Jedro

Za pravilno uporabo prvega odstavka 38. člena ZOdvT je treba poleg samega datuma pravnomočnosti upoštevati tudi okoliščine in dejstva o dnevu, ko je bil odvetnik o pravnomočnosti seznanjen.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1991/2010 z dne 15. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške v znesku 187,80 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku tega roka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnilo predlog odvetnice A.A. (v nadaljevanju tožnica) za izplačilo dodatne nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 1991/2010 z dne 19. 8. 2010. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnica z odločbo Bpp 1991/2010 z dne 16. 8. 2010 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči prosilcu B.B. v kazenskem postopku na I. in II. stopnji pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. Tožničin dodatni stroškovnik, ki ga je predložila dne 25. 1. 2012 in predlagala, da se ji za opravljeno delo prizna nagrada po priglašenih postavkah povečana za 20% je organ za BPP zavrnil na podlagi 1. alinee prvega odstavka 38. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), po katerem lahko odvetnik postavljen ali dodeljen obdolžencu, v tridesetih dneh po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka zahteva plačilo razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami odvetnika iz državnega proračuna. Organ za BPP namreč ugotavlja, da je bi v konkretnem primeru kazenski postopek pravnomočno končan dne 15. 12. 2011. Zato je tožnica, ki je zahtevala plačilo razlike dne 25. 1. 2012 zamudila tridesetdnevni rok, ki se je iztekel dne 16. 1. 2012. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je sodbo Višjega sodišča v Kopru, s katero je postala za B.B. pravnomočna oprostilna sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, prejela dne 25. 1. 2012. Istega dne je vložila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zahtevek za izplačilo razlike v nagradah na podlagi 38. člena ZOdvT. Zato meni, da je njen zahtevek za izplačilo razlike utemeljen. Organu za BPP očita, da je v izpodbijani odločbi napačno uporabil materialno pravo in je zato nezakonita tudi njegova odločitev. S stališčem organa za BPP, da je sodba postala pravnomočna preden je bila tožnici vročena sodba pritožbenega sodišča se ne strinja. Tožnica je za to, da so bili pogoji za zahtevek po 38. členu ZOdvT izpolnjeni zvedela šele, ko ji je bila sodba Višjega sodišča vročena. Tridesetdnevni rok, ki ga določa zakon je zato za tožnico lahko začel teči šele 25. 1. 2012 in ne pred vročitvijo navedene sodbe.

V nadaljevanju zatrjuje, da organ za BPP pravno pomembnega dejstva to je datuma vročitve sodbe Višjega sodišča v Kopru tožnici, s katerim je začel teči 30 dnevni rok, v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni ugotavljal, zato preizkus izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoč. Ker organ za BPP pred izdajo izpodbijanega sklepa ni popolno ugotovil dejanskega stanja oz. sploh ni ugotovil kdaj je bila tožnici sodba pritožbenega sodišča vročena in kdaj je imela tožnica možnost izvedeti, da je kazenski postopek pravnomočno končan, tudi izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato napačen tudi sklep, da je bil tožničin predlog vložen po izteku roka.

Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o njeni zahtevi z dne 25. 1. 2012 za izplačilo dodatne nagrade, oz. podrejeno, da zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov po stroškovniku (sodna taksa, nagrada za postopek po 3100 ZOdvT v znesku 136,50 EUR, pavšalni znesek za PTT storitve po 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 20% DDV).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica v predlogu z dne 25. 1. 2012 ni navedla podatkov o datumu prejema sodbe Višjega sodišča in da je zato organ za BPP ob jezikovni razlagi 38. člena ZOdvT njen predlog kot prepozen zavrnil. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi v celoti prereka navedbe tožene stranke podane v odgovoru na tožbo. Navaja, da je predlogu za izplačilo dodatne nagrade priložila tudi sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 15. 12. 2011 iz katere nedvomno izhaja, da jo je Okrožno sodišče v Novi Gorici prejelo 23. 1. 2012 in tožnica dne 25. 1. 2012. Zato tožnica vztraja pri zahtevku postavljenem v tožbi.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Upravičenost do razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika v kazenskem postopku ureja 38. člen Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). V prvem odstavku navedenega določila je med pogoji za uveljavljanje tega upravičenja določen rok tridesetih dni po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka.

Med strankama ostaja sporen datum, s katerim prične teči navedeni rok. Tožena stranka je namreč kot dan začetka tega roka upoštevala datum, ki je naveden v sodbi pritožbenega organa, s katero je postala oprostilna sodba sodišča prve stopnje pravnomočna.

Sodišče se s stališčem zavzetim v izpodbijanem sklepu ne strinja. S takšno jezikovno razlago zakona, bi bilo namreč odvetniku, ki z odločitvijo pritožbenega sodišča iz objektivnih razlogov ni bil seznanjen, onemogočeno uveljavljanje upravičenja iz 38. člena ZOdvT. Takšna razlaga bi namreč v primerih, ko odločitev pritožbenega sodišča ne bi bila sprejeta na javni seji, lahko privedla tudi do kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije. Zato je po presoji sodišča tudi utemeljen tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava.

Za pravilno uporabo prvega odstavka 38. člena ZOdvT je zato potrebno poleg samega datuma pravnomočnosti upoštevati tudi okoliščine in dejstva o dnevu, ko je bil odvetnik o pravnomočnosti seznanjen.

Ker tožena stranka navedenih okoliščin in dejstev ni ugotavljala, je dejansko stanje na katerem temelji izpodbijana odločitev, nepopolno ugotovljeno. Brez podlage v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je trditev tožene stranke, da zato, ker tožnica v predlogu sploh ni navedla podatka o datumu prejema sodbe pritožbenega organa, organu pristojnemu za BPP ni bilo potrebno ugotavljati dejstva, od katerega je odvisen pričetek teka roka določenega v 38. členu ZOdvT. Po določbi drugega odstavka 34. člena ZBPP mora organ pristojen za BPP, če ta zakon ne določa drugače, postopati po določbah ZUP. V skladu s 138. členom ZUP bi zato, pred izdajo izpodbijanega sklepa, organ pristojen za BPP moral ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev in tožnici kot stranki omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu pristojnemu za BPP v ponoven postopek. V skladu z določilom četrtega odstavka istega člena bo moral organ, ki mu je zadeva vrnjena izdati nov upravni akt. Tožbenemu predlogu da sodišče s sodbo samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo, ker zato niso izpolnjeni pogoji določeni v 65. členu ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo v upravnem sporu uspe, upravičen do povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker stroški, ki jih je v stroškovniku prijavila tožničina odvetnica ne presegajo pavšalnega zneska za povračilo stroškov, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika, je sodišče tožnici priznalo vse prijavljene stroške in 20% DDV. Takso za tožbo pa bo sodišče vrnilo na transakcijski račun tožnice.