Jedro

Tožniku ni mogoče očitati sokrivde za nastali škodni dogodek (17. čl. ZOR), saj je ob po izvedencu ugotovljenem dejanskem stanju, toženec za kar 1,2 m prešel na levo stran vozišča, kar izvedenec šteje za izključni razlog za nastanek nesreče. Čeprav izvedenec obstoja primarnega strahu izrecno ne ugotavlja, pa je njegov dejanski obstoj predmet ugotovitve sodišča (200. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi toženca zoper sodbo in sklep se z a v r n e t a kot neutemeljena in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdi t a .

Toženec nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tožencu naložilo v plačilo odškodnino v znesku 1,450.000,00 SIT, v preostanku za znesek 780.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V nadaljevanju je prvostopno sodišče odločilo tudi o plačilu stroškov postopka in tožencu naložilo v plačilo znesek 212.325,00 SIT hkrati pa toženca tudi ni oprostilo plačila sodnih taks. Ker je bil tožbeno sporen tudi temelj za plačilo odškodnine je prvostopno sodišče v postopku postavilo izvedenca cestno-prometne stroke in na podlagi tega mnenja zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka za nastalo nesrečo in da je glede na izvedeniško mnenje toženec izključni povzročitelj nesreče, zato je tudi izključno kriv za nastale posledice in zanje v celoti odgovarja po načelu krivdne odgovornosti, ob upoštevanju kazenske obsodilne sodbe. Iz naslova telesnih bolečin je tožniku prisodilo celoten vtoževani znesek to je 550.000,00 SIT, iz naslova prestanega strahu od zahtevanih 280.000,00 SIT, 100.000,00 SIT, ter iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 1,400.000,00 SIT, 800.000,00 SIT. Ker toženec sodišču ni predložil dokazil o dohodkih, v skladu z določili Zakona o sodnih taksah in glede na stanje razvidno iz kazenskega spisa, pa je sodišče zaključilo, da toženec ni izkazal verjetnosti, da bi bilo zaradi plačila sodnih taks preživljanje njegovih družinskih članov ogroženo, zato ga s sklepom plačila sodnih taks ni oprostilo.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča in sicer tako zoper sodbo kot tudi zoper sklep je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogo po I. odst. 353. čl. in pritožbeno ponovno ugovarjal uveljavljano sokrivdo. Meni, da ni bistveno kje je bil tožnik, ko je prišlo do trčenja, da je bistveno kje je bil, ko sta se s tožnikom zagledala in v tem trenutku ni bil tam kjer je trčilo, pač pa je zapiral vhod tožencu, zato je mesto trčenja le rezultat reagiranja obeh udeležencev nesreče. Sodišče bi moralo o pravdi obvestiti zavarovalnico toženca s čimer bi bile zavarovane njegove pravice.

Pritožuje pa se tudi zoper prisodilni del po višini in sicer zoper odškodnino prisojeno iz naslova strahu, ker je izvedenec rekel, da primarnega strahu ni bilo in je tako odškodnina iz tega naslova previsoko dosojena. Iz mnenja je namreč razvidno, da ni bilo nobenih posebnih psihičnih bolečin niti komplikacij v zvezi z zdravljenjem.

Ravno tako pa je sodišče previsoko odmerilo odškodnino za trajne posledice,saj teh praktično ni in preuranjeno zaključilo o taksni oprostitvi saj bi moralo sodišče toženca pozvati, da predloži zahtevane listine. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo v nov postopek.

Na takšno pritožbo je tožnik podal obrazložen odgovor in pritožbene navedbe toženca v celoti prerekal. Pritožba predstavlja le izjalovljen poskus toženca, da bi dosegel neko relevantno sokrivdo, ker le-ta v obravnavanem primeru ni podana. Pritožbeno še enkrat v celo povzema ugotovitve izvedenca.

Pritožba toženca ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur.l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), ker sta bila izpodbijana sodba in sklep izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Po uradni dolžnosti upoštevnih (II. odst. 365. čl. ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz II. odst. 354. čl. ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožbene trditve izpodbijajo popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja primarno glede temelja predmetnega tožbenega zahtevka.

Ko je prvostopno sodišče odločalo o temelju odgovornosti toženca je upoštevalo določbo I. odst. 178. čl. (ZOR). Ves čas postopka je toženec uveljavljal sokrivdo tožnika za nastali škodni dogodek, zato je prvostopno sodišče na predlog toženca postavilo izvedenca cestno-prometne stroke, ki je opredelil kako, oziroma po čigavi krivdi je prišlo do obravnavane prometne nezgode. Sodišče ni imelo razloga za dvom v izvedeniško mnenje, zato ga je v celoti povzelo in pri tem ugotovilo, da se le-to tudi v celoti sklada z izvedeniškim mnenjem pribavljenim med kazenskim postopkom. Tako objektivno opisanemu dejanskemu stanju je v celoti sledilo in zaključilo, da je krivdo za obravnavani škodni dogodek v celoti pripisati tožencu.

Pritožbeno toženec zgolj ponavlja tožbene trditve in trditve iz postopka, katere pa je prvostopno sodišče že predhodno v celoti kot neutemeljene zavrnilo in zaključilo kot sledi iz izpodbijane sodbe.

Izvedenec je namreč ugotovil, da do nezgode ne bi prišlo, če bi voznik osebnega vozila zapeljal v ovinek s hitrostjo, ki se nahaja v mejah tehnično priporočljive hitrosti za varno vožnjo (med 38 in 61 km/h) skozi ovinek in ne bi sunkovito reagiral ter bi vozil po desni polovici vozišča. Do trčenja je prišlo v srednjem delu ovinka. Na mestu trčenja je osebno vozilo s sprednjim levim delom prešlo za okrog 1,2 m na levo polovico vozišča in je bilo s tem delom še oddaljeno okrog 1,3 m od levega roba ceste. Tem zaključkom prvostopnega sodišča se, s tem, da ugotovljenega dejanskega stanja, katerega toženec ni uspel ovreči, v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, zaradi česar je potrebno pritožbo toženca v tem delu glede samega temelja zavrniti.

V nadaljevanju pa toženec izpodbija še odločitev prvostopnega sodišča glede prisojene odškodnine po višini. Meni, da je le-ta, na ugotovljeno dejansko stanje, prisojena previsoko.

Materialnopravna podlaga za odločanje o višini tožbenega zahtevka je, kot je to pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, podana v določbi 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za strah ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri tem je sodišče vezano predvsem na pomen te dobrine in namen odškodnine in mora paziti, da le-ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive s tem namenom.

Odškodnino sodišče nato odmeri primerno teži in vrsti poškodbe ter samim posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe, hkrati pa pazi tudi, da je odškodnina odmerjena primerljivo podobnim primerom.

Ob obravnavi pritožbe pritožbeno sodišče ugotovlja, da je navedeno materialnopravno izhodišče prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v celoti in pa predvsem dosledno upoštevalo.

Tožnik je po ugotovitvah prvostopnega sodišča, ki se v celoti sklada z izvedeniškim mnenjem, v prometni nezgodi utrpel zlom nosne kosti brez premaknitve, zlom čolnička v levem zapestju, odrgnine na nosu, zgornji ustnici in bradi ter odrgnine na kolenih. Upoštevaje dolgotrajno in pa s številnimi neugodnostmi povezano zdravljenje je sodišče tožniku iz tega naslova prisodilo celoten vtoževani znesek, to je znesek 550.000,00 SIT. Odškodnine iz tega naslova toženec pritožbeno izrecno ne izpostavlja in se tako izrecno pritožuje zoper prisojeno odškodnino iz naslova strahu, ker izvedenec primarnega strahu ni zaznal. Ob obravnavi pritožbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba toženca tudi v tem delu v celoti neutemeljena.

Sodna praksa namreč v skladu z določili ZOR priznava odškodnino za strah, katerega pretrpi oškodovanec ob škodnem dogodku (primarni strah), in pa tudi odškodnino za strah katerega je oškodovanec utrpel v procesu zdravljenja (sekundarni strah). Pogoj za priznanje obeh je njegova intenzivnost in dolgotrajnost lahko pa tudi, da je intenziven in kratkotrajen, če je za dalj časa porušeno njegovo duševno ravnovesje. Prvostopno sodišče je v tem delu sledilo izpovedi tožnika, da se je škodnega dogodka prestrašil, da je imel občutek da vse leti oziroma drsi za njim, zato mu je obstoj primarnega strahu, v stopnji intenzivnosti, ki pomeni pravno priznano škodo, priznalo. V zvezi s pritožbenimi trditvami toženca pa je poudariti, da je ugotavljanje strahu pravni standard katerega obstoj ugotavlja sodišče in je njegovo ugotavljanje po izvedencu zgolj medicinski pojem na katerega pa sodišče ni vezano. Pritožbeno sodišče se tako zaključkom prvostopnega sodišča v zvezi z obstojem primarnega strahu, glede na naravo škodnega dogodka, v celoti pridružuje.

Izvedenec sicer primarnega strahu izrecno ne izpostavlja vednar pa je ob po prvostopnem sodišču ugotovljenem tako primarnem kot tudi sekundarnem strahu potrebno ugotoviti, da je prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova v znesku 100.000,00 SIT povsem primeren tako glede na trajanje kot tudi glede na intenzivnost ugotovljeno po prvostopnem sodišču. V celoti pa je potrebno zavrniti tudi pritožbene očitke toženca v delu, ko izpodbija prisojeni znesek odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaključki in ugotovitve prvostopnega sodišča o tožnikovih poškodbah njegovih prizadetostih, duševnih bolečinah oziroma trpljenju so, po oceni pritožbenega sodišča pravilni in v skladu z izvedenimi dokazi. Toženec meni, da kakšnih trajnih posledic ni in da tudi ni podanih nobenih posebnih komplikacij v zvezi z zdravljenjem.

Tudi obstoj zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca in pa tudi subjektivne ocene, to je izpovedi tožnika in pri tem ugotovilo, kot sledi iz izpodbijane sodbe, da pri tožniku zmanjšanje življenjskih aktivnosti v smislu pravno priznane škode, po določbi 200. čl. ZOR, je podano in da objektivna podlaga za nezmožnost opravljanja določenih del izhaja ravno iz izvedeniškega mnenja. Sodišče je povzelo izpoved tožnika, da je solastnik kmetije, da sicer opravlja vsa potrebna kmečka dela, razen skladiščenja bal sena, ker je to delo povezano z dvigovanjem in metanjem senenih bal, težkih od 18 do 30 kg in da tega ne zmore zaradi česar mora za to delo pridobiti pomoč drugih, hkrati pa mu je tudi verjelo, da mu je ostal strah pri udeležbi v prometu zaradi miselne predstave oz. podoživljanja situacije. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z odškodnino iz tega naslova je sodišče tožniku prisodilo kot primerno in pravično odškodnino v znesku 800.000,00 SIT, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča prav tako v mejah primerljivih in podobnih primerov. Pri tožniku je namreč ugotovljeno, da gibanje v zapestju na levici lahko zastaja za desnico in je v nagibu proti hrbtišču roke in proti dlani očiten zaostanek v primerjavi z razponom normalne gibljivosti. Prav tako lahko zastaja moč prijema z levico v primerjavi z desnico, zato je v posledici ostala manjša delovna sposobnost za prijeme z levico. Hkrati so pri tožniku ostale občasne lahke bolečine, ki bodo trajno prisotne.

V nadaljevanju pa toženec izpodbija odločitev prvostopnega sodišča,ki je s sklepom zavrnilo predlog toženca za oprostitev plačila sodnih taks, ker meni, da bi moralo sodišče toženca pozvati k predložitvi ustreznih dokazil za oprostitev. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec niti v postopku na prvi stopnji niti pritožbeno ustreznih dokazil, ki bi opravičevali oprostitev plačila sodnih taks ni predložil. Zmotno je stališče toženca, da bi moralo sodišče toženca pozvati k predložitvi ustreznih dokazil, saj je v določbi II. odst. 173. čl. ZPP/77 natančno določeno, da mora stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks, predlogu za oprostitev priložiti potrdilo pristojnega upravnega organa o premoženjskem stanju. Takšno potrdilo bi torej moral toženec priložiti že samemu predlogu brez poziva prvostopnega sodišča. Tako je zaključiti, da je prvostopno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ni bilo podprto z nobenemi dokazili, saj jih toženec sodišču ni predložil, pravilno predlog toženca zavrnilo in je tako tudi v tem delu pritožbene očitke toženca zavrniti.

Ker torej toženec z pritožbenimi izvajanji ni uspel ovreči zaključkov prvostopnega sodišča je bilo njegovi pritožbi tako zoper sodbo kot tudi zoper sklep v celoti zavrniti in tako sodbo (368. čl. ZPP/77) kot tudi sklep sodišča prve stopnje (tč. 2, 380. čl. ZPP/77) v celoti potrditi. V posledici takšne odločitve, toženec sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi z I. odst. 154. čl. ZPP/77), tožnik pa svojih pritožbenih stroškov nastalih z obrazložitvijo odgovora na pritožbo ni priglasil, zato o njih pritožbeno sodišče tudi ni odločalo.