Jedro

Po nastopu zastaranja je mogoča pisna pripoznava zastarane obveznosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 28.10.2003 razveljavilo v 1. točki izreka za glavnico v višini 3.494.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 56.943,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2003 do plačila in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v znesku 253.091,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo zahtevku in naložitvijo v plačilo toženi stranki tudi pritožbenih stroškov z obrestmi, podrejeno pa njeno razveljavitev. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja materialno pravno nepravilno. Navaja, da je v obravnavanem primeru med strankama šlo za enoten posel z več dobavami, pri čemer je tožena stranka posamezne račune plačala le deloma. V letu 2002 pa je tožena stranka dala svoji banki nalog, da izplača tožeči stranki še znesek 3.000 EUR, brez navedbe česa. Nalog za nakazilo v tujino, ki ga je tožena stranka podpisala navaja, da gre za plačilo dolga in je sestavljen v pisni obliki. Ta nalog po oceni tožeče stranke pomeni pismeno pripoznavo obstoja dolga. Pismena pripoznava zastarane obveznosti je pripoznanje, priznanje dolga. Če dolžnik prizna dolg pred iztekom zastaranja, se zastaralni rok pretrga, če poda priznanje obstoja dolga po izteku roka pa se dolg obnovi. V danem primeru je popolnoma jasno, da pisni nalog o plačilu zneska 3.000 EUR predstavlja izjavo volje glede priznanja obstoja dolga. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Zlasti pa pritožbeno sodišče kot neutemeljene šteje pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke zastarala, napačno uporabilo materialno pravo. Popolnoma pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v predmetni pravdi vtožuje terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev, ki glede na določilo 1. odst. 374. člena ZOR zastarajo v treh letih. Posledično temu pa pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z zapadlostjo posameznega vtoževanega računa in je do vložitve tožbe dne 4.9.2003 zastaralni rok za vse navedene vtoževane račune že potekel, saj so bili ti izdani z zapadlostjo dne 22.10.1993, 5.11.1992, 24.11.1993 ter 3.12.1993. Tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru z nalogom za nakazilo v tujino, s katerim je v letu 2002 tožena stranka tožeči poravnala znesek 5.808.810 LIT (oz. 2990,71 EUR) ni bilo pretrgano zastaranje, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Do pretrganja zastaranja namreč lahko pride le med tekom zastaralnega roka. V obravnavanem primeru pa je, kot je že spredaj ugotovljeno, zastaralni rok že iztekel, preden je tožena stranka izdala nalog za nakazilo v tujino in delno plačala dolg. Po nastopu zastaranja je sicer mogoča pisna pripoznava zastarane obveznosti. Pismena pripoznava zastarane obveznosti pa se šteje za odpoved zastaranju, zanjo pa je po 366. členu takrat veljavnega ZOR (enako pa je urejeno tudi v sedaj veljavnem 341.čl. OZ), predpisana strožja obličnost. Pismena pripoznava je enostranska izjava volje, ki mora biti dana v pisni obliki. Če dolžnik ob pripoznavi navede vrednost in je ta vrednost nižja od obveznosti, velja, da je obveznost pripoznana le delno (Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga stran 457). Za konkretni primer pa to dejansko pomeni, da tudi v primeru, ko bi plačilo z nalogom v tujino šteli kot pismeno pripoznavo dolga, za kar se v pritožbi dejansko zavzema tožeča stranka, to dejstvo ne pomeni pismene pripoznave celotnega vtoževanega dolga pač pa kvečjemu le delno, to je v višini, kot je bil dolg poravnan. V presežku, to je v vtoževani višini pa je dolg zastaran. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.