Jedro

Bistvena predpostavka za uporabo določil o neupravičeni pridobitvi po 190. členu Obligacijskega zakonika je obogatitev brez pravnega temelja. Drži pritožbena navedba, da je tožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje navajala, da so delavci toženke zasedali prostore v lasti tožnice in jo uporabljali v času od 20. 3. 2019 do 21. 3. 2019. Vendar svojega zahtevka ni utemeljevala na okoriščanju oziroma prikrajšanju ene oziroma druge pravdne stranke, pač pa zgolj na Sporazumu A2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji mora toženka plačati 1.220 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je kratko pojasnilo, da se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in sicer zaradi plačila 2.107,23 EUR, da je toženka delno poravnala ta znesek in sicer enkrat v višini 610,00 EUR, drugič pa v višini 277,23 EUR, zaradi česar je prišlo do delnega umika izvršbe in delne ustavitve izvršbe, nato pa se je nadaljeval pravdni postopek le še zaradi plačila 1.220 EUR s pripadki.

3. V dokaznem postopku je sodišče ugotovilo naslednja odločilna pravna dejstva: (1) da sta toženka in družba T. d. o. o. iz Ljubljane (v nadaljevanju: družba T.) 1. 11. 2018 sklenili najemno pogodbo, na podlagi katere je toženka vsaj do 20. 3. 2019 uporabljala 6 apartmajev v prvem nadstropju stavbe na naslovu v G. (A11); (2) da je družba T. 19. 3. 2019 te nepremičnine prodala tožnici; (3) da sta nato družba T. in toženka 20. 3. 2019 sklenili Sporazum o prekinitvi najemne pogodbe (A2, A10 in B1), na podlagi katerega je najemno razmerje med toženko in družbo T. prenehalo (v nadaljevanju: Sporazum A2); (5) da iz tega Sporazuma A2 izhaja, (a) da družba T. po plačilu celotne kupnine prekine najemno razmerje s toženko; (b) da od plačila celotne kupnine (20. 3. 2019) tožnica kot nova lastnica prevzame kupljene nepremičnine; (c), da se za obdobje od dneva prevzema teh nepremičnin sklene _nova najemna pogodba_ z najemnikom (to je toženko); (d) da družba T. izstavi toženki račun za najemnino za obdobje od 1. 3. 2019 do 20. 3. 2019, kar znaša 2.000 EUR; (e) da za preostanek najemnine v marcu 2019 v višini 1.000 EUR pa račun izstavi novi lastnik, to je tožnica; (f) da je tožnica toženko pozivala k sklenitvi najemne pogodbe (v prilogi A15) in (g) da do podpisa te pogodbe (A15) ni prišlo, ker je toženka 29. 3. 2019 (A14) tožnici sporočila, da je takšna pogodba za njene potrebe nerentabilna.

4. Na podlagi teh dejstev je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklicalo se je na načelo relativnosti iz prvega odstavka 125. člena OZ1, rekoč da Sporazum A2 ustvarja pravice in obveznosti le za toženko in družbo T., ne daje pa nobenih pravic tožnici. Najemna pogodba, ki naj bi jo na podlagi Sporazuma A2, sklenili pravni stranki, torej ni bila sklenjena, Sporazuma A2 pa tudi ni mogoče šteti kot pogodbe v korist tretjega, saj zatrjevana podlaga za vtoževano obveznost ni Sporazum A2 sam, pač pa najemna pogodba, ki ni bila sklenjena. Upoštevajoč trditveno podlago je menilo, da zahtevka tožnice tudi ni mogoče presojati po določilih o neopravičeni obogatitvi.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

5. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo te sodbe njej v prid ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. V odgovoru na pritožbo je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

**K odločitvi o pritožbi**

7. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na relativne kršitve določil pravdnega postopka pa se ne ozira.

9. O pritožbi proti sodbi je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 15. točke drugega ostavka 339. člena ZPP, ker da je napačno prebralo in _interpretiralo_ Sporazum A2, ni utemeljen. Očitana postopkovna kršitev je tehnične narave. Sodišče jo zagreši takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini (med drugim tudi) listin, in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje pa očitane kršitve ni moglo zagrešiti že zato, ker je odločilni del teksta Sporazuma A2, dobesedno prepisalo v svojo sodbo2. Iz tistega dela teksta, ki je odločilen za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa izhaja, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, da bi imela tožnica pravico zahtevati plačilo najemnine za zadnjo tretjino marca 2019 pod pogojem, da bi za to obdobje s toženko sklenila novo najemno pogodbo, do česar pa ni prišlo. Drugačnemu pritožbenemu stališču in sicer, se je s Sporazumom A2 toženka (brezpogojno) zavezala, da bo _račun v višini 1.000 EUR, ki ga bo za obdobje od 20. 3. 2019 do konca meseca, izstavila tožnica, poravnala,_ torej ta Sporazum A2 ne daje opore.

11. Drži sicer, da je tožnica toženki poslala v podpis najemno pogodbo (A15) za nedoločen čas in da je ta ni podpisala. Vendar to dejstvo na drugačno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka nima vpliva, saj saj nepodpisana pogodba A15 ne daje tožnici zahtevka niti za plačilo najemnine za preostali del marca 2019. 12. V zvezi s pritožbeno navedbo, da se je toženka v Sporazumu A2 zavezala, da bo poravnala del najemnine novemu lastniku apartmajev (tožnici), pritožbeno sodišče pripominja, da ta Sporazum A2 brez _pooblastila_ tožnice (družbi T.) za sklenitev take pogodbe ne bi mogel biti podlaga za uspešno uveljavljanje tožbenega zahtevka proti toženki niti v primeru, če ne bi vseboval zapisa, da bo _za obdobje po 20. 3. 2019 sklenjena nova pogodba med pravdnima strankama._ Tega dne je namreč tožnica postala nova lastnica apartmajev (poprejšnje lastnice družbe T.). Zato brez tožničinega pooblastila odtlej v zvezi s tem premoženjem nihče ne more sklepati nobenih zavezujočih pogodb. Pogodbe v korist tretjega (tožnice kot beneficiarja) pa promisar (družba T.) in promitent (toženka) že pojmovno ne moreta skleniti glede beneficiarjevega premoženja. Pa tudi sicer beneficiar pridobi pravico šele, ko v razmerju do promitenta izjavi, da sprejema pravico, ustanovljeno v njegovo korist (prim. prvi odstavek 127. člena OZ). Kot nebistveno k temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi utegnil biti tožničin zahtevek utemeljen tudi v primeru, če bi vse stranke spornega razmerja ravnale skladno z določilom 610. členom OZ3. 13. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi tudi pravilno pojasnilo, da podlage za presojo tožbenega zahtevka po določilih o neupravičeni obogatitvi v trditvah tožnice ni zaznalo.

14. Bistvena predpostavka za uporabo določil o neupravičeni pridobitvi po 190. členu Obligacijskega zakonika je obogatitev brez pravnega temelja. Drži pritožbena navedba, da je tožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje navajala, da so delavci toženke zasedali prostore v lasti tožnice in jo uporabljali v času od 20. 3. 2019 do 21. 3. 2019. Vendar svojega zahtevka ni utemeljevala na okoriščanju oziroma prikrajšanju ene oziroma druge pravdne stranke, pač pa zgolj na Sporazumu A2. Sklicevanje na Sporazum pa izključuje presojo, da je prišlo do oškodovanja brez pravnega temelja. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k dopolnjevanju navedb. Če bi to storilo, bi kršilo 23. člen Ustave. Ker bi moralo tožnici izrecno pojasniti, da mora za uspeh v pravdi dopolniti trditveno podlago tako, da naj sodišče ugodi _podrejenemu zahtevku_, če presodi, da je tožničin tožbeni zahtevek, ki ga je gradila na podlagi Sporazuma A2, neutemeljen, bi bilo v razmerju do toženke pristransko, saj bi tožnico poučevalo o možnostih za njen uspeh v pravdi mimo njene trditvene podlage. Sicer pa zatrjevana kršitev določil o materialnem procesnem vodstvu predstavlja relativno postopkovno kršitev, ki pa pri odločanju o pritožbi v SMV ni upošteven pritožbeni razlog.

15. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določil iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni opravilo naroka in zaslišalo vsaj predstavnika družbe T., M. L. in predstavnika toženke, kot meni pritožnica. Taka kršitev je podana takrat, _kadar sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti_, ne pa takrat, kadar zavrne predlog za izvajanje dokazov z zaslišanjem prič in strank na podlagi presoje, da listinski dokazi nudijo zadostno oporo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

16. Pritožbena navedba, da bi sodišče moralo zaslišati predlagane priče in tako razčistiti dejansko stanje, rekoč da toženka ni kar tako podpisala sporazuma o prekinitvi pogodbe, pomeni torej (na zelo splošnem nivoju) uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker v nobeni od ostalih pritožbenih navedb ni zaznati pritožbenega očitka kršitve 8. točk drugega odstavka 339. člena ZPP, se do pritožbenega zatrjevanja, da sodišče prve stopnje ni popolno razčistilo dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

17. Dejstvo, da so delavci toženke tudi po sklenitvi Sporazuma A2 uporabljali v najem vzete prostore s strani družbe T., d. o. o. pa samo po sebi brez ustrezne trditvene podlage (prim. 12. točko te obrazložitve) ne zadošča za presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

18. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo, (353. člen ZPP), _ki je popolno, pravilno in kratko obrazložena, to je tako, kot to pritiče sodbam, izdanim po postopku za SMV,_ potrdilo, saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 **Prvi odstavek 125. člena OZ:** Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. 2 To je ležeči tekst v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 **Prvi odstavek 610. člena OZ:** Pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mestu zakupodajalca; potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom.