Jedro

Prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje drugotožnika je vložila prvotožeča stranka po svojem zakonitem zastopniku. Iz navedenega je razvidno, da je prvotožeča stranka v postopku izdaje dovoljenja za drugotožnika vložila le prošnjo za izdajo dovoljenja, ni pa bila stranka in tudi ne stranski udeleženec v tem postopku. Ker prvotožeča stranka takšnega položaja v upravnem postopku ni imela, tudi ne izkazuje pravnega interesa (ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi) za vložitev tožbe, kot je to pogoj po 17. členu ZUS-1. Tožnika je sodišče opozorilo, da če v danem roku ne bo imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, bo tožbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se prošnja A.A. (drugotožnik v tem sporu), rojen ... 1990 v kraju B., Švica, državljana Kosova, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil opravljen ugotovitveni postopek v katerem se je ugotovilo, da je stranka 80% lastnik podjetja C. d.o.o., kar ji prinaša ugodnost pri pridobitvi delovnega dovoljenja, ker Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje izda „dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole dela za najmanj 51% udeležbo v kapitalu gospodarske družbe“. Stranka ima izdano dovoljenje z veljavnostjo od 6. 3. 2014 do 5. 3. 2015 za delovno mesto pomožni gradbeni delavec. Ustno izjavo je stranka dala na zapisnik na veleposlaništvu dne 23. 5. 2014, kjer ji je bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev. V nadaljevanju zelo podrobno navaja ves postopek in izvedene dokaze z zaslišanjem prič. Ugotovljeno je, da stranka ni izkazala namena svojega bivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, zaradi česar obstajajo razlogi za domnevo, da ne bo zaposlena in delala v podjetju C. d.o.o. Peti odstavek 35. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj) namreč določa, da lahko tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje. Ugotovljeno je, da to podjetje še nikoli ni poslovalo in tudi nima zagotovljenega dela za stranko, tudi če bi dovoljenje za prebivanje pridobila.

2. Tožnika v tožbi smiselno uveljavljata tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Izdana odločba je arbitrarna, samovoljna, brez diskrecijske pravice je tožena stranka presojala določene meritorne zaključke. Prvotožeča stranka je vložila prošnjo za drugotožečo stranko, da slednja pridobi prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Tožena stranka je ravnala diskriminatorno na podlagi nacionalne pripadnosti drugotožnika in je posledično posegla v ustavno pravico do svobode dela v RS. Podrobno navaja, zakaj naj bi šlo za diskriminatorno odločitev in predlaga določene dokaze, ki bi jih morala tožena stranka glede ugotovitve prebivališča priče v Republiki Sloveniji izvesti. Nepravilna je tudi ugotovitev, da se drugotožnik ne bo podrejal pravu RS, kjer bi se morale ugotoviti okoliščine, kot so morebitna predkaznovanost, spoštovanje pravnega reda matične države, podatke o storjenih prekrških in podobno. Tožena stranka sama navaja, da drugotožnik ni bil kaznovan. Po uradni dolžnosti bi se morala prepričati, da ni izvrševal nobenih kaznivih dejanj in ni naredil nobenega prekrška. Drugotožnik bi moral biti zaslišan. Iz zapisnika, kjer je izpoved priče je razvidno, da mu pri urejanju papirjev pomaga Č.Č., ki je računovodkinja in ki jo tožena stranka nikjer ne navede. V nadaljevanju navajata razmerje med prvotožečo stranko in drugotožnikom. Kršitev postopka je tudi v tem, da je pri predajanju sodelovala oseba D.D., imetnik OI št. ..., ki ni uraden tolmač za albanski jezik. Tako je vprašljiv sam prevod in razumevanje vprašanja. Predlagata, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi tako, da se ugodi prošnji drugotožnika za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Podredno predlagata, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva v celoti vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi ter še podrobneje razlaga 55. člen ZTuj-2, ki se nanaša na domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

4. Sodišče je tožbo prvotožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Tožeča stranka v upravnem sporu je oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena Zakona o o upravnem (v nadaljevanju ZUS-1). Oseba, ki navedenega statusa v upravnem postopku ni imela, postopka v upravnem sporu ne more začeti. Stranka v upravnem postopku je oseba, ki ima sposobnost biti stranka, to pa ima tisti, ki je nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Aktivno legitimacijo daje materialni predpis, ki določa kdo ima določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist (1., 2. in 42. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

6. Zakon o tujcih v 31. členu določa, da je tujec, ki želi v Republiko Slovenijo vstopiti in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je mogoče na podlagi vizuma, mora imeti dovoljenje za prebivanje. Le to pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje na nedoločen čas. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela (ki je ena vrsta dovoljenj za prebivanje) lahko po šestem odstavku 37. člena ZTuj-2 vloži tujec ali njegov delodajalec. Če jo vloži slednji, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s tujčevim pooblastilom, ne more pa se mu vročiti izdanega dovoljenja za prebivanje.

7. Iz navedenih določbo izhaja, da je tujec nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku prebivanja v Republiki Sloveniji. Ta je v skladu z 42. členom ZUP stranka v upravnem postopku. S tem, ko zakon omogoča, da lahko prošnjo za izdajo dovoljenja tujcu vloži tudi njegov delodajalec (v tem primeru je to prvotožeča stranka), daje slednjemu le procesno legitimacijo, ki nima podlage v stvarni legitimaciji (pravici do prebivanja). Glede vseh nadaljnjih procesnih dejanj delodajalec lahko nastopa samo kot pooblaščenec tujca.

8. Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje drugotožnika vložila prvotožeča stranka po svojem zakonitem zastopniku. Iz izpodbijane odločbe in predloženega pooblastila izhaja, da je bila odločba tožene stranke vročena E.E. Iz navedenega je torej razvidno, da je prvotožeča stranka v postopku izdaje dovoljenja, za drugotožnika vložila le prošnjo za izdajo dovoljenja, ni pa bila stranka in tudi ne stranski udeleženec v tem postopku. Ker prvotožeča stranka takšnega položaja v upravnem postopku ni imela, tudi ne izkazuje pravnega interesa (ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi) za vložitev tožbe, kot je to pogoj po 17. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Sodišče je tožbo v tem delu zoper prvotožečo stranko zavrglo po sodniku posamezniku na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v zvezi s tretjim odstavkom tega člena.

10. Sodišče je tožbo zoper drugotožnika zavrglo kot nedovoljeno iz naslednjih razlogov:

11. Drugotožnik je dne 12. 1. 2015 vložil tožbo zaradi odprave odločbe Upravne enote Celje, številka 214-741/2014-15(121211) z dne 4. 12. 2014. Po predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da ima tožba formalne pomanjkljivosti. Ugotovilo je, da je tožnik po listinah v spisu v tujini, v Republiki Sloveniji pa nima pooblaščenca za sodni postopek.

12. Po določbah prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora tožnik, ki je v tujini in nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Ker tožnik ob vložitvi tožbe ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisem v Republiki Sloveniji, mu je sodišče po začasni zastopnici naložilo, naj imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in sicer v roku 30 dni, šteto od dneva, ko je ta sklep vročen začasni zastopnici.

13. Tožnika je tudi opozorilo, če v danem roku ne bo imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, bo sodišče tožbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 46. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 14. Sodišče ugotavlja, da drugotožnik v postavljenem roku (sklep začasne zastopnice za sprejemanje pisanj mu je bil vročen 6. 3. 2015) pomanjkljivosti tožbe ni odpravil, zato je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 31. člena ZUS-1.