Jedro

Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodna praksa je tudi za terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, tj. škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče, kakršna je konkretna, izoblikovala enotna pravila v zvezi z zastaranjem. In sicer začne tudi zastaranje za povrnitev takšne premoženjske škode teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pa je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih tovrstnih škod.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka zaradi delnega umika tožbe za plačilo 645,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2019 ustavilo postopek v tem delu, v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.351,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 836,27 EUR od 6. 11. 2019 dalje do plačila in od 515,60 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov tožnice, v III. točki izreka pa tožnici naložilo povrnitev 373,32 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper II. in III. točko izreka se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naložil plačilo prvostopenjskih in pritožbenih stroškov oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zastaranja. Ugotovilo je, da je 8. 1. 2014 prišlo do delovne nesreče, v kateri je bil poškodovan zavarovanec tožnice. Tožnica je 24. 3. 2016 izdala odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da gre pri njenemu zavarovancu za 8. stopnjo telesne okvare, nastalo 19. 1. 2016, in mu odmerila invalidnino v višini 41,46 EUR.

7. Tožnica je v tem sporu od toženke kot delodajalca njenega zavarovanca uveljavljala povrnitev škode na podlagi določbe prvega odstavka 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), po kateri lahko Zavod (tj. tožnica) zahteva povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost, potreba po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

8. Po prvem odstavku 193. člena ZPIZ-2 se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ni s tem zakonom določeno drugače. Ker ZPIZ-2 zastaranja ne ureja, je torej v zvezi s tem treba uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. Glede na zgoraj navedeno je terjatev, kakršno uveljavlja tožnica v konkretnem primeru, odškodninska. Zastaranje odškodninskih terjatev pa je v OZ urejeno posebej in sicer v 352. členu. Določbe tega člena so v razmerju do splošne določbe 336. člena OZ specialnejše (lex specialis), zato je po pravilu, da specialna določba razveljavlja splošnejšo (lex specialis derogat legi generali) treba v konkretnem primeru namesto splošne določbe 336. člena uporabiti specialnejšo določbo prvega odstavka 352. člena OZ. Zato pritožnica s pritožbenim sklicevanjem na določbo 336. člena OZ, ne more uspeti.

10. Po določbi prvega odstavka 352. člena OZ zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodna praksa je tudi za terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, tj. škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče, kakršna je konkretna, izoblikovala enotna pravila v zvezi z zastaranjem. In sicer začne tudi zastaranje za povrnitev takšne premoženjske škode teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pa je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih tovrstnih škod.1 Pogoj glede vednosti o škodi pa je izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka, pri čemer to ne pomeni, da mora poznati konkreten znesek, ampak mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino.2

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so bile vse okoliščine, ki so omogočale določitev višine škode, tožnici znane (najkasneje) ob izdaji odločbe o odmeri invalidnine svojemu zavarovancu, tj. 24. 3. 2016. Do tega ni prišlo šele s pravnomočnostjo sodbe in sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 1861/2016 z dne 15. 12. 2017, s čimer je postala pravnomočna tudi odločba tožnice z dne 24. 3. 2016. Tožnica je bila namreč tista, ki je 24. 3. 2016 izdala odločbo, s katero je bila njenemu zavarovancu odmerjena invalidnina. Tožnica pri tem niti ne zatrjuje, da bi šele po izdaji te odločbe izvedela za kakšne dodatne okoliščine glede nastanka in višine škode niti, da bi prej navedena sodba temeljila na takšnih okoliščinah. Sama pravnomočnost odločbe, s katero se zavarovancu odmeri nadomestilo za invalidnost, kot taka pa tudi ni element, ki bi v takšnih okoliščinah vplival na obstoj ali višino škode. Triletni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ je do vložitve tožbe 20. 5. 2020 tako res že potekel. Po določbi prvega odstavka 335. člena OZ pa z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna.

12. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnice in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo.

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 933/2008 z dne 8. 4. 2010 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1141/2011 z dne 20. 12. 2011 in I Cpg 1022/2016 z dne 11. 10. 2017. 2 Prim. V. Kranjc v M. Juhart in N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 479 in sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 4/2010 z dne 18. 10. 2011 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 876/2014 z dne 9. 7. 2014 in I Cpg 1022/2016 z dne 11. 10. 2017.