Jedro

Če se toženka po lastni presoji ne pojavlja na glavnih obravnavah in se ne odziva vabilom za zaslišanje, je njena odločitev v mejah procesnih določb in je v pravdnem postopku ni mogoče siliti k udeležbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank: stanovanjska hiša v G., vpisana kot zemljiškoknjižno telo II na parceli štev. 198/3 v vložku št. 437 k.o..., dnevna soba, otroška soba, kuhinja, 400 litrska zamrzovalna skrinja, TV sprejemnik, štedilnik, hladilnik, posteljnina, dve spalnici, cirkularna žaga, mešalec za beton, kuhinjska posoda, osebni avtomobil znamke PZ, štiri veliki prašiči in 70 kokoši. Razsodilo je, da znaša delež vsakega od razvezanih zakoncev eno polovico, tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval višji delež, pa je zavrnilo.

Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna odločitev prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Izpodbija jo v celoti in uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodišču prve stopnje ali vsaj drugemu sodniku. Navaja, da je med istima pravdnima stranka in glede istega premoženja že tekla pravda in da se toženka med 12-letnim pravdanjem nikoli ni pojavila pred sodiščem. Tudi v tej pravdi ni prišla na zaslišanje in ni dostavila nobenega podpisanega dopisa, pooblastilo pooblaščencu pa je vprašljivo. Zato tožnik izraža pomisleke, če je tožena stranka sploh še živa. Svoje pomisleke je izrazil že med postopkom, toda sodišče jih je ignoriralo. Revident dodaja, da se je 3.9.1987 poročil z žensko, s katero je živel od leta 1984, ko se je toženka odselila. Ker je bila v letu 1986 narejena nova hiša, ki nima s sporno nič skupnega, je tožnikova sedanja soproga vložila tožbo proti toženki, toda sodišče se o teh navedbah ni izreklo in jih ni pojasnilo. Iz tega sledi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstev, zaradi česar tožnik sodiščema prve in druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega jima očita, da sta nekritično ocenili izpoved priče S. in ji verjeli, da je toženka plačala kupnino za polovico hiše, s čimer sta kršili načelo proste presoje dokazov, pa tudi materialno pravo sta zmotno uporabili. Očita jima tudi, da nista hoteli preveriti tožnikovih trditev, da je toženka januarja 1984, ko ga je zapustila, odpeljala vse premično premoženje, nepremičnega pa niti ni imela in je na policijski postaji v K. izjavila, da s tožnikom nima nič več, kar je tudi držalo in je tožnik po tem začel z gradnjo nove hiše. Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je, naj jo sodišče zavrže, ker za vrednost spornega predmeta 400.000 tolarjev ni dovoljeno vložiti revizije. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav tožnik v reviziji navaja določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je začel veljati 14. julija 1999, je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP (1977). Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je dovoljena, ker je bila tožba vložena 18.10.1994. V obdobju od 15.12.1992 (Uradni list SRS, št. 55/92) do uveljavitve novega ZPP je morala v tožbi navedena vrednost spornega predmeta presegati znesek 80.000,00 SIT (drugi in tretji odstavek 382. člena), zato v tožbi navedena vrednost spornega predmeta 400.000,00 tolarjev v konkretni zadevi omogoča revizijsko presojo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Navedbe, da se toženka že več kot 12 let ni oglasila na sodišču, niso dokaz o njeni smrti. Za opravljanje pravdnih dejanj je 8.7.1996 pooblastila odvetnika in tožnik ni izrazil dvoma o pristnosti pooblastila in ni predlagal dokaza, s katerim bi se ugotavljala pristnost njenega podpisa. Poleg tega je sodišče med pravdo opravilo poizvedbe o toženkinem prebivališču in Enota za notranje zadeve Upravne enote v Ljubljani, ki je sporočila podatke o njenem priimku, rojstnem datumu in prebivališču, ni navedla ničesar takega, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je umrla. Če se toženka po lastni presoji ne pojavlja na glavnih obravnavah in se ne odziva vabilom za zaslišanje, je njena odločitev v mejah procesnih določb in je v pravdnem postopku ni mogoče siliti k udeležbi.

V zvezi z dokazno oceno, ki jo tožnik izpodbija kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je treba pojasniti, da je v 8. členu ZPP (1977) sodišču pridržano odločanje o tem, katera dejstva je treba šteti za dokazana. Ker je v utemeljitvah sodb sodišč prve in druge stopnje pojasnjeno, kaj je sodišče štelo za dokazano in zakaj, je treba ugotoviti, da skuša pod krinko bistvenih kršitev postopka v resnici izpodbijati dejansko stanje in dokazno ceno sodišč prve in druge stopnje, čeprav je v tretjem odstavku 385. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja v revizijskem postopku. Tudi trditev, češ da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih ali da so ti nejasni ali med seboj v nasprotju, ni resnična. Revizijsko sodišče je zlahka razumelo vsebino sodb in ni imelo nobenih težav pri preizkusu, če sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo.

Na podlagi tožbenih trditev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank vse premično in nepremično premoženje, ki je predmet tožbenega zahtevka, ter po nespornih ugotovitvah v zvezi s premičnim premoženjem na naroku dne 29.1.1999, sodišče v to ni moglo dvomiti. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju pa je pravilno upoštevalo domnevo iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. št. 13/94 in 82/94), da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, saj tožnik ni dokazal, da je prispeval k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

Njegova navedba o tem, da je toženka odšla iz sporne hiše v januarju 1984 in da odtlej nikoli več ni bila pri tožniku, ni pomembna, saj sta pravdni stranki postala solastnika sporne hiše vsak do ene polovice na podlagi pogodbe o nakupu in prodaji z dne 29.7.1983. Ker se lastninska razmerja lahko spreminjajo samo na način, ki je predpisan v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90), morebitna toženkina izjava na policijski postaji ni pomembna. Prav tako v pravdi o delitvi skupnega premoženja, ki se nanaša samo na tožnika in na njegovo razvezano ženo, ni mogoče razreševati vprašanja o pravnem statusu tožnikove sedanje žene, ki se je v hišo vselila po tem, ko se je toženka v januarju 1984 odselila. To je sodišče druge stopnje pojasnilo v predzadnjem odstavku sodbe.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. O stroških ni odločalo, ker jih pravdni stranki nista priglasili.