Jedro

Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo (1. točka izreka) ter sklep o izvršbi opr. št. VL 189527/2011 z dne 10. 12. 2011 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil upnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče dne 10. 12. 2011 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo, odmerilo stroške upnika in določilo okrajno sodišče, ki bo po pravnomočnosti vodilo izvršilni postopek. Nato pa je dne 14. 12. 2011 izdalo izpodbijani sklep, s katerim je sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo ter sklep o izvršbi razveljavilo. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, saj je izpodbijani sklep v nasprotju s sklepom o izvršbi. Glede na izpodbijani sklep sodišče sploh ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, saj bi moralo po uradni dolžnosti paziti na pristojnost v predmetnem izvršilnem postopku že od samega začetka postopka. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nepravilno uporabilo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki se v tem primeru ne more uporabiti, saj se od 01. 05. 2004 uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000. Uredba med drugim v 5. členu določa, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Upnik nadalje utemeljuje, da je bil kraj izpolnitve Maribor, ter meni, da bi moralo sodišče uporabiti prej navedeno določbo, na podlagi katere je za odločanje in vodenje tega izvršilnega postopka pristojno sodišče Republike Slovenije, in ugotoviti, da je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru, ter da sklepa o izvršbi ne bi smelo razveljaviti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter dolžniku naloži v plačilo stroške upnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. V predmetni zadevi je upnik s sedežem v Republiki Sloveniji dne 09. 12. 2011 vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika, pravno osebo s sedežem na Slovaškem, kot edino izvršilno sredstvo pa je predlagal izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Kakršnihkoli (drugih) podatkov, ki bi bili pravno pomembni za odločitev o mednarodni pristojnosti, upnik ni podal. 6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predmetnem predlogu za izvršbo, zato je sklep o izvršbi z dne 10. 12. 2011 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo z utemeljitvijo, da je po določbi 63. člena Zakona o mednarodnem in zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) slovensko sodišče izključno krajevno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije, dolžnik pa v Republiki Sloveniji po ugotovitvah sodišča nima nobenega premoženja.

7. Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je v konkretnem primeru uporabilo določbe ZMZPP. V civilnih in gospodarskih zadevah, v katerih sta stranki osebi s prebivališčem ali sedežem v različnih državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju: EU), se za določitev mednarodne pristojnosti ne uporabljajo določbe ZMZPP, temveč določbe Bruseljske uredbe I (prim. 4. člen ZMZPP). Po 01. 05. 2004, ko je Republika Slovenija postala članica EU, se Bruseljska uredba I (v nadaljevanju BU I) neposredno uporablja tudi v Republiki Sloveniji in v določenih primerih (tudi v obravnavanem) nadomešča domačo zakonodajo (ZMZPP).

8. Glavni kriterij za opredelitev uporabe citirane uredbe ratione personae je prebivališče toženca (oziroma sedež pravne osebe – glej 60. člen BU I). Zato je treba za določitev mednarodne pristojnosti v konkretnem primeru, ko je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, uporabiti določbe BU I. 9. Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZIZ namreč sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži dolžniku, da v osmih oziroma treh dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški, ter dovoli predlagano izvršbo za poplačilo upnikove terjatve. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine gre tako za sodni postopek, ki je sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka dovolitve izvršbe, po svoji pravni naravi pa je to enoten kombiniran postopek. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče ne dovoli le oprave izvršbe (sklep o izvršbi v ožjem smislu), temveč s t. i. kondemnatornim oziroma naložitvenim delom sklepa izda tudi plačilni nalog, obe odločitvi pa sprejme istočasno in v istem pravnem aktu (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenija št. Up-1273/07 z dne 22. 05. 2008). Smisel in cilj postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine je vedno dvojen: izdaja plačilnega naloga za zahtevano terjatev kot izvršilnega naslova in dovolitev izvršbe. Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu.

10. V skladu s prvim odstavkom 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča. V zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na dovolitev izvršbe, je treba uporabiti določbo o izključni pristojnosti sodišča v 5. točki 22. členu BU I, ki določa, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb (ne glede na stalno prebivališče) izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. V predmetni zadevi je upnik kot edino izvršilno sredstvo predlagal izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, sodišče prve stopnje pa je, ko je zaznalo, da gre za razmerje z mednarodnim elementom, opravilo poizvedbe v registru transakcijskih računov pri Banki Slovenije, da bi ugotovilo, ali bi se predlagana izvršba lahko opravljala na območju Republike Slovenije, čemur upnik v pritožbi niti ne nasprotuje. Ker je sodišče ugotovilo, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima premoženja, je utemeljeno zaključilo, da sodišče Republike Slovenije (že zato) ni pristojno za odločanje o upnikovem predlogu za izvršbo.

11. Sodišče Republike Slovenije torej ni pristojno za odločanje o dovolitvi izvršbe, zato za odločanje v predmetni zadevi ni pravno pomembna pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje mednarodno pristojnost slovenskega sodišča presojati ob upoštevanju določb 5. člena BU I, ki opredeljuje pristojnost države članice po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti med strankama. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot že rečeno, ni zgolj tožba oziroma predlog za izdajo plačilnega naloga, temveč tudi predlog za dovolitev predlagane izvršbe. Tako tudi v primeru, da bi bilo slovensko sodišče pristojno za odločanje o plačilnem nalogu (kondemnatornem delu predloga za izvršbo), to ne bi zadostovalo za pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot celoti.

12. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predmetnem predlogu za izvršbo, je sklep o izvršbi (ki ga je očitno pomotoma, zaradi avtomatiziranega postopka, prenagljeno izdalo; glej ob izdaji izpodbijanega sklepa veljaven 9. člen Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka; Ur. l. RS, št. 121/2007 s spremembami) razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo, svoje postopanje pa je oprlo na določbo tretjega odstavka 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožnik sicer uveljavlja, da je sodišče s svojim ravnanjem bistveno kršilo določbe postopka, vendar zatrjevane kršitve ne obrazloži (iz pritožbe pa izhaja, da upnik razveljavitvi sklepa o izvrši nasprotuje zlasti zato, ker meni, da je pristojnost slovenskega sodišča podana), postopanje sodišča prve stopnje pa ne predstavlja katere od absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

13. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je torej zaključek sodišča prve stopnje o tem, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o upnikovem predlogu za izvršbo, pravilen. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).