je sodišče ugotovilo vsa pomembna dejstva, se pa obsojenka z ugotovitvami sodišča ne strinja.

Zahteva ima prav, da po določbi 1. odstavka 18. člena ZKP sodišče ni vezano na formalna dokazna pravila ali omejeno z njimi. To načelo proste presoje dokazov v obravnavanem primeru ni bilo prekršeno, saj se sodbi pri ugotavljanju dejstev nista sklicevali na nikakršna formalna pravna dokazna pravila. Sodišče je dokaze ocenjevalo vsakega posebej in v povezavi z ostalimi (zagovor, izpovedbe prič, izvedensko mnenje, izpisi z bančnega računa F. d.o.o., drugi listinski dokazi) in je upoštevajoč njihovo vsebino, medsebojno povezanost in pomen sklepalo na obstoj pomembnih dejstev. Obrazložitev ravnanja obsojenke in njenega naklepa pri preslepitvi je vsebovana na 11. do 30. strani sodbe sodišča prve stopnje oziroma 4. do 7. strani sodišča druge stopnje.

V čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona, zahteva ne pojasni, ampak se sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi imela za posledico tudi kršitev kazenskega zakona.

Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe je sodišče obrazložilo na 38., 39. in 40. strani sodbe. Razlogi so sprejemljivi in ne gre za arbitrarno, neupravičeno zavrnitev materialnopravno relevantnih dokazov, zato ni bila kršena pravica obsojenke do obrambe.

Sicer pa zahteva ne konkretizira določnih kršitev kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ali drugih kršitev, ki naj bi vplivale na zakonitost sodb. Ker je vrhovno sodišče ugotovilo, da izpodbijani sodbi nista nezakoniti, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati, je zahtevo zagovornika obs. J.S. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Obravnavana kazenska zadeva je dokaj obširna. Ukvarja se z nadaljevanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije, ki je povzročilo ogromno gospodarsko škodo številnim gospodarskim družbam, ter z nadaljevanim kaznivim dejanjem ponareditve poslovnih listin, s katerimi je obs. J.S. prikrivala poslovno goljufijo. Obsojenka kljub prestajanju kazni še vedno aktivno sodeluje v drugi gospodarski družbi, ima razmeroma veliko vikend hišo in poklic, s katerim lahko pridobiva sredstva za življenje. Upoštevaje te okoliščine je vrhovno sodišče v skladu z določbami 98. a člena, 1. odstavka 95. člena, 6. točke 2. odstavka in 3. odstavka 92. člena ZKP odločilo, da mora obsojenka plačati 450.000,00 SIT povprečnine kot stroškov v postopku zaradi zahteve za varstvo zakonitosti.