Jedro

Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca in je svoje dokazne zaključke ustrezno obrazložilo. Zato je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

Izrek

Pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca in zagovornika obd. M.S. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obd. M.S. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo v prvem delu izreklo zavrnilno sodbo. V drugem delu pa je obd. M.T. po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poskusa overitve lažne vsebine po 1. odst. 258. čl. KZ v zvezi z 22. čl. KZ. Obdolžencu je po čl. 498 ZKP odvzelo "svijedodžbo", odločilo pa je tudi o stroških kazenskega postopka. V tretjem delu pa je obd. M.S. in D.J. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ v zvezi s čl. 22 in 25 KZ, obd. M.S. pa še kaznivo dejanje ponarejanja listin po čl. 256/I KZ. Obema je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obd. M.S. določilo kazen osem mesecev zapora in tri mesece zapora ter nato enotno kazen deset mesecev zapora, obd. D.J. pa je določilo kazen šest mesecev zapora. Preizkusna doba za oba obdolženca je tri leta. Obdolžencema je izreklo še stransko kazen, vsakemu v znesku 200.000,00 SIT, obd. M.S. pa je odvzelo "svjedodžbo" po čl. 69 KZ. Zavarovalnico Tilia je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožil pomočnik okrožnega državnega tožilca in sicer v zvezi z drugim - oprostilnim delom sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. tč. 370. čl. ZKP, v zvezi s tretjim obsodilnim delom pa glede kaznivega dejanja pod tč. 1 zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. tč. 370. čl. ZKP. V zvezi s prvim delom je predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obdolženca spozna za krivega po obtožnem predlogu in mu izreče primerno kazensko sankcijo, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede obsodilnega dela pod tč. III 1 sodbe pa predlaga spremembo odločbe o kazenski sankciji tako, da naj obema obdolžencema določi višji kazni zapora in daljšo preizkusno dobo ter tudi zviša zneska stranskih denarnih kazni. Pritožil se je tudi zagovornik obd. M.S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se izreče obd. M.S. oprostilna sodba, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obd. M.S. je odgovoril na pritožbo pomočnika okrožnega državnega tožilca in je predlagal zavrnitev njegove pritožbe kot neutemeljene. Višji državni tožilec je predlagal ugoditev pritožbi zagovornika obd. M.S., ki uveljavlja zastaranje kazenskega pregona. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se zato, ker kazenski pregon ni več dopusten, obtožba iz razloga po 4. tč. 357. čl. ZKP zavrne. Pritožbi nista utemeljeni. Pomočnik državnega tožilca neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu (točka II sodbe). Prvostopenjsko sodišče ja namreč dovolj utemeljilo svoj dvom glede tega, da naj bi obd. M.T. februarja leta 1995 na Upravni enoti Brežice predložil fotokopijo ponarejenega spričevala, da bi nato pristojni organ v javni listini potrdil nekaj lažnega. Priča B.B., delavka upravne enote, namreč ni vedela prav ničesar v zvezi s postopkom, ki bi potekal na upravni enoti. Razen zaseženega ponarejenega spričevala pa na upravni enoti ni na razpolago nobenega dokumenta ali vloge, niti spisa, vpis v delovno knjižico pa ni bil opravljen. Zato sodišče prve stopnje res nima dovolj močnih dokazov, da bi lahko z gotovostjo zaključilo, da je prav obd. februarja 1995 predložil fotokopijo ponarejenega spričevala in poskusil spraviti pristojni organ v zmoto ter doseči, da bi v javni listini potrdil nekaj lažnega. Kot že navedeno, le okoliščina, da je bilo spričevalo zaseženo na upravni enoti, ni dovolj trden dokaz za odločitev sodišča prve stopnje glede obdolženčeve krivde, ne glede na to, ali je obdolženec imel motiv za tak vpis v delovno knjižico ali ne. Pritožbene navedbe državnega tožilca, da je dovolj že to, da se je ponarejeno spričevalo znašlo na upravni enoti, obrazlaga pa tudi svoj pogled na motiv, zato ne morejo zmanjšati dvoma, v katerem je ostalo sodišče prve stopnje in zato niso utemeljene. Zagovornik obd. M.S., obdolženec naj bi bil neznano kje, ni pa sporočil spremembe naslova, zato je bila vročitev opravljena po 4. odst. 120. čl. ZKP, pa predvsem uveljavlja nastop relativnega zastaranja, ker pribava kazenskega lista po njegovem mnenju ni tako procesno dejanje, ki bi pretrgalo zastaranje. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim, da je odredba za dostavo kazenskega lista za obdolženca tako procesno dejanje sodišča, ki je usmerjeno v pregon storilca kaznivega dejanja in je zato to procesno dejanje pretrgalo zastaranje kazenskega pregona. Sodišče mora namreč priskrbeti tudi podatke iz kazenske evidence. Zato je zagovornikova pritožba v tem pogledu neutemeljena. Neutemeljena je pritožba zagovornika obd. M.S. tudi glede obeh kaznivih dejanj, za kateri je bil ta obdolženec spoznan za krivega. Pritožbeno sodišče sprejema obrazložitev dokazne ocene prvostopenjskega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko III. 1 sodbe (kaznivo dejanje goljufije). Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca cestno-prometne stroke I.K.. Njegovo izvedeniško mnenje želi obramba ves čas kazenskega postopka, tudi v pritožbi, prikazati kot nezanesljivo in kontradiktorno. Sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje ocenilo kot nepristransko in tudi v strokovnost izvedenca ni dvomilo. Dovolj prepričljivo je utemeljilo, da "se poškodbe obeh vozil ne ujemajo" tako po širini vozil, niti po oddaljenosti od tal, pa tudi po vrsti poškodb na vozilih ne. Sodišče prve stopnje je ob temeljiti dokazni oceni prepričljivo zaključilo, da na vozilu Pontiac poškodbe niso mogle nastopiti le zaradi trčenja z Zastavo 850, in da sta oba obdolženca izvedla dogovorjeno trčenje zato, da je obd. M.S. lahko uveljavljal odškodnino pri zavarovalnici. V izvedeniškem mnenju I.K. sodišče prve stopnje utemeljeno ni našlo kontradiktornih navedb, pa tudi pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku v zvezi s takim pritožbenim pomislekom. Sodni izvedenec je res navedel (list. št. 254), da je potek, kot je naveden v spisu, opisala pa sta ga udeleženca trčenja, možen in verjeten. Vendar pa je sodni izvedenec takoj v nadaljevanju opozoril na neskladnosti v obliki, obsegu in lokaciji poškodb ter je zaključil, da poškodbe vozil niso mogle nastati pri enkratnem naletu, pač pa le na več načinov, ne pa torej istočasno ob trčenju v "nesreči". Svoje izvedeniško mnenje je sodni izvedenec prepričljivo obrazložil in je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je dvome le še povečal. Sodni izvedenec je torej res pritrdil možnosti o nastanku prometne nesreče na način, kot sta prikazala obdolženca, vendar pa je nato utemeljil, zakaj je prepričan, da do nesreče ni moglo priti tako, kot navajata obdolženca v zagovoru in nato še pritožnik v pritožbi. Sodni izvedenec je pri izdelavi izvedeniškega mnenja upošteval dimenzije in težo obeh vozil, ki sta zelo različni, ne glede na starost fotografij, pa tudi vrsto poškodb. Da pa je prišlo do takih poškodb vozila Pontiac, kakršne so bile prijavljene, lahko na več načinov, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričala še izpovedba priče S.M. pred preiskovalno sodnico, da mu je znano, da je obd. M.S. vozilo že sam poškodoval z lesenim kladivom in da je bila nesreča na Čatežu že prej dogovorjena. Sodišče prve stopnje je zato dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je vse svoje ugotovitve prepričljivo utemeljilo. Zato pritožbene navedbe, ki kritizirajo izvedeniško mnenje I.K. in ki predlagajo odreditev drugega sodnega izvedenca, pa tudi pritožbene navedbe glede fotografij, niso utemeljene. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je šlo v izpodbijani sodbi za bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Priča S.M. je namreč kot sredstvo za poškodovanje vozila omenil leseno kladivo, v sodbi pa je omenjen lesen kij. Pomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obd. M.S. poškodoval avto in nato povzročil z namenom goljufije še dogovorjeno prometno "nesrečo". O poškodovanju z enim od lesenih predmetov pa torej sodba ima razloge. Sodišče prve stopnje pa se je tudi prepričljivo opredelilo do spremenjene izpovedbe priče S.M. (stran 12 sodbe). Glede drugega kaznivega dejanja v obsodilnem delu (III. 2 sodbe) pa zagovornikova pritožba neutemeljeno očita nezakonitost tega dela kazenskega postopka, ker naj bi delavka upravne enote B.B. nezakonito izročila policiji fotokopijo spričevala. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo svoje dokazne zaključke s tem v zvezi in jih pritožbeno sodišče sprejema v celoti. Obdolženec je fotokopijo ponarejenega spričevala overil, nato pa jo je priložil vlogi za izdajo dokazila o izpolnjevanju pogojev za samostojnega podjetnika. Krivo javno listino je torej uporabil kot pravo, kar je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče glede na tako ugotovitev zato nima nobenih pomislekov v zakonitost tega dela kazenskega postopka, kot torej neutemeljeno navaja pritožnik. Pomočnik okrožnega državnega tožilca in zagovornik sta se pritožila še zaradi odločbe o kazenski sankciji glede kaznivega dejanja pod tč. III. 1, zagovornik pa iz enakega pritožbenega razloga še v zvezi s tč. III. 2. Obe pritožbi sta neutemeljeni tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije. Tako obd. D.J., kot tudi obd. M.S., je izreklo pravični kazenski sankciji, ki sta sorazmerni s težo kaznivih dejanj in stopnjo krivde enega ali drugega obdolženca. Pritožbeno sodišče tudi sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča o izrečeni stranski kazni. Obrazložitev sodišča prve stopnje je namreč tudi v tem delu sodbe dovolj utemeljena. Zagovornik obd. M.S. še v pritožbi omenja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno odločilo o stroških kazenskega postopka v zavrnilnem delu sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče, ko je odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun, odločilo tudi o stroških zavrnilnega dela sodbe. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP pazilo še na to, ali je sodišče kršilo določbe procesnega in materialnega zakona, navedene v tem zakonitem določilu. Ker ni našlo nobenih kršitev, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornik obd. M.S. s pritožbo ni uspel. Zato je sodišče druge stopnje določilo, da je kot stroške pritožbenega postopka ta obdolženec dolžan plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT. Povprečnina je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer.