Jedro

Ker je treba direktivo razlagati upoštevajoč: (1) njen cilj, ki je v tem, "da se zavaruje družina in zagotovi ali ohrani družinsko življenje"; (2) temeljne pravice, tj., pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno tako v Listini kot v EKČP; (3) največjo korist otroka in (4) splošno razlagalno načelo, da je treba izjeme razlagati ozko, sodišče presoja, da je treba določbo 47.a člena ZTuj-2, po kateri se pravica do združitve družine po tem členu prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, pod pogojem, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo, razlagati tako, da je treba šteti, da je družina že obstajala pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo tudi v primeru, ko je bila tožnikova žena z njunim skupnim otrokom tedaj (le) noseča, ni pa se otrok še rodil.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve opr. št. 214-273/2024/13 (123-07) z dne 11. 6. 2025 se odpravi in vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje A. A., roj. ..., državljanu Republike Burundi, zaradi združitve družine s tožnikom (I. točka izreka). Odločila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (II. točka izreka).

2.Iz odločbe je razvidno, da je tožnik dne 23. 4. 2024 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca na podlagi 47.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za svojega mladoletnega otroka A. A., roj. .... 2023. Tožnik je prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca predložil potrdilo o rojstvu, iz katerega je razvidno, da se je A. A. rodil ... 2023 v Ugandi ter da sta njegova starša tožnik in njegova žena. Tožnik je predložil tudi potrdilo o begunski družini Kabineta predsednika vlade (OPM), pristojen za obravnavo prošenj za azil, registracijo in dokumentacijo beguncev in prosilcev za azil Kampala, Uganda, iz katerega je razvidno, da je tožnikova žena mati njegovega sina in da je eden od članov begunske družine.

3.Tožniku je bil na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z odločbo z dne 9. 4. 2024 v Republiki Sloveniji priznan status begunca. Navedena odločba je postala pravnomočna 24. 4. 2024. Tožnik je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil 25. 10. 2022, v prošnji pa je navedel, da je vstopil v Republiko Slovenijo dne 21. 10. 2022.

4.Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 47.a člena ZTuj-2, ki določa, da se pravica do združitve družine prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca na podlagi zakona, ki ureja mednarodno zaščito pod pogojem, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo.

5.Na podlagi predloženega potrdila o rojstvu je tožena stranka ugotovila, da je A. A. postal tožnikov družinski član z rojstvom ... 2023, kar je po tožnikovem vstopu v Republiko Slovenijo. V skladu z drugim odstavkom 86. člena ZTuj-2 so za ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v Republiki Sloveniji na prvi stopnji pristojne upravne enote, razen če ni z ZTuj-2 drugače določeno. Upoštevaje deseti odstavek 47.a člena ZTuj-2 bi lahko oziroma bi moral tožnik za družinskega člana A. A. vložiti prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana na podlagi 47. člena ZTuj-2, in sicer pri katerikoli upravni enoti.

6.Tožena stranka je tožnika z dopisom št. 214- 273/2024/11 (123-07) z dne 7. 2. 2025 seznanila z navedenimi ugotovitvami v postopku. Tožnik je v odgovoru navedel, da je treba v predmetnem postopku šteti, da je družinska vez med njim in njegovim sinom obstajala že pred njegovim prihodom v Republiko Slovenijo; da se še nerojenemu otroku prizna poseben pravni položaj, kadar gre za njegove koristi in da je treba upoštevati temeljne pravice in koristi otroka.

7.Tožena stranka je navedla, da je vezana na načelo zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), to je na ureditev iz 47. člena ZTuj-2, ki tožniku prav tako omogoča združitev družinskega člana oziroma se mu prizna pravica do združitve z družinskim članom. Ker pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do združitve družine z A. A. na podlagi 47.a člena ZTuj-2, je prošnjo zavrnila.

Tožbene navedbe

8.Tožnik je v tožbi pojasnil, da je prosil za za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za svojo ženo in za sinove: B. B., roj. ... 2014, C. C., roj. ... 2017, D. D., roj. ... 2021 in A. A., roj. ... 2023, vsi državljani Burundija. Glede slednjega je bila vloga zavrnjena z izpodbijano odločbo, glede preostalih družinskih članov pa še čaka na odločitev.

9.Glede odločitve tožnik uveljavlja predvsem napačno uporabo materialnega prava, tj. določbe 47.a člena ZTuj-2. Določba desetega odstavka 47.a člena ZTuj-2 določa, da se za družinskega člana begunca, ki je to postal po vstopu begunca v Republiko Slovenijo, glede izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine uporablja ureditev iz 47. člena ZTuj-2. Zakon se v tem primeru torej sklicuje na splošno določbo 47. člena ZTuj-2, ki ureja združitev družine in celovitost družine za vse tujce v RS, kar pa je v predmetni zadevi materialnopravno napačno. Drži, da je bil sin A. A. rojen po vstopu tožnika v RS, vendar je treba določbo 47.a člena ZTuj-2 uporabiti tudi zanj, tako kot za ostale družinske člane. Spočet je bil namreč pred tožnikovim vstopom v Slovenijo, zato je že takrat obstajala družina oz. so bile že prej vzpostavljene družinske vezi, saj sta se tožnik in njegova žena poročila leta 2017. Do tožnikovega prihoda v RS sta imela tri skupne otroke, njun četrti otrok pa je bil že spočet. Prav tako tožena stranka ne zanika obstoja družine pred vstopom tožnika v RS, saj pristojni organ za ostale družinske člane (ženo begunca in tri mladoletne otroke) vodi postopek skladno z določbo 47.a člen ZTuj-2. Sin A. A. je nedvomno član t.i. primarne družine in mu gre pravica do združitve družine in posebno varstvo.

10.Tožnik se nadalje sklicuje na rimskopravno načelo "Nasciturus pro lam nato habetur, quotiens de commodis eius agitur", po katerem se spočeti otrok šteje za rojenega, kadar gre za njegove koristi, in na določbo drugega odstavka 125. člena Zakona o dedovanju (ki določa, da otrok, ki je že spočet ob uvedbi dedovanja, velja za rojenega, če se rodi živ). Po analogiji je pravni položaj nasciturusa v drugih premoženjskopravnih razmerjih enak položaju drugih subjektov, če gre za njegove koristi (ne pa obveznosti). Po tožnikovem mnenju je treba pravno analogijo prenesti tudi na statusna vprašanja, kot je v konkretnem primeru.

11.Po mnenju tožnika tožena stranka pri odločanju v konkretnem primeru ne more upoštevati zgolj dobesednega pomena zakonskega besedila oz. upoštevati zgolj jezikovne razlage zakonske določbe. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi logično razlago in namen zakonodajalca ter razlagati določbo v kontekstu celotne pravne ureditve združitve družine in pravice do celovite družine. Zgolj jezikovna razlaga ni skladna z namenom zakonske določbe, temeljno pravico do združitve družine in s pravico do družinskega življenja, ki jo ščiti tudi 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 35. člen Ustave RS. Stališče tožene stranke nasprotuje logični razlagi zakona, pa tudi namenu zakonodajalca, ki je prav v tem, da se beguncu omogoči združevanje družine z družinskimi člani pod ugodnejšimi pogoji, prilagojenimi posebnemu položaju beguncev, kot npr. glede pridobivanja listinskih dokazil, glede sodelovanja mednarodnih organizacij, ki delujejo na področju migracij, ipd. Zlasti pa je v 47.a členu ZTuj-2 izpostavljeno varovanje osebnih podatkov pred organi izvorne države. V vsakem primeru gre za neživljenjsko ločitev družinske skupnosti, kar je v nasprotju z namenom zakonske določbe, ki zasleduje celovitost družine. Družina tožnika ne more biti razdrobljena in se parcialno obravnavati - dejansko in pravno obstoječa družinska skupnost mora biti obravnavana kot celota. Tožniku kot beguncu je treba omogočiti združitev celotne družine in sicer t.i. primarne družine. Ta namen pa bi bil zagotovljen le z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vsem družinskim članom.

12.Tožena stranka tudi ni upoštevala koristi tožnikovega sina, za katerega je izredno pomembno, da ima zagotovljeno ustrezno varstvo, zaščito in podporo. Načelo največje otrokove koristi v uradnih postopkih poudarja Družinski zakonik v četrtem odstavku 7. člena. Sklicuje se na Konvencijo o otrokovih pravicah (3., 9. in 10. člen). Poudarja, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb (56. člen Ustave RS). Do vsega navedenega se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

13.Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za sina oz. podredno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Odgovor na tožbo tožene stranke

14.V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ni sporno, da je družina, ki jo je tvoril tožnik, njegova žena in (takrat) trije otroci, obstajala v času tožnikovega vstopa v Republiko Slovenijo, vendar pa v času vstopa A. A. še ni bil družinski član te družine. To je postal šele z rojstvom. Družinsko razmerje nastane, ko med posameznimi osebami nastane pravna, čustvena ali družbena vez, ki jih povezuje kot družino (npr. s sklenitvijo zakonske zveze, rojstvom otroka, posvojitvijo, itd.), oziroma z rojstvom otroka, ko se fizični osebi tudi prizna pravna subjektiviteta. Z zavrnitvijo prošnje ni prišlo do posega v pravice tožnika saj mu ni bila onemogočena združitev z (le) enim od njegovih primarnih družinskih članov. Ob upoštevanju diskrecijskega prava, ki ga ima država po Direktivi

1

, je ne glede na čas nastanka družinskega razmerja med beguncem in družinskim članom združitev družine še vedno mogoča, in sicer na podlagi 47. člena ZTuj-2, ki pa nadalje tudi dopušča združitev družine kljub morebitnemu neizpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje (peti odstavek 55. člena ZTuj-2). Tožena stranka še poudarja, da je vezanost upravnih organov v Republiki Sloveniji na zakonske predpise absolutna. Na dejstvo, da osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 47.a členu ZTuj-2 v konkretni zadevi ni izpolnjen in da se za tožnikovega sina uporablja 47. člen ZTuj-2, ne vpliva presojanje največje koristi otroka.

K I. točki izreka

15.Tožba je utemeljena.

16.V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje tožnika, ki ima v Republiki Sloveniji priznan status begunca, za združitev z njegovim mladoletnim sinom, ker je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil dne 21. 10. 2022, tožnikov sin pa se je rodil šele dne 15. 1. 2023. Sklicujoč se na določbo prvega odstavka 47.a člena ZTuj-2 je tožena stranka presodila, da je tožnikov sin "postal" njegov družinski član šele z rojstvom, kar je po tožnikovem vstopu v Republiko Slovenijo.

17.Sodišče najprej ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka pri svoji interpretaciji določbe 47.a člena ZTuj-2 upoštevala pravo EU, tj. Direktivo 2003/86 in primarno pravo EU, saj je direktivo prvič omenila šele v odgovoru na tožbo. Omejitev iz prvega odstavka 47.a člena ZTuj-2, po kateri se pravica do združitve družine po tem členu prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, pod pogojem, "da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo", pomeni namreč prenos določbe drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86, ki državam članicam omogoča, da uporabo poglavja glede združitve družine za begunce omejijo na begunce, katerih "družinska razmerja so nastala pred njihovim vstopom". Tožena stranka je zato z izdano odločbo izvajala pravo EU v smislu prvega odstavka 51. člena

2

Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

18.Najprej sodišče opozarja, da prvi odstavek 4. člena Direktive 2003/86, ki določa krog družinskih članov, katerim morajo države članice na podlagi direktive in v skladu s pogoji, določenimi v njenem V. poglavju in 16. členu, dovolijo vstop in bivanje, državam članicam nalaga "natančno določene pozitivne obveznosti, ki jim ustrezajo jasne subjektivne pravice", ker od njih zahteva, da "v primerih, ki jih določa Direktiva, dovolijo združitev družine nekaterih članov sponzorjeve družine, ne da bi imele možnost proste presoje."

3

Diskrecija je bila torej dana le zakonodajalcu, da lahko v pravni red prenese določbo drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86, ki določa omejitev združitve z družino za begunce, če so družinska razmerja nastala pred njihovim vstopom v državo članico. Ni pa dana diskrecija pristojnemu organu, ko odloča o združitvi družine. Če tujec izpolnjuje pogoje iz Direktive 2003/86 ima "jasno subjektivno pravico", da mu država dovoli združitev z družino.

4

Ker določba drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86 ne določa trenutka, ko se šteje, da so družinska razmerja nastala, niti v tem pogledu ne napotuje na pravo držav članic, ni mogoče šteti, da je zakonodajalec Unije državam članicam priznal polje proste presoje glede določitve tega trenutka. Tako iz zahteve po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba posamezno določbo tega prava, ki se za opredelitev svojega smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni EU, in sicer "ob upoštevanju, med drugim, okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki ga zadevna ureditev uresničuje".

20.Cilj direktive je razviden iz uvodne izjave št. 6, ki je v tem, "da se zavaruje družina in zagotovi ali ohrani družinsko življenje".

21.Nadalje iz uvodne izjave št. 2 izhaja, da je treba ukrepe, ki se nanašajo na združitev družine, sprejeti v skladu z obvezo, da se družina varuje in družinsko življenje spoštuje, kar je poudarjeno v mnogih aktih mednarodnega prava, in da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznavata zlasti 8. člen EKČP in Listina.

22.Iz uvodne izjave št. 4 Direktive 2003/86 izhaja, da je združitev družine potrebna, da se omogoči družinsko življenje, in da to pomaga ustvariti socialno in kulturno stabilnost, ki olajša vključevanje državljanov tretjih držav v državo članico, kar spodbuja tudi ekonomsko in socialno kohezijo, ki je temeljni cilj Skupnosti, določen v Pogodbi.

23.Uvodna izjava št. 9 Direktive 2003/86 določa, da je primarna družina "vsekakor" predmet združitve družine.

24.Ker je tožnik begunec, je za interpretacijo določbe drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86 bistvena tudi uvodna izjava št. 8, ki določa, da je treba posebno pozornost posvetiti položaju beguncev zaradi razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje, ter da bi bilo zato treba določiti ugodnejše pogoje za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine. SEU je že presodilo, da položaj beguncev "zahteva posebno pozornost pri izvajanju Direktive 2003/86".⁵

25.Ugodnejše pogoje za združitev z družino beguncev, ki jih omenja navedena uvodna izjava, ureja direktiva v V. poglavju z naslovom "Združitev družine za begunce". Tako so npr. ugodnejše določbe glede združevanja drugih družinskih članov, ki niso navedeni v 4. členu direktive, če jih begunec vzdržuje;⁶ glede možnosti združevanja mladoletnikov brez spremstva;⁷ glede dokazovanja družinskih razmerij;⁸ za begunce ne veljajo pogoji primernega stanovanja, zdravstvenega zavarovanja, stalnih in rednih sredstev za vzdrževanje⁹ in ne velja, da mora sponzor na ozemlju države članica že prebivati določeno časovno obdobje.¹⁰ Tudi primerjava med splošnim 47. členom ZTuj-2 in 47.a členom ZTuj-2, ki se nanaša le na begunce, pokaže pomembne razlike, in sicer beguncu po 47.a členu ni treba izkazati zadostnih sredstev za preživljanje družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi;¹¹ ugodnejše so določbe glede dokazovanja družinskih vezi, stroškov tolmačenja, prevajanja ter tiskovin; posebej je poudarjeno varovanje osebnih podatkov pred organi izvorne države;¹² prav tako ni pogoja glede znanja slovenskega jezika na preživetveni ravni za podaljšanje dovoljenja.¹³ Razlike med obema ureditvama torej pokažejo ugodnejše pogoje za begunce za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine.

26.Edini pogoj, ki za begunce v primerjavi z drugimi določbami direktive ni ugodnejši,¹⁴ je prav določba iz drugega odstavka 9. člena, ki jo je Slovenija prenesla v določbo prvega odstavka 47.a člena ZTuj-2.

27.Gre za izjemo od splošnega pravila iz (d) točke 2. člena Direktive 2003/86, ki določa, da "združitev družine" pomeni vstop v državo članico in bivanje družinskih članov državljana tretje države, ki zakonito biva v navedeni državi članici, z namenom, da se ohrani družinska enota, "ne glede na to, ali je družinsko razmerje nastalo pred ali po vstopu rezidenta."

28.Navedeno določbo drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86 je SEU do sedaj razlagalo le v kontekstu dovoljenosti njene uporabe za tujce, ki niso begunci, in sicer v sodbi Chakroun (C-578/08 z dne 4. 3. 2010), vendar je za obravnavani primer bistveno, da je SEU presodilo, da je dovolitev združitve družine "splošno pravilo", zaradi česar je treba možnost iz (c) točke prvega odstavka 7. člena¹⁵ Direktive 2003/86 razlagati ozko, in da tovrstne diskrecijske pravice države članice ne smejo uporabiti tako, da bi posegale v cilj Direktive, ki je spodbuditi združitev družine, in v njen polni učinek.¹⁶

29.Ker je tudi določba drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86 izjema, in sicer tako od splošne ureditve (d) točke 2. člena Direktive 2003/86 kot od splošne ureditve ugodnejše obravnave tujcev s statusom begunca, jo je treba razlagati ozko in v vsakem primeru tako, da razlaga ne poseže v cilj Direktive 2003/86 in v njen polni učinek.

30.Glede izjeme iz drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86 je SEU navedlo, da ta velja le za begunce in da se ta določba "razlaga¹⁷ z ugodnejšim obravnavanjem beguncev pri njihovem prihodu na ozemlje".¹⁸ Ker so torej begunci ugodneje obravnavani pri svojem prihodu na ozemlje, lahko zakonodajalec omeji njihovo pravico¹⁹ do združitve z družino tako, da ugodnejši pogoji veljajo le za družinska razmerja, ki so nastala pred njihovim vstopom v državo članico. Komentatorji Direktive 2003/86 razlikovanje med družinskimi razmerji, ki so nastala pred vstopom in po njem, omenjajo le v kontekstu zakonske zveze,²⁰ pri čemer naj bi bil smisel omejitve v tem, da sta se zakonca v trenutku nastanka družine zavedala, da obstaja tveganje, da njuno življenje začasno ne bo moglo potekati v izbrani državi prebivanja oziroma, da je takšno družinsko razmerje na splošno "konkretizirano manj intenzivno".²¹ Za to pa v tožnikovem primeru ne gre, saj je treba upoštevati, da je bila tožnikova žena noseča, še preden je bil tožnik prisiljen zaradi preganjanja zapustiti državo prebivanja in še preden je vstopil v Republiko Slovenijo, dejstvo, ali se bo tožnikov sin rodil pred ali po tožnikovemu vstopu v Republiko Slovenijo, pa negotovo in neodvisno od volje obeh zakoncev (v primerjavi z dejanjem sklenitve zakonske zveze). Poleg tega je glede morebitne "manjše intenzivnosti" razmerja tudi slovenska sodna praksa že presodila, da je čustvena povezava med očetom in njegovim nerojenim otrokom mogoča in pravno zavarovana.²²

31.Direktivo 2003/86 je treba glede na uvodno izjavo št. 2 razlagati tudi "glede na temeljne pravice in, podrobneje, glede na pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno tako v EKČP kot v Listini".²³ V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU morajo države članice, zlasti njihova sodišča, ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne opirajo na tako razlago sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije.²⁴

32.Po stališču SEU pravica do spoštovanja družinskega življenja iz 7. člena Listine²⁵ vsebuje enake pravice, kot so zagotovljene z 8. členom EKČP.²⁶ Prav tako je SEU že ugotovilo, da 8. člen EKČP in 7. člen Listine "ne uvajate nobenega razlikovanja glede na okoliščine in trenutka, v katerem nastane družina".²⁷

33.Nadalje je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso SEU 7. člen Listine brati v povezavi z obveznostjo, da se upošteva največja korist otroka, ki je priznana v drugem odstavku 24. člena Listine,²⁸ in ob upoštevanju potrebe, da otrok vzdržuje redne osebne stike z obema staršema, kot je določena v tretjem odstavku 24. člena Listine.²⁹ Iz tega izhaja, da je treba določbe Direktive 2003/86 razlagati in uporabljati ob upoštevanju navedenih določb Listine, kot je med drugim razvidno iz besedila uvodne izjave št. 2 in iz petega odstavka 5. člena Direktive 2003/86³⁰, ki državam članicam nalagata, da morajo prošnje za združitev družine razlagati v korist zadevnih otrok in ob skrbi za spodbujanje družinskega življenja.³¹ Tožena stranka navedenih določb 24. člena Listine pri odločitvi sploh ni upoštevala.

34.Sodišče pripominja, da pri tem ne more biti upoštevno, da je prošnjo za združitev družine vložil tožnik in ne njegov otrok, saj je bila v izreku izdaja dovoljenja za prebivanje zavrnjena otroku, pa tudi sicer je SEU npr. v zvezi z vrnitvijo že sprejelo stališče, da je treba koristi otroka upoštevati tudi, če se odločba sprejme zoper starše otroka in ko torej otrok ni naslovnik odločbe.³²

35.Zato je treba tudi v konkretnem primeru določbo drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86 oziroma prvega odstavka 47.a člena ZTuj-2 razlagati tako, da bodo ustrezno upoštevane "največje koristi mladoletnega otroka" ter posebej tudi pravica iz tretjega odstavka 24. člena Listine, ki določa, da ima vsak otrok pravico do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema. Ni namreč v največjo koristi tožnikovega dveletnega sina A. A., če mora ta ostati sam v Ugandi oziroma če z njim ostane le njegova mati (sama ali pa s preostalimi tremi skupnimi otroki), zaradi česar je prikrajšan za neposredni stik s svojim očetom. Pri tem je treba upoštevati, da tožnik s svojim sinom družinskega življenja prav zaradi preganjanja ne more uživati v državi izvora oziroma prejšnjega prebivanja.³³ Tako SEU kot ESČP namreč pri presoji združitve z družino beguncev upoštevata, da je bilo družinsko življenje begunca prekinjeno prav ali pa predvsem zaradi posebnega položaja starša kot begunca.³⁴

36.Ker je treba direktivo razlagati upoštevajoč: (1) njen cilj, ki je v tem, "da se zavaruje družina in zagotovi ali ohrani družinsko življenje";³⁵ (2) temeljne pravice, tj., pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno tako v Listini kot v EKČP;³⁶ (3) največjo korist otroka in (4) splošno razlagalno načelo, da je treba izjeme razlagati ozko, sodišče presoja, da je treba določbo 47.a člena ZTuj-2, po kateri se pravica do združitve družine po tem členu prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, pod pogojem, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo, razlagati tako, da je treba šteti, da je družina že obstajala pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo tudi v primeru, ko je bila tožnikova žena z njunim skupnim otrokom tedaj (le) noseča, ni pa se otrok še rodil. Edino takšna razlaga navedene izjeme po presoji sodišča ne posega v cilj Direktive 2003/86 in v njen polni učinek ter je skladna s pravico do družinskega življenja tožnika in otroka iz 7. člena Listine ter s pravico otroka iz drugega in tretjega odstavka 24. člena Listine.

37.Glede argumenta tožene stranke, da v času tožnikovega vstopa v Republiko Slovenijo družinsko življenje med tožnikom in njegovim sinom A. A. ni obstajalo, ker "družinsko razmerje nastane, ko med posameznimi osebami nastane pravna, čustvena ali družbena vez, ki jih povezuje kot družino (npr. s sklenitvijo zakonske zveze, rojstvom otroka, posvojitvijo, itd.)", sodišče pripominja, da to stališče ni skladno s sodno prakso ESČP, ki je v vrsti primerov štelo, da obstaja družinsko življenje, kljub temu da ni bilo "pravne", "čustvene" ali "družbene vezi".³⁷ Tožena stranka tudi ne more uspeti z argumentom, da se očetovstvo "realizira" šele z rojstvom otroka, ko se fizični osebi prizna pravna subjektiviteta, saj je navedeno v nasprotju že z določbo 119. člena Družinskega zakonika,³⁸ ki omogoča priznavanje očetovstva že spočetega, a še nerojenega otroka, in celo, če se otrok rodi mrtev. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi še navedla, da bi moral tožnik za sina A. A. vložiti prošnjo za združitev na podlagi 47. člena ZTuj-2 pri katerikoli upravni enoti. V odgovoru na tožbo je tožena stranka dodatno navedla, da naj bi ravno ta določba omogočala "enakovreden rezultat", in da zato ne gre za kršitev pravice do družinskega življenja, vendar so, kot je sodišče zgoraj že povzelo, pogoji za združitev z družino po tej splošnejši določbi, ki ne upošteva posebnega položaja beguncev, strožji, tožnik pa ima pravico do združitve z družino pod ugodnejšimi pogoji. Tudi sicer ni ugotovljeno, da tožnik sploh izpolnjuje strožje pogoje iz 47. člena ZTuj-2 niti da bi uporaba določbe petega odstavka 55. člena ZTuj-2³⁹ privedla do ugoditve prošnji, zato tudi s tovrstnimi argumenti tožena stranka ne more uspeti.

38.Glede na vse navedeno je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njem bo morala toženka na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobila sodbo.

39.Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi, v postopku pa ni sodelovala stranka z interesom. Izpolnjen je sicer tudi pogoj iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Med strankama tako ni bilo sporno relevantno dejansko stanje, tj., da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil dne 21. 10. 2022, kar je približno tri mesece preden se je rodil njegov sin. Sporna je bila le pravilna uporaba materialnega prava, tj. interpretacija določbe 47.a člena ZTuj-2 oziroma drugega odstavka 9. člena Direktive 2003/86.

40.Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kakor je primarno predlagal tožnik, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 (tožnik ne zatrjuje, da bi mu odprava izpodbijanega upravnega akta in nov postopek pri pristojnem organu prizadela težko popravljivo škodo, in ne gre za položaj, ko bi pristojni organ po tem, ko je bil upravni akt odpravljen, izdal nov upravni akt, ki bi bil v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek).

K II. točki izreka

41.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR.

42.Toženka je dolžna tožniku priznane stroške povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).

-------------------------------

Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva 2003/86)

Ta določa: Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.

Sodba velikega senata SEU C-540/03 z dne 27. junija 2006, Parlament proti Svetu, 60. odst., sodbi C-578/08 z dne 4. 3. 2010, Chakroun, 44. odst. in C-279/20 z dne 1. 8. 2022, Bundesrepublik Deutschland proti XC, 34. odst.

Sodbi SEU C‑768/19 z dne 9. 9. 2021, Bundesrepublik Deutschland proti SE, 33.-35. odst., C-279/20 z dne 1. 8. 2022, Bundesrepublik Deutschland proti XC, 37. odst. in tam navedena sodna praksa.

Sodba SEU C-519/18 z dne 12. 12. 2019, TB, 63. odst. Sodišče pripominja, da tudi ESČP pri presoji združitve z družino beguncev upošteva, da je bilo družinsko življenje begunca prekinjeno zgolj zaradi zapustitve izvorne države zaradi preganjanja (Tanda-Muzinga proti Franciji, št. 2260/10 z dne 10. 7. 2014, odst. 74). V isti zadevi je ESČP poudarilo, da je enotnost družine bistvena (angl. essential) pravica beguncev in da je združitev družine bistveni element, ki osebam, ki so pobegnile pred preganjanjem, omogoča, da se vrnejo v "normalno življenje", ter da na mednarodni in evropski ravni obstaja soglasje o potrebi, da begunci izkoristijo postopek združitve družine, ki je ugodnejši od tistega, predvidenega za druge tujce (Tanda-Muzinga proti Franciji, št. 2260/10 z dne 10. 7. 2014, odst. 75).

Drugi odstavek 10. člena Direktive 2003/86.

Tretji odstavek 10. člena Direktive 2003/86.

Drugi odstavek 11. člena Direktive 2003/86.

Prvi odstavek 12. člena Direktive 2003/86.

Drugi odstavek 12. člena Direktive 2003/86.

Prim. peti odstavek 47.a člena ZTuj-2.

Tretji, peti, šesti in osmi odstavek 47.a člena ZTuj-2.

Prim. peti odstavek 47.a člena ZTuj-2.

Poleg tega, da lahko države članice skladno z drugim pododstavkom 12. člena Direktive 2003/86 zahtevajo, da begunce vseeno izpolnjuje pogoje primernega stanovanja, zdravstvenega zavarovanja in zadostnih sredstev za preživljanje, če prošnje ne poda v roku treh mesecev po odobritvi statusa begunca.

Ta določa: Ko je prošnja za združitev družine predložena, lahko država članica zahteva, da oseba, ki je prošnjo predložila, zagotovi dokaze, da sponzor ima: (a) stanovanje, ki se šteje kot normalno za primerljivo družino v enaki regiji in ki ustreza splošnim zdravstvenim in varnostnim merilom, ki veljajo v tej državi članici; (b) zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, ki jih zavarovanje normalno pokrije za državljane v tej državi članici, zase in za svoje družinske člane; (c) stalna in redna sredstva, ki zadoščajo za vzdrževanje njega in njegove družinske člane, ne da bi potreboval pomoč socialnega sistema te države članice. Države članice ta sredstva ocenijo glede na njihovo naravo in rednost in lahko upoštevajo raven minimalne nacionalne plače in pokojnine ter število družinskih članov.

Sodbi SEU C-578/08, Chakroun, z dne 4. 3. 2010, 43. in 47. odst. in C-356/11 in C-357/11 z dne 6. 12. 2012, O.S., 74. odst.

V angleški različici je uporabljena besedna zveza "is explained", v nemški "erklärt sich".

Sodba SEU C-578/08, Chakroun, z dne 4. 3. 2010, 60. odst.

Da gre za pravico in ne za diskrecijsko presojo držav članic izhaja iz sodbe velikega senata SEU C-540/03 z dne 27. 6. 2006, odst. 59 in 60.

Ta izjema je v komentarju Direktive 2003/86 omenjena le v tem kontekstu (gl. Hailbronner, K., Arévalo, C., v Hailbronner, K., Thym, D.: EU Immigration and Asylum Law, A Commentary, druga izdaja, 2016, str. 319).

Takšen je bil argument nizozemske vlade v zadevi SEU C-578/08, Chakroun, z dne 4. 3. 2010, 57. odst.

Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1339/2010 z dne 7. 7. 2010. Sodišče je v njej presodilo, da je bilo z nedopustnim posegom poškodovalca napadena čustvena povezava med tožnikom in še nerojenim otrokom in da bi bilo nerazumno delati razliko med čustveno povezavo očeta z otrokom tik pred njegovim rojstvom in enako povezavo tik po rojstvu.

Sodba SEU C-578/08, Chakroun, z dne 4. 3. 2010, 44. odst.

C-279/20 z dne 1. 8. 2022 Bundesrepublik Deutschland proti XC, 40. odst. in tam navedena sodna praksa.

Sodba SEU C-356/11 in C-357/11 z dne 6. 12. 2012, O.S., 76. odst. in tam navedena sodna praksa.

Tako je prav v zvezi z Direktivo 2003/86 navedlo SEU v sodbi C-356/11 in C-357/11 z dne 6. 12. 2012, O.S., 76. odst. EKČP v 8. členu določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja (prvi odstavek) in da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek).

Sodba SEU C-578/08, Chakroun, z dne 4. 3. 2010, 63. odst.

Ta določa: Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, se morajo upoštevati predvsem koristi otroka.

Sodbi SEU C-356/11 in C-357/11 z dne 6. 12. 2012, O.S., 76. odst. in C-279/20 z dne 1. 8. 2022, XC, 41. in 42. odst. in tam navedena sodna praksa.

Ta določa, da pri obravnavanju prošnje države članice ustrezno upoštevajo interese mladoletnih otrok.

Ibidem, 80. odst.

Sodba C-112/20 z dne 11. 3. 2021, M.A., odst. 33 in 42.

Tako SEU kot ESČP pri presoji združitve z družino beguncev upoštevata, da je bilo družinsko življenje begunca prekinjeno prav ali pa predvsem zaradi posebnega položaja starša kot begunca (Sodba SEU C-279/20 z dne 1. 8. 2022, Bundesrepublik Deutschland proti XC, 65. odst. in sodba ESČP Tanda-Muzinga proti Franciji, št. 2260/10 z dne 10. 7. 2014, odst. 74).

Sodba SEU C-279/20 z dne 1. 8. 2022, Bundesrepublik Deutschland proti XC, 65. odst. in sodba ESČP Tanda-Muzinga proti Franciji, št. 2260/10 z dne 10. 7. 2014, odst. 74.

Uvodna izjava št. 6 Direktive 2003/86.

Sodba SEU C-578/08 z dne 4. 3. 2010, Chakroun, 44. odst.

Gl. Guide on Article 8 of the European Convention on Human Rights, Updated on 28 February 2025, poglavje III.A.

Ta je naslovljen z "priznanje v posebnih primerih" in določa: (1) Prizna se lahko tudi spočet, a še ne rojen otrok, če s tem soglaša njegova mati. (2) Priznanje očetovstva še ne rojenega otroka ima pravni učinek samo, če se otrok rodi živ. (3) Otroka se lahko prizna tudi po njegovi smrti, vendar samo, če je zapustil potomce. (4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko prizna mrtvorojenega otroka ali otroka, ki umre takoj po rojstvu.

Ta določa: V postopku izdaje ali podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu mora pristojni organ v primeru, ko obstoji razlog za zavrnitev izdaje ali podaljšanja dovoljenja upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo. Gre za implementacijo določbo 17. člena Direktive 2003/86.