Jedro

Čvrst prijem nadrejenega delavca, zaradi katerega delavec utrpi podplutbe na koži, dosega standard nedopustnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka sodbe delno spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi: "I. Toženi stranki sta dolžni tožnici v roku 15 dni solidarno plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2019 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2019 do plačila se zavrne.

II. Tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženima strankama pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 1.017,83 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženima strankama v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 256,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožnici v roku 15 dni solidarno plačati znesek 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2019 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka); višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2019 do plačila je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev, da sami krijeta stroške postopka, se v skupni pritožbi pritožujeta toženi stranki zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavljata obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očitata, da je nastanek škode utemeljilo predvsem na mnenju sodnega izvedenca travmatologa, ki ob dogodku ni bil prisoten. Poleg tega iz izvedenskega mnenja izhaja, da običajen prijem drugega toženca podplutb ne bi povzročil, da je pri ravnanju, ki sta ga v izpovedih opisala drugi toženec in priča A.A., nastanek zatrjevanih poškodb malo verjeten in da ni izključeno, da so podplutbe nastale pred ali po obravnavanem škodnem dogodku. Sklicujeta se na oceno izvedenca, da je podplutba na fotografijah bistveno večja od tiste, ki jo je v tožničin zdravstveni karton vpisala njena osebna zdravnica, ter da so te podplutbe stare dan ali dva, pri čemer od škodnega dogodka do pregleda tožnice v Urgentnem centru B. ni minilo niti 12 ur. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njunih navedb o tem, da so podplutbe posledica samopoškodbe. Ker izvedenskega mnenja z dopolnitvijo ni presojalo v povezavi z verodostojnima izpovedma drugega toženca in priče A.A., da je bil sporen prijem drugega toženca običajen in spoštljiv, je podana kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnega ravnanja drugega toženca, niti oblike krivde, s katero je ravnal. Tožnica ni zatrjevala, da je ravnal namenoma, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da je tožnico želel močno prijeti za nadlaht in ji povzročiti ugotovljeno škodo. Sodišče prve stopnje mu tega, da je v izpovedi napako priznal, ne bi smelo šteti v škodo. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je sicer mirna in nenasilna oseba ter da je v odnosu do podrejenih delavcev vedno korekten in zaščitniški. S sklicevanjem na sklep pritožbenega sodišča Pdp 1183/2012 opozarjata, da mora ravnanje za prisojo denarne odškodnine ob kršitvi osebnostnih pravic občutno preseči mejo običajnega ravnanja. Ravnanje drugega toženca ne dosega standarda nedopustnega ali škodljivega ravnanja. Nasprotujeta prisojeni odškodnini zaradi strahu, saj ta s strani izvedenca ni bil ugotovljen. Sodišče prve stopnje bi moralo tožničino reakcijo na dotik drugega toženca oceniti upoštevaje okoliščino, da je bila pretresena in šokirana zaradi seznanitve s postopkom podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odškodnina zaradi posega v tožničine osebnostne pravice je prisojena v previsokem znesku. Ker je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu oprlo na dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala, je kršilo določbo 7. člena ZPP. Ker je bil dotik drugega toženca manj intenziven od zatrjevanega, bi morale biti tudi posledice tega ravnanja ugotovljene v manjšem obsegu. Sodišču prve stopnje očitata, da je tožnici na podlagi istih posledic neutemeljeno prisodilo odškodnino na dveh pravnih podlagah. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotujeta odločitvi o stroških postopka. Priglašata stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Glede višine prisojene odškodnine je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Glede temelja tožbenega zahtevka je odločitev materialnopravno pravilna.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge glede obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost toženih strank in višine prisojene odškodnine, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6.700,00 EUR, in sicer 2.500,00 EUR zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.200,00 EUR zaradi strahu in 3.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin ob kršitvi osebnostnih pravic. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da jo je drugi toženec na sestanku 12. 10. 2018 potem, ko je zavrnila podpis vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se odpravila proti izhodu, dohitel na stopnicah, jo močno prijel za levo nadlaht ter jo vlekel približno pet metrov po stopnicah navzdol nazaj proti pisalni mizi, pri čemer je utrpela poškodbo leve roke s kontuzijsko značko in udarec v zapestje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v relevantnem obdobju zaposlena pri prvi toženi stranki, na sestanku 12. 10. 2018 pa ji je drugi toženec kot nadrejeni delavec poskušal vročiti vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s sklepom o prepovedi opravljanja dela. Tožnica je podpis vročitve teh dokumentov zavrnila in odšla, drugi toženec pa jo dohitel na stopnicah in jo čvrsto prijel za levo nadlaht z namenom, da bi se tožnica obrnila in se vrnila v sejno sobo. Zaradi opisanega ravnanja drugega toženca je tožnica utrpela podplutbi na levi nadlahti. Ker so bile po ugotovitvi sodišča prve stopnje izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost drugega toženca, posledično pa tudi prve tožene stranke kot njegovega delodajalca, je prvi toženi stranki in drugemu tožencu na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 131. ter prvim in drugim odstavkom 147. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) naložilo solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.500,00 EUR (500,00 EUR zaradi pretrpljenega strahu in 2.000,00 EUR zaradi posega v tožničino telesno celovitost).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke s področja kirurgije – travmatologije dr. C.C., da običajen prijem drugega toženca ne bi povzročil podplutb na tožničini nadlahti in da pri ravnanju, ki sta ga v izpovedih opisala drugi toženec in priča A.A., do izliva krvi v podkožje ne bi moglo priti, pravilno zaključilo, da je bil prijem drugega toženca čvrst in nesorazmeren. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva okoliščina, da je sodišče prve stopnje izpovedbi drugega toženca in priče A.A., iz katerih izhaja, da je bil prijem drugega toženca vljuden in spoštljiv, glede vseh ostalih okoliščin obravnavanega dogodka ocenilo kot verodostojni. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da čvrst prijem nadrejenega delavca, zaradi katerega delavec utrpi podplutbe na koži, dosega standard nedopustnega ravnanja, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da podplutbe, ki so bile na tožničini levi nadlahti neposredno po škodnem dogodku opažene in zabeležene s strani njene osebne zdravnice in zdravnika v Univerzitetnem centru B., niso nastale zaradi protipravnega ravnanja drugega toženca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja, da so podplutbe glede na opis v medicinski dokumentaciji in fotografije v spisu zelo verjetno nastale ob čvrstem prijemu drugega toženca, pravilno zaključilo, da je vzročna zveza podana. Pritožbeno sodišče o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je celovita, prepričljiva in ustrezno obrazložena, nima pomislekov, zato pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP ni utemeljen. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni mogel povsem izključiti možnosti, da so podplutbe nastale pred ali po obravnavanem škodnem dogodku. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ocena starosti podplutb zaradi vpliva bioloških dejavnikov in anatomske lokacije poškodbe ni povsem zanesljiva, sodišče prve stopnje pa ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov utemeljeno ni sledilo navedbam toženih strank, da je šlo bodisi za staro poškodbo bodisi za posledico samopoškodbe tožnice. Ker je glede na izvedensko mnenje običajno, da se iz rdečine v nekaj urah razvije podplutba, na drugačno presojo ne vpliva izpoved policista D.D., da je dve uri po škodnem dogodku na tožničini roki opazil (le) rahlo rdečico, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

10. Tožnica je že v tožbi navedla, da ji je drugi toženec škodo povzročil namenoma, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naklepno ravnanje drugega toženca ni bilo zatrjevano. Ker prijema za nadlaht delavke z namenom preusmeritve njene poti gibanja, ki ga je drugi toženec v izpovedi priznal in glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je presegel mejo običajnega, vljudnostnega prijema, ni mogoče storiti drugače kot naklepno, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da oblika krivde drugega toženca ni ugotovljena. Pritožba s sklicevanjem na izpovedi prič E.E. in F.F. neutemeljeno navaja, da je drugi toženec mirna in nenasilna oseba, da je v odnosu do podrejenih delavcev zaščitniški in korekten ter da tožnici s spornim fizičnim kontaktom ni želel povzročiti ugotovljene škode. Vse navedeno ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obravnavanega dne nesorazmerno posegel v tožničino telesno integriteto in ji povzročil pravno priznano škodo, za kar je odškodninsko odgovoren.

11. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi pretrpljenega strahu priznalo 500,00 EUR odškodnine, kar je utemeljilo na ugotovitvi, da je bila zaradi nepričakovanega fizičnega kontakta drugega toženca pretresena in razburjena, zato je obiskala osebno zdravnico, ki ji je predpisala pomirjevala. Po pravilnem zatrjevanju pritožbe ta ugotovitev ne zadostuje za zaključek, da je prijem drugega toženca, četudi je šlo za močnejši prijem od običajnega, pri tožnici povzročil motnjo čustvenega dojemanja, ki se pojavi, ko je resno ogroženo zdravje ali življenje in v njeni duševnosti pustil trajnejše posledice, kar bi utemeljevalo prisojo odškodnine iz naslova primarnega strahu. Poleg tega pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožnica na sestanku 12. 10. 2018 razburjena že zaradi poskusa vročitve vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tudi po oceni sodišča prve stopnje pa je v svojih navedbah in izpovedi glede ravnanja drugega toženca pretiravala, posledice pa iz finančnih motivov opisovala senzacionalno. Tožbeni zahtevek zaradi pretrpljenega strahu je po pravilnem stališču pritožbe neutemeljen tudi zato, ker je sodišče prve stopnje prestrašenost pri tožnici kot negativno čustvo, ki ga je izzvalo protipravno ravnanje drugega toženca, upoštevalo že v okviru priznane odškodnine zaradi posega v telesno celovitost. Pritožba zato pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici za iste škodne posledice priznalo odškodnino na dveh pravnih podlagah, do česar ni upravičena.

12. Sodišče prve stopnje je glede višine prisojene odškodnine zaradi duševnih bolečin ob kršitvi osebnostne pravice (posegu v telesno celovitost) navedlo jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje z ugotovitvami, da je ravnanje drugega toženca pri tožnici povzročilo blažje posledice od zatrjevanih, ni preseglo trditvene podlage tožnice. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je odškodnina iz tega naslova prisojena v previsokem znesku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je čvrst prijem drugega toženca za nadlaht tožnice pri njej izzval manjšo mero šoka, prestrašenosti in ponižanja, glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ in upoštevaje primerljive zadeve iz sodne prakse (prim. sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2555/2016 z dne 16. 11. 20161) utemeljuje prisojo denarne odškodnine v znesku 1.000,00 EUR in ne v znesku 2.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

13. Dejansko stanje glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo delno zmotno uporabljeno, zato so bili izpolnjeni pogoji za delno spremembo ugodilnega dela sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženih strank delno ugodilo in odločitev v prvem odstavku I. točke izreka sodbe delno spremenilo, tako da se prisojena odškodnina zniža na znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne kot neutemeljen (358. člen ZPP).

14. Ker v preostalem izpodbijanem delu niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženih strank v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Zaradi delnega uspeha toženih strank v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožničin uspeh se je s 37 % znižal na 15 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) pravilno priznalo 2.029,02 EUR stroškov postopka, zato je glede na uspeh v postopku upravičena do povračila zneska 304,35 EUR. Toženima strankama, ki ju je zastopal skupni pooblaščenec, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo 1.555,50 EUR stroškov postopka, zato jima mora tožnica glede na uspeh povrniti 1.322,18 EUR. Po medsebojnem poračunu priznanih stroškov postopka je tožnica dolžna toženima strankama povrniti 1.017,83 EUR, zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo stroškovno odločitev v II. točki izreka sodbe.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker sta toženi stranki s pritožbo delno uspeli, sta na podlagi določbe 154. člena ZPP upravičeni do povračila stroškov pritožbenega postopka skladno s pritožbenim uspehom. V pritožbi sta utemeljeno priglasili 413 točk nagrade za pritožbo in 8 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 308,00 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo pa 428,00 EUR. Tožnica jima je glede na 60 % pritožbeni uspeh dolžna povrniti 256,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 V tej zadevi je sodišče tožniku, ki mu je toženec na glavo prislonil pištolo in s tem neposredno ogrozil njegovo življenje, zaradi posega v telesno celovitost prisodilo 1.200,00 EUR odškodnine.