Jedro

Ker je bil tožnik invalid III kategorije, podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga ni zakonita, saj ni dokazano, da mu ni bilo mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s skrajšanim delovnim časom skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.(1. odst. 116. člena ZDR). Te pogoje iz 116. člena ZDR ugotavlja posebna komisija (103. člen ZPIZ), vendar je bilo izvrševanje te določbe z 446. členom ZPIZ začasno odloženo. To pomeni, da delovnemu invalidu iz poslovnih razlogov sploh ni mogoče odpovedati PZ, razen v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (4. odstavek 116. člena ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 28.11.2003 podala tožniku (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 28.12.2003 ni prenehalo in da še vedno traja in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu za obdobje od 29.12.2004 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge bruto prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto plače in ostale neto prejemke iz delovnega razmerja, za čas od 29.12.2003, pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe ter tožniku vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 29.12.2003 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku

89.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04).

Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je ni podpisal prisilni upravitelj. Pristojnosti upravitelja prisilne poravnave se nanašajo izključno na postopek prisilne poravnave, zato upravitelj prisilne poravnave ne postane zakoniti zastopnik družbe, ampak ima te pristojnosti še vedno poslovodja ali direktor. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je 51. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93, 39/97 in 52/99), citiran v 244. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002, sploh prenehal veljati celoti. Sodiše prve stopnje tudi ni zavzelo jasnega stališča, zakaj ni upoštevalo določbe 233. čl. ZDR, o tem, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali do njegove uveljavitve. V konkretnem primeru je bila materialna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe potrjena prisilna poravnava in načrt finančne reorganizacije s programom presežnih delavcev, ki ga je tožena stranka dne 15.11.2002 sprejela na podlagi 51. čl. ZPPSL, ki je kot specialni zakon urejal postopek prisilne poravnave, vključno prenehanjem delovnih razmerij. Pri sprejemanju Načrta finančne reorganizacije in programa presežnih delavcev, se je tožena stranka v celoti oprla na 51. čl. ZPPSL, ki za primer prisilne porvnave kot eno od metod finančne reorganizacije, predvideva zmanjšanje števila pri dolžniku zaposlenih delavcev. Pri tem v skladu z ZPPSL ni bilo potrebno sestaviti seznama presežnih delavcev, čeprav se je zanje vedelo, saj drugače načrta sploh ne bi bilo možno finančno ovrednotiti. Z izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka zaključila postopek finančne reorganizacije, ki ga je začela

15.11.2002. Pravila igre se med postopkom ne morejo spreminjati.

Smisel poravnave je ravno v tem, da se dolžniku omogoči, da z izvedbo ustreznih metod finančne reorganizacije zagotovi pogoje za nadaljnje poslovanje. V skladu z določbami ZPPSL invalidi in starejši delavci ne uživajo posebnega varstva in niso varovane kategorije. Po mnenju tožnene stanke je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave v ZDR prenešena le zaradi celovitosti urejanja področja v enotnem zakonu, sicer pa v celoti sledi ureditvi, ki je že veljala v 51. čl. ZPPSL, ne pa zaradi tega, ker bi zakonodajalec za primer prisilne poravnave želel posebej zaščititi takoimenovane varovane kategorije. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da se je postopek prisilne poravnave pri toženi stranki sicer res začel že v letu 2002, vendar so se presežni delavci začeli določati šele v letu 2003, ko je že veljal novi ZDR, ki pozna zaščito invalidov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v postopku prisilne poravnave.

Tožena stranka pri izbiri presežnih delavcev ni upoštevala določil kolektivne pogodbe in tudi ne kriterijev, ki jih je določal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) ki je nehal veljati 31.12.2002. Tožena stranka je tožniku, ki je invalid, pogodbo o zaposlitvi odpovedala v nasprotju s 116. čl., ki določa, da delodajalec invalidu ne sme odpovedati delovnega razmerja iz poslovnega razloga. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zavzelo jasnega stališča do 233. čl. ZDR, saj se je ves postopek vrtel prav okrog te določbe, sodišče prve stopnje je neizpodbitno ugotovilo, da je tožena stranka presežke začela ugotavljati šele v letu 2003. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo določbe 233. čl. ZDR, bi bilo možno sklepati (tako pritožbene navedbe razume tudi tožnik v odgovoru na tožbo), da tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka

339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če sodba nima razlogov oz. če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vendar pa so ti pritožbeni očitki povsem neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje na 11. in 12. strani obrazložitve obsežno pojasnilo, zakaj šteje, da je v tej zadevi potrebno uporabiti določbe novega ZDR in ne določbe ZDR/90, kar je tudi sicer vsebina prehodne določbe 233. čl. ZDR, na katero se sklicuje pritožba. Tudi sicer navedeno ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je vprašanje, kateri zakon je potrebno uporabiti, vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, in ne gre za vprašanje o odločilnih dejstvih.

Zmotno je stališče tožene stranke, da se postopek uveljavljanja in varstva pravic v smislu določbe 233. čl. ZDR pričel že s sprejemom načrta finančne reorganizacije. Ta dokument je sicer vseboval podatke o številu odvečnih delavcev in seznam delovnih mest, ki se ukinjajo, vendar pa na podlagi tega dokumenta delavci še niso imeli nobenih možnosti, da začnejo kakršnekoli postopke za varstvo svojih pravic. Navedeno pomeni, da zgolj zaradi tega, ker je bil načrt finančne reorganizacije sprejet še pred uveljavitvijo ZDR, ni mogoče utemeljeno zahtevati, da se glede varovanih kategorij ter celotnega postopka prenehanja delovnega razmerja upoštevajo določbe ZDR/90 oz. 51. čl. ZPPSL. Prehodna določba 233. čl. ZDR namreč določa, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Kot že rečeno, se postopek uveljavljanja varstva pravic ni začel že s sprejemom načrta finančne reorganizacije. Sicer pa tudi tožena stranka sama ni štela, da bi "postopek" morala dokončati po določbah ZDR/90, saj sicer ne bi podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč bi izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Sicer pa pritožba niti ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa naj bi jih ugotovilo napačno. Tako tožena stranka ne izpodbija odločilnega dejstva, da je tožnik ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi imel status delovnega invalida III. kategorije. Ob ugotovitvi, da je tožnik delovni invalid III. kategorije, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Prvi odstavek 116. čl. ZDR namreč povsem nedvoumno določa, da delodajalec iz poslovnega razloga ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s skrajšanim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Da delovnemu invalidu ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s skrajšanim delovnim časom, v skladu s

103. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS št. 106/99, 72/00, 81/00, 124/00, 109/01, 108/02) ugotavlja posebna komisija, katere sestava je določena z zakonom.

Na podlagi 446. čl. ZPIZ je uresničevanje te določbe začasno odloženo, kar pomeni, da delovnemu invalidu iz poslovnih razlogov sploh ni mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi, razen v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca (četrti odstavek 116. čl. ZDR), kar pa se v tej zadevi ni zgodilo.

Tožena stranka bi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku morala upoštevati določbe ZDR o posebnem varstvu invalidov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je bila odpoved dana v času veljavnosti tega zakona, obenem pa ni mogoče šteti, da bi šlo za primer iz 233. čl. ZDR, ko bi morali uporabiti določbe prej veljavnega ZDR/90, kakor je to že razloženo zgoraj.

Z navedbo, da je sporno, ali je 51. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93 - 52/99) na podlagi 244. čl. ZDR v celoti prenehal veljati, pritožba smiselno uveljavlja, da je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati izključno na podlagi določb ZPPSL.

Takšno stališče je zmotno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana v času veljavnosti ZDR, zato zanjo ni mogoče uporabljati določb 51. čl. ZPPSL, saj je ta določba z uveljavitvijo novega ZDR prenehala veljati, v kolikor je urejela prenehanje delovnega razmerja delavcev zaradi potrjene prisilne poravnave. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo upoštevati določbo prvega odstavka 116. čl. ZDR o posebnem varstvu delovnih invalidov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in svoje odločitve ni moglo opreti zgolj na razveljavljeni del določbe 51. čl. ZPPSL, ki takšnega posebnega varstva v resnici ni poznal. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je šlo v tem primeru za spreminjanje "pravil igre" med trajanjem postopka finančne reorganizacije. Kakšna so pravila igre v času uveljavitve novega ZDR, je bilo dovolj jasno določeno v 233. čl. ZDR. Postopek uveljavljanja in varstva pravic se ni začel s sprejemom načrta finančne reorganizacije, temveč je tožnik odločitev delodajalca lahko izpodbijal šele takrat, ko je na podlagi tega načrta bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede varstva invalidov pa so pravila igre takšna, da je odločilen status v trenutku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V kolikor delavec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima status delovnega invalida, potem uživa posebno varstvo, sicer pa ne.

Glede na to, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi kršitve posebnega pravnega varstva pred odpovedjo, ki ga ZDR zagotavlja delovnim invalidom, niti ni bistveno, da sodišče prve stpnje ugotavlja, da bi odpoved moral podati upravitelj v prisilni poravnavi in ne predsednik uprave.

Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da prvi odstavek 106. čl. ZDR določa, da v primeru potrjene prisilne poravnave odpovedi pogodbe o zaposlitvi poda upravitelj v prisilni poravnavi. Določba 106. čl. ZDR je specialna v primerjavi s splošno določbo 91. čl. ZDR, ki določa pristojnost delodajalca, le-tega pa tudi v postopku prisilne poravnave zastopa predsednik uprave, zato je v skladu s splošnimi pravili potrebno uporabiti specialno določbo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledično ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni bilo mogoče opredeliti, kot za spor potrebnega stroška v smislu določbe prvega odstavka 155. čl. ZPP. Ta namreč določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.