Jedro

V dokaz svojih trditev je tožena stranka ponudila zgolj dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Ker sta le-ti izpovedali nasprotno, izpovedba tožene stranke v konkurenci z vsebino izpovedbe tožeče stranke, ki jo potrjujejo predloženi listinski dokazi, ni bila zadostna za zmanjšanje aktualnega procesnega uspeha tožeče stranke v postopku in posledično prevalitev trditvenega in dokaznega bremena ponovno nanjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.669,17 EUR (prej 400.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 dalje, vse dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže višine glavnice, pa po obrestni meri 17 odstotkov letno oziroma v višini, ki jo določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je sodišče zavrnilo. Toženi stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 729,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (1)) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo izključno na dejstvu, da je bila tožničina poškodba medicinsko ugotovljena istega dne, kot naj bi prišlo do škodnega dogodka, ter da je takšna poškodba ustrezala tožničinemu opisu dejanja. Edina relevantna listina, ki jo je v zvezi s takšnim dejstvom predložila tožeča stranka, je izvid iz kliničnega centra Ljubljana, datiran istega dne, kot naj bi se pripetil dogodek. Sodišče prve stopnje je celo samo ugotovilo, da zaslišani priči nista pomagali k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je iz njunih izpovedb razvidno, da nobena izmed njiju ni bila priča zatrjevanemu dogodku. Nesporno je bilo zgolj, da sta bili pravdni stranki okrog ure 7.30 za trenutek sami v delavnici, kjer ju ni nihče videl, kaj sta počeli. Tožena stranka meni, da na takšni podlagi ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati svojih navedb, bi moralo namreč sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Opozarja tudi na ugotovitev o skrhanosti odnosov v družini ter nasilno naravo tožeče stranke, s katero se je sodišče seznanilo med drugim na podlagi zaslišanja priče B. O.. V zvezi z izpovedbami prič opozarja, da si le-ti nista prihajali v nasprotje, temveč sta ravno obratno skladno izpovedali, da dogodku nista prisostvovali na takšen način, da bi neposredno z lastnimi čutili zaznali, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati. Izpodbijana sodba je zato obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami postopka, saj so odločilni razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi. V nadaljevanju graja dokazno oceno prič in poudarja, da je dalo sodišče pretirano težo izpovedbi D. O. in premajhno težo izpovedbi B. O.. Sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključi, da se iz zaslišanj prič in pravdnih strank ne more jasno razbrati, kaj naj bi se dogajalo med njima tisti dan. Vendar pa odloči napačno, ko celotno odločitev opre na edini dokaz, in sicer izvid iz urgentnega dela kliničnega centra. Tožena stranka opozarja še na dejstvo, o katerem sta izpovedali priči, namreč da je tožeča stranka šele na vprašanje prič odgovorila, da naj bi jo tožena stranka davila, ob tem pa ni bila ne vidno razburjena, ne videti poškodovana. Če bi tožeča stranka resnično utrpela takšen strah, kot ga zatrjuje, bi nedvomno „zagnala celo paniko“, k zdravniku pa se je odpravila šele potem, ko sta minili več kot dve uri od zatrjevanega škodnega dogodka, kar izhaja iz izvida. Ugovarja tudi ugotovljeni višini škode, za katero meni, da je pretirana. Opozarja na ugotovitve izvedenca glede obsega in trajanja telesnih bolečin, za katere meni, da jih sodišče navkljub izrecni navedbi ni v celoti upoštevalo. Posebej pa opozarja na pretirano odškodnino za strah, saj ta očitno ni mogel biti tako velik, sicer bi tožeča stranka po škodnem dogodku takoj poklicala reševalno vozilo, pa tega ni storila. Trditve o sekundarnem strahu niso resnične. Tožeči stranki je bilo takoj povedano, da je z njo vse v redu. Če bi res utrpela hude bolečine in strah bi obiskala zdravnika večkrat. Sodišče pa je ugotovilo, da je bila pri svojem osebnem zdravniku le enkrat, in to mesec dni po dogodku. Poleg tega ji niso bile predpisane nobene tablete, za jemanje protibolečinskih tablet se je odločil sama, saj bi ne glede na mnenje zdravnikov zmogla brez njih. Sodišče tudi zmotno omenja obiske tožeče stranke pri psihiatru, pri čemer povsem nekritično pozabi, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da obiski pri psihiatru niso bili povezani s spornim dogodkom oziroma vsaj ne vsi. Navedeno priznava tudi tožeča stranka. S tem, ko je sodišče oprlo svojo odločitev na takšno dejstvo, je kršilo pravila postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, na kateri temeljijo ugotovitve o načinu nastanka vtoževane škode. Smiselno namreč ugovarja, da sodišče ne more ugoditi zahtevku zgolj na podlagi enega dokaza, tj. izvida Kliničnega centra Ljubljana, iz katerega izhaja, da se je tožeča stranka poškodovala istega dne, kot zatrjuje nastanek škodnega dogodka. Obenem graja dokazno oceno prič, četudi po drugi strani ugotavlja isto kot sodišče prve stopnje, namreč da je njuno pričanje pomembno zgolj zato, ker jasno potrjuje, da nobena izmed njiju ni prisostvovala škodnemu dogodku tako, da bi ga lahko zaznala neposredno s svojimi čutili. Po drugi strani pa pa navaja, da sodišče ni zadostno upoštevalo njune izpovedbe v delu, v katerem sta skladno pojasnili, da jima je tožena stranka šele na vprašanje priče D. O. odgovorila, kaj se ji je zgodilo, zaradi česar je očitno, da ni bila vidno pretresena.

Gre torej za vsebinsko kritiko dokazne ocene ter očitek njene formalne pomanjkljivosti, tj, necelovitosti oziroma nepopolnosti v delu, kolikor se nanaša na okoliščino, ki je dokazno pomembna za ugotovitev pravno odločilnih dejstev, tako glede temelja zahtevka, kot njene višine. Vendar pa sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da sta izpovedbi obeh zaslišanih prič nezanesljivi, saj je sodišče jasno in izčrpno pojasnilo njune odnose s tožečo stranko, kakor tudi odnose v družini, ki so že tako napeti. Glede na tako ugotovljene in objektivno preverljive okoliščine, katerih resničnost ne izpodbija niti tožeča stranka v pritožbi, je zato tudi po oceni sodišča druge stopnje povsem razumna in življenjska, posledično pa vsebinsko pravilna ocena sodišča, da na takšni izpovedbi ni mogoče opreti odločitve v zadevi.

Glede na razporeditev trditvenega in dokaznega bremena v predmetni pravdi je posledično tudi pravilno sledilo tožeči stranki, ki je ponudila listinske dokaze o nastanku poškodbe isti dan, kot zatrjuje škodni dogodek, in katere značilnosti povsem ustrezajo njenemu opisu škodnega dogodka (tožeči stranki so bili namreč pri zdravniškem pregledu istega dne ugotovljeni sledovi davljenja na vratu, kar je povsem skladno z njenimi trditvami o načinu nastanka poškodbe). Tožena stranka tudi ni zanikala, da se je kritičnega dne nahajala skupaj s tožečo stranko v skladišču ter je v njem za nekaj sekund ostala z njo sama. Zanikala je zgolj, da bi bila ona tista, ki je prizadejala poškodbo tožeči stranki. V utemeljitev svojih navedb je pojasnila, da ima tožeča stranka zgodovino nasilnega ravnanja in tudi prizadejanja samopoškodb, zato da bi drugim naprtila krivdo zanje, v dokaz takšnih trditev pa je ponudila zgolj dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Ker sta le-ti izpovedali nasprotno, izpovedba tožene stranke v konkurenci z vsebino izpovedbe tožeče stranke, ki jo potrjujejo predloženi listinski dokazi, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni bila zadostna za zmanjšanje aktualnega procesnega uspeha tožeče stranke v postopku in posledično prevalitev trditvenega in dokaznega bremena ponovno nanjo.

Tožena stranka tudi neutemeljeno ugovarja višini zahtevka. Vse okoliščine, na katere opozarja v pritožbi, je namreč sodišče prve stopnje že upoštevalo v okviru individualizacije odškodnine, glede na ugotovljen obseg škode pa je takšno odškodnino tudi ustrezno umestilo v širše družbene okvire tako, da je spoštovalo v sodni praksi vzpostavljeno razmerje med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami. Pritožbene trditve o obstoju ugotovitve izvedenca, da niso bili vsi obiski pri psihiatru povezani z obravnavanim škodnim dogodkom, so protispisne, saj navedeno iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Ravno tako iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožeča stranka ne jemala protibolečinskih tablet. V zvezi z ugotovljenimi duševnimi bolečinami zaradi pretrpljenega strahu pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da tožeča stranka ni poklicala rešilca takoj po škodnem dogodku, kar naj bi po mnenju tožene stranke kazalo na majhno stopnjo primarnega strahu, ni okoliščina, ki bi sama po sebi ob odsotnosti drugih skladnih indicev uspela omajati sicer prepričljive in strokovne ugotovitve izvedenca, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev v tem delu.

Le-ta je namreč ugotovil, da je tožeča stranka utrpela kakšno minuto hud strah, pred in med pregledom pri zdravniku pa eno uro srednje hud strah, ki je bil pri tožeči stranki prisoten še en teden, štirinajst dni pa v blagi obliki. Na takšne ugotovitve izvedenca tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni imela pripomb. Glede na način nastanka poškodbe pa tudi sodišče druge stopnje nima dvoma, da je tožeča stranka utrpela določen primarni strah, ki po trajanju in intenzivnosti že dosega minimalni prag, ki je potreben zato, da je določeno škodo mogoče šteti za pravno priznano v smislu 200. člena ZOR. Zdravljenje tožeče stranke je bilo sicer res kratkotrajno, vendar okoliščine, na katero opozarja tožeča stranka, ni mogoče šteti za izključujoče dejstvo, ki bi že po logiki stvari oziroma glede na življenjske izkušnje izključevala manifestiranje strahu v pravno priznani intenziteti. Ker takšna okoliščina – kot že navedeno – tudi ni podkrepljena z drugimi indici, ki bi zmanjševali verjetnost obstoja strahu pod stopnjo prepričanja, ki je potrebna za priznanje odškodnine iz tega naslova, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi dvomilo v oceno izvedenca o trajanju in intenzivnosti strahu.

Sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi očitke, da je denarna odškodnina iz tega naslova nepravilno odmerjena. Sodišče je namreč tožeči stranki iz navedenega naslova prisodilo zgolj dobro polovico (0,52-kratnik) povprečne neto plače v R. S. v času izdaje sodbe, kar predstavlja spodnjo mejo odškodnin za strah, ki jih priznavajo sodišča, in v konkretnem primeru ustrezno odraža majhen obseg ugotovljene škode iz tega naslova. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa je tožeči stranki prisodilo 1,21-kratnik povprečne mesečne neto plače v času izdaje sodbe, kar je glede na ugotovljene poškodbe (davljenje in zlom podjezične kosti), za katere se je tožeča stranka zdravila šest tednov in imela srednje hude bolečine vsaj en teden (predvsem pri hranjenju in požiranju hrane) ter blage telesne bolečine v obdobju petih tednov ustrezna denarna satisfakcija za ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin glede na sicer prisojene zneske odškodnin za majhne, velike in katastrofalne škode.

Ker torej tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pravnim sredstvom kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..