Jedro

Carinski prekršek po 11. točki 1. odstavka 370. člena carinskega zakona je podan v primeru, ko se preda blago v spremenjenem stanju in torej odstopa od prijavljenega blaga v uvozni carinski deklaraciji. Tudi če blago od špediterja prevzame prevoznik - železničar - in je odgovorni delavec železnice v carinsko sprejemnico vnesel svoj podpis in žig železniškega podjetja, s tem odgovornost pravne osebe kot špediterja ni izvzeta.

Izrek

Zahteva kaznovane pravne osebe in kaznovane odgovorne osebe za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z odločbo Carinarnice sta bila spoznana za prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena carinskega zakona pravna oseba in odgovorna oseba. Pravna oseba je bila kaznovana z denarno kaznijo v znesku 46.400 din, odgovorna oseba pa z denarno kaznijo v znesku 80 din. Zvezni senat za prekrške v Beogradu, tedanja SFRJ, je s sklepom z dne 15.5.1991 pritožbo pravne in odgovorne osebe zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

Pravna oseba je v svojem imenu in imenu odgovorne osebe dne 7.6.1994 vložila na Zvezno sodišče v Beogradu, tedanjo SFRJ, zahtevo za sodno varstvo, v katerem je uveljavila kršitev postopka, kršitev carinskega zakona in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter predlagala, da se razveljavi odločba Zveznega senata za prekrške. Dne 26.8.1991 je pravna oseba v svojem imenu in v imenu odgovorne osebe vložila še dopolnitev zahteve za sodno varstvo, v katerem je izpodbijala dejansko stanje, ki se je nanašalo na težo blaga, ki je bilo predmet carinskega prekrška.

V času vložitve zahteve za sodno varstvo dne 6.7.1994 je bila Republika Slovenija še v okviru tedanje SFR Jugoslavije. Tedaj pristojno Zvezno sodišče v Beogradu zahteve za sodno varstvo ni rešilo, pač pa je po razpadu SFRJ zadeve, ki so izvirale iz republik, ki so bile v sestavu SFRJ, niso pa članice nove zvezne republike Jugoslavije, kot Zvezno sodišče Zvezne republike Jugoslavije odstopilo sodiščem na področju teh novih držav. Tako je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije dobilo v reševanje navedeno zadevo o prekršku.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Pravna in odgovorna oseba sta bili spoznani za odgovorni, ker namembni carinarnici nista predali 277,30 kg blaga - kozmetike, ki je bilo s spremnico prenapoteno iz carinarnice z rokom predaje blaga do 15.5.1990. S tem sta storili prekršek iz 11. točke 1. odstavka 370. člena carinskega zakona, ker sta organ prve in druge stopnje ugotovila, da je bilo sporno blago prenapoteno na prošnjo kaznovane pravne osebe po železnici, nakladanje blaga pa je opravila kaznovana pravna oseba I. V T.je bilo ugotovljeno, da so zalivke carine in železnice nepoškodovane, iz česar sta organ prve in druge stopnje sklepala, da je do primanjkljaja blaga prišlo pri nakladanju blaga na J. Za stanje blaga odgovarja kaznovana pravna oseba oziroma odgovorni delavec, saj je le-ta ravnal v nasprotju z določili členov 191-200 carinskega zakona, na podlagi katerih je bil dolžan uvozno pošiljko izročiti namembni carinarnici v določenem roku in v nespremenjenem stanju. S takšnim stališčem v odločbah prve in druge stopnje se strinja tudi vrhovno sodišče, pri čemer je upoštevalo določbo 3. točke 149. člena tedaj veljavnega zveznega zakona o prekrških, s katerimi se kršijo zvezni predpisi, na podlagi katere je bilo mogoče izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje.

Kršitev navedene določbe carinskega zakona ni bilo, kot trdi v zahtevi pravna oseba. Iz njene zahteve je namreč razvidno, da ob ugotovitvi v obeh odločbah, da je blago lahko izginilo in bilo izvzeto iz carinskega nadzorstva samo, ko je bilo v posesti kaznovane pravne osebe do naložitve v vagon in plombiranja vagona, po mnenju pravne osebe 277,30 kg kozmetike sploh ni bilo poslano s carinsko spremnico in zato tudi ni carinskega prekrška po 11. točki 1. odstavka 370. člena carinskega zakona. Pri tem je v zahtevi prezrto, da je omenjen prekršek podan v primeru, ko se preda blago v spremenjenem stanju in torej odstopa od prijavljenega blaga v uvozni carinski deklaraciji. Tudi če je blago prevzela železnica in je odgovorni delavec železnice v carinsko spremnico vnesel svoj podpis in žig železniškega podjetja, s tem odgovornost pravne osebe kot špediterja nikakor ni izvzeta.

Pravna in odgovorna oseba imata v zahtevi sicer prav, da je bil postopek kršen s tem, ko odločba organa druge stopnje ni bila napisana v slovenskem jeziku, vendar ta kršitev ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonito in pravilno odločbo o prekršku (bistvena kršitev postopka), kot je bilo to določeno v 2. točki 149. člena zakona o prekrških, s katerimi se kršijo zvezni predpisi.

Dopolnitev zahteve za sodno varstvo je bila vložena po roku osmih dni od prejema odločbe druge stopnje, kot to določa 1. odstavek 150. člena zakona o prekrških, s katerimi se kršijo zvezni predpisi, zato dopolnitev zahteve v tem postopku ni bilo možno upoštevati.