Jedro

Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru izvršljive sodbe in izvršljivih plačilnih nalogov za plačilo sodne takse.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. DT 4933-131145/2015-6 z dne 23. 11. 2018, je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) sklenila, da je dolžnik A. A. dolžan plačati glavnico v znesku 935,00 EUR in stroške izdaje izpodbijanega sklepa v višini 10,00 EUR. Iz sklepa izhaja, da obveznosti dolžnika temeljijo na v sklepu navedenih izvršilnih naslovih (točka 1 izreka). Zoper dolžnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki T., d. d. (točka 2 izreka). Banki T., d. d. se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oz. izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na predhodni račun FURS št. ... in pri tem navede referenco sklepa (točka 3 izreka). Banki oz. hranilnici se prepoveduje izplačati zarubljena sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu izvršbe (4. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka). Pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve navedenega izpodbijanega sklepa izhaja, da je Okrajno sodišče na Ptuju kot predlagatelj izvršbe Finančnemu uradu Murska Sobota poslal predloge za izterjavo denarnih terjatev izkazanih z v izreku navedenimi izvršilnimi naslovi, iz katerih izhaja, da se izterjuje stroške postopka skupaj v znesku 335,00 EUR ter globo v znesku 600,00 EUR. Prvostopenjski organ je v skladu z določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zoper dolžnika pričel s postopkom davčne izvršbe, ki pa ni bila uspešna, zato je bilo potrebno davčno izvršbo nadaljevati z novim izvršilnim sredstvom, tj. z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki oz. hranilnici. V nadaljevanju obrazložitve navaja določbe: 144. člen ZDavP-2 (predmet davčne izvršbe), 146. člen ZDavP-2 (izvršilni naslov, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti), 156. člen ZDavP-2 (uporaba tega dela zakona), 166. člen ZDavP-2 (vročitev sklepa o izvršbi), 159. člen ZDavP-2 (denarni prejemki, ki so izvzeti iz davčne izvršbe), 160. člen ZDavP-2 (omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke), 93. člen ZDavP-2 (vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev) in 168. člen ZDavP-2 (sporočanje podatkov v zvezi z nezmožnostjo izvrševanja sklepa o izvršbi in obveznost banke oziroma hranilnice, če sklepa ni mogoče pravočasno izvršiti).

3. Zoper izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo delno spremenila. Spremembe se nanašajo na navedbo vrste izvršilnega naslova v 1., 2. in 4. alineji (plačilni nalog za plačilo sodne takse) ter datuma izdaje tega izvršilnega naslova in v 4. alineji pri navedbi vrste izvršilnega naloga (sodba) pri navedbi opravilne številke. V preostalem delu je sklep potrdila in je pritožbo tožeče stranke zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je zoper izdani sklep pritožnik vložil pritožbo. V kateri navaja, da gre za zastaranje. Meni, da je izpodbijan sklep neustaven. Temelji obveznosti so izmišljeni. V skladu z načelom delitve oblasti mora v sporih odločati sodišče. Gre za kršitev ustavnih načel in pravic. O izvršilnih naslovih bi moralo odločiti sodišče. Meni, da so mu bile kršene človekove pravice, in da je materialno ogrožen. Gre za znake kaznivega dejanja. Od leta 2003 se Davčna uprava Ptuj poslužuje ravnanj na njegovo škodo, kar mu je pustilo zdravstvene težave.

4. V obrazložitvi tožena stranka pojasnjuje, da davčni organ na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanih rokih, davčno izvršbo. Pritožbeni organ dalje ugotavlja, da izpodbijani sklep o izvršbi vsebuje vse elemente, ki jih določa določba 151. člena ZDavP-2, vendar pa je pritožbeni organ v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) spremenil izrek izpodbijanega sklepa, tako kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe ter odpravil določene pomanjkljivosti. V nadaljevanju ugotavlja, da a so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Glede na to, da terjatve, ki se od pritožnika izterjujejo, niso bile poravnane v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnih naslovov in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2 določa, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Pojasnjuje, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Navedbe pritožnika glede kršitve ustavnih pravic, ki jih pritožnik zgolj pavšalno navaja, ter jih ne obrazloži ali zanje predloži ustrezna dokazila, pritožbeni organ ne smatra za utemeljene oz. o njih niti ne more presojati ker se te navedbe nanašajo na nastanek terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih in pravnomočnih izvršilnih naslovov predlagateljev izvršb. V zvezi s pritožbeno navedbo, da pritožnik nima sredstev za poravnavo terjatve, pritožbeni organ pojasnjuje, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi in ne njegovo izvrševanje. Neugodno finančno stanje tako ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi, je pa banka pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2, 159. člena ZDavP-2 in 160. člena ZDavP-2. Organ prve stopnje po uradni dolžnosti ustavi davčno izvršbo, če je pravica do davčne izvršbe zastarala (6. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Pritožbeni organ ni pristojen za ustavitev postopka davčne izvršbe, temveč je to v pristojnosti organa prve stopnje. Dalje v zvezi z zastaranjem izvršilnih naslovov pojasnjuje zakaj pritožbene navedbe glede zastaranja niso utemeljene. Pojasnjuje, da se od pritožnika v predmetnem postopku izterjuje globa v višini 600,00 EUR na podlagi sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju opr.št. PR 720/2010/24 z dne 30. 3. 2012, ki je postala izvršljiva 8. 7. 2012 in pravnomočna dne 7. 6. 2012. Sklep o davčni izvršbi je bil tako izdan znotraj relativnega dveletnega in tudi absolutnega štiriletnega zastaralnega roka, ki je določen za začetek izvršitve sankcije. Tako zastaranje pravice do začetka izterjave predmetne globe ni nastopilo. Pritožniku nadalje pojasnjuje, da se v pritožnika izterjuje tudi sodna taksa, in sicer sodna taksa v višini 275,00 EUR na podlagi plačilnega naloga za plačilo sodne takse Okrajnega sodišča na Ptuju opr.št. EDST 691/2012-3606 z dne 4. 7. 2012, ki je postal pravnomočen 24. 8. 2012 in izvršljiv 7. 9. 2012. Iztrjuje se tudi sodna taksa v višini 30,00 EUR na podlagi plačilnega naloga za plačilo sodne takse Okrajnega sodišča na Ptuju opr.št. EDST 948/2013-3615 z dne 28. 11. 2013, ki je postal pravnomočen 12. 12. 2013 in izvršljiv dne 18. 12. 2013 in sodna taksa v višini 30,00 EUR na podlagi poziva za plačila sodne takse Okrajnega sodišča na Ptuju, opr.št. EDST 1096/2014-3615 z dne 24. 12. 2014 ki je postal pravnomočen 8. 1. 2015 in izvršljiv 24. 1. 2015. Izterjava navedenih sodnih taks se je pričela z dne 10. 2. 2016 izdanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine, ki je tek petletnega zastaralnega roka pretrgal. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil prav tako izdan v 5 letnem relativnem roku, ki ga določa 9. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in v danem 10 letnem absolutnem roku od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Pritožbene navedbe glede zastaranja tako niso utemeljene. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopni organ odločil pravilno in v skladu z zakonom, ko je izdal izpodbijani sklep, vse ugotovljene nepravilnosti pa je pritožbeni organ odpravil s to odločbo.

5. Tožeča stranka prav tako izpodbija sklep FURS št. DT 4933-131145/2015-12 z dne 17. 12. 2018, s katerim je FURS sklenila, da se postopek davčne izvršbe začet s sklepom davčnega organa št. DT 4933-131145/2015-3 z dne 10. 2. 2016 zoper tožečo stranko delno ustavi in sicer za glavnico, ki se ne obrestuje, v znesku 275,00 EUR, iz razloga relativnega zastaranja stroškov prekrškovnega postopka po sklepu Okrajnega sodišča na Ptuju št. EDST 691/2012 z dne 7. 6. 2012. Vsa dotlej že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe se v tem delu razveljavijo (točka 1 izreka). Iz točke 2 izreka izhaja, da se postopek davčne izvršbe začet z navedenim sklepom nadaljuje za obveznosti in sicer za: glavnico, ki se ne obrestuje, v znesku 660,00 EUR. Davčnemu organu stroški postopka niso nastali (točka 3 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ v postopku davčne izvršbe zoper dolžnika dne 10. 2. 2016 izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine. Po izdaji sklepa so se dolžnikove obveznosti po sklepu zmanjšale iz razlogov navedenih v izreku 1. točke tega sklepa, zato se izvršba v tem delu v skladu s 155. členom ZDavP-2 ustavi.

6. Zoper naveden sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da pritožnik meni, da je izpodbijan sklep neustaven, temelji obveznosti so izmišljeni. V skladu z načelom delitve oblasti mora v sporih odločati sodišče. Gre za kršitev ustavnih načel in pravic. O izvršilnih naslovih bi moralo odločati sodišče. Meni, da so bile kršene človekove pravice, je materialno ogrožen. Gre za znake kaznivega dejanja. Od leta 2003 se Davčna uprava Ptuj poslužuje ravnanj v njegovo škodo, kar mu je pustilo zdravstvene težave. Drugostopenjski organ v zvezi s pritožbeno navedbo, da pritožnik nima sredstev za poravnavo terjatve pojasnjuje, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Nadalje pojasnjuje, da neugodno finančno stanje v postopku davčne izvršbe ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi. Navedbe pritožnika glede ustavnih pravic, ki jih pritožnik zgolj pavšalno navaja, ter jih ne obrazloži ali zanje ne predloži ustreznega dokazila pritožbeni organ ne smatra za utemeljene oz. o njih ne more presojati, ker se te navedbe nanašajo na nastanek terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih in pravnomočnih izvršilnih naslovov predlagateljev izvršb. V skladu z določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 se izvršilnih naslovov s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ne more izpodbijati. V zvezi s pritožbeno navedbo kaznivih dejanj, pritožbeni organ pojasnjuje, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni ali kako drugače izvedo zanje. Pritožbeni dejanj pa sumov storitve kaznivih dejanj tekom pritožbenega upravnega postopka ni zaznal. Iz pritožbenih navedb izhaja, da pritožnik izpodbija zgolj 2. točko izreka sklepa, kar pomeni, da je 1. točka izreka sklepa, s katero je organ prve stopnje postopek izterjave delno ustavil, postala pravnomočna.

7. Tožeča stranka je zoper izpodbijana sklepa vložila laično tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja neustavno, nezakonito delovanje toženih institucij, ki se postavljajo nad Ustavo RS, veljavno zakonodajo in pravnomočne sodbe sodišč. Navaja, da tožene stranke ne priznavajo sodb. Navaja, da je leta 2007 ustanovil dve podjetji, in sicer B., d. o. o. in C., d. o. o. Sam se je pokojninsko invalidsko prostovoljno zavaroval kot občan in koristil zdravstveno zavarovanje po zaposleni ženi, kot je dopuščala zakonodaja, dokler ni dobil sklepa o zaposlitvi na novoustanovljeni družbi z omejeno odgovornostjo, kamor ga je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) v njegovem imenu brez njegovega soglasja prijavil s ponarejeno listino M1/M2, potrdilo o odjavi/prijavi. Z utemeljitvijo, da je to storil po uradni dolžnosti. Od datuma prijave naprej je mesečno obravnavan kot direktor d. o. o., česar ni priznaval. Posledično pa so ga začeli obremenjevati z bremeni za neplačane prispevke, na katere je kontinuirano vse do danes odgovarjal in posledično je nastalo veliko sporov, ki so večinoma končani. Navaja, da mu direktorju d. o. o. nihče ne more bremeniti njegovega osebnega premoženja in da je to izvajal in še izvaja ZPIZ . Navaja, da dolg ne obstaja in nikoli ni obstajal. 8. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, v odgovoru na tožbo pa je predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Glede tožbenih navedb pa tožena stranka izpostavlja, da se z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi izterjuje globa in stroški postopka – sodne takse, ne pa prispevki za zdravstveno zavarovanje in prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V predmetni zadevi je predmet presoje izpodbijani sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-131145/2015-6 z dne 23. 11. 2018, s katerim je prvostopenjski organ nadaljeval izvršbo z novim izvršilnim sredstvom (tj. rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožeča stranka pri banki T., d. d.). Predmet presoje v tem upravnem sporu pa je tudi sklep o utesnitvi davčne izvršbe št. DT 4933-131145/2015-12 z dne 17. 12. 2018, in sicer v delu, ki se nanaša na nadaljevanje izvršbe za znesek 660,00 EUR.

11. Po presoji sodišča sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje:

12. Če davek ni plačan v z zakonom predpisanih rokih, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). V obravnavanem primeru je seznam izvršilnih naslovov, na katere prvostopenjski organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti. Pomanjkljivosti je drugostopenjski organ odpravil. Tožeča stranka svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnila, kar med strankama ni sporno, saj tožeča stranka temu dejstvu v tožbi ne oporeka. Tožeča stranka navaja, da ga tožena stranka bremeni za neplačane prispevke, kar pa ni predmet izpodbijanih sklepov, saj se z njima izterjuje neplačana globa po sodbi in neplačana sodna taksa po plačilnih nalogih za plačilo sodne takse.

13. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili.

14. Ker tožeča stranka svoje obveznosti ni poravnala, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.

15. Tožeča stranka v tožbi navaja okoliščine, ki niso predmet tega upravnega spora. Navaja, da ga ZPIZ in Zavod za zdravstveno zavarovanje RS (v nadaljevanju ZZZS) neupravičeno bremenita za neplačane prispevke. Iz izpodbijanih sklepov pa je razvidno, da FURS izterjuje neplačano globo po sodbi in neplačano sodno takso po plačilnih nalogih za plačilo sodne takse. Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru izvršljive sodbe in izvršljivih plačilnih nalogov za plačilo sodne takse. To pomeni, da davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku. Naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

16. Sodišče pa se prav tako ne opredeljuje do posplošenih tožbenih navedb o tem, da odločitev toženke ni pravilna, saj je bila kršena Ustava RS, človekove pravice in svoboščine, ker so te navedbe povsem nekonkretizirane.

17. Sodišče predlaganega zaslišanja D. D. in odgovornih predstavnikov toženih strank (pri čemer ne navaja katerih) v skladu z 52. členom ZUS-1 zavrača kot nedovoljeno tožbeno novoto. Po tej določbi namreč lahko tožnik v tožbi navaja nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj tega dokaznega predloga ni podala že tekom predmetnega davčnega postopka. Ne glede na navedeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka v tem postopku tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to, da so ga neupravičeno bremenili za prispevke, saj ga je ZPIZ na podlagi ponarejene listine prijavil v zavarovanje), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi.

18. Sodišče pripominja, da je v upravnem sporu skladno z določbo petega odstavka 17. člena ZUS-1 tožena stranka lahko država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V predmetni zadevi je tako tožena stranka le Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za finance. Tožeča stranka je navedla kot toženi stranki tudi ZPIZ in ZZZS, vendar navedena organa nista izdala izpodbijanih sklepov, zato skladno z navedeno zakonsko določbo, ne moreta biti toženi stranki v tem upravnem sporu.

19. Po obrazloženem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20. Sodišče je v zadevi presojalo pravilno uporabo materialnega prava, o čemer je odločilo na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, za uporabo katere relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je zato sodišče odločilo na seji.