Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik skupaj s starši zapustil Slovenijo januarja 1992 in se nato februarja 1992 niso mogli vrniti. Drugostopenjski organ je zato pravilno štel, da se tožniku kot obdobje upravičene odsotnosti iz razloga po 4. alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD prizna petletno obdobje od njegove zapustitve Slovenije, to je obdobje od januarja 1992 do januarja 1997. Oba organa sta tudi pravilno štela, da tožnik za nadaljnje petletno obdobje po obdobju petletne upravičene odsotnosti, to je za obdobje od januarja 1997 do januarja 2002, ni izkazal nobenih konkretnih ravnanj, da bi se v Slovenijo poskušal vrniti. Pri tem je prvostopenjski organ, glede na to, da je bil tožnik v času zapustitve Slovenije mladoleten, njegove poskuse vračanja v RS in nadaljevanja dejanskega življenja v RS, pravilno presojal skozi poskuse vračanja njegove mame, saj mladoletni otroci v zvezi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje sledijo staršem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je tožnik vložil na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V obrazložitvi navaja, da je ugotovil, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel na dan 23. 2. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (RS) na naslovu A., zato bi moral izkazati tudi, da od tega dne na tem naslovu tudi dejansko živi. Ugotovljeno je bilo, da je tožniku dne 26. 2. 1992 prenehala prijava stalnega prebivališča na navedenem naslovu in so zanj pričele veljati določbe 81. člena (tedanjega) Zakona o tujcih. Tožnik je bil v postopku tudi zaslišan. Povedal je, da je skupaj s starši zapustil Slovenijo januarja 1992. Ko so se nato v mesecu februarju 1992 poskušali vrniti v Slovenijo, jim je bil vstop v Slovenijo zavrnjen. Kasneje se niso poskušali vrniti in tudi potem, ko je sam postal polnoleten, ni mogel potovati v Slovenijo, ker ni izpolnjeval pogojev. Tožnik je bil v času zapustitve Slovenije mladoleten, zato so ga v navedenem času in kasneje do polnoletnosti v pravnem prometu zastopali starši. Zato je organ pridobil tudi izjavo tožnikove mame, B.B. Upošteval je njeno izjavo, da jim je bil vstop v Slovenijo zavrnjen, ker niso imeli potnih listov, z osebno izkaznico pa meje ni bilo mogoče prestopiti, kar je tudi vzrok, da se niso mogli vrniti nazaj v Slovenijo. Organ je zato tožnikovo odsotnost od januarja 1992 do januarja 1997 štel kot upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, vendar pa tožnik ni izkazal poskusov vračanja v Republiko Slovenijo in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji za obdobje nadaljnjih petih let po petletni upravičeni odsotnosti, to je za obdobje od januarja 1997 do januarja 2002. Po tem obdobju namreč ni bila podana nobena vloga za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno bivanje ali vloga za sprejem v državljanstvo RS. Glede na navedeno organ ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje in zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Vendar pa za razliko od prvostopenjskega organa sam meni, da iz dokumentacije upravne zadeve jasno izhaja, da je pri tožniku podan drug razlog upravičene odsotnosti za obdobje prvih pet let po tem, ko je tožnik skupaj s staršema zapustil Republiko Slovenijo in sicer je podan razlog, določen v 4. alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in ne razlog, določen v 6. alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ki ga je ugotovil prvostopenjski organ. Zaradi upravičene odsotnosti je torej pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje prvih petih let, to je od zapustitve Republike Slovenije januarja 1992 do januarja 1997. V zvezi s poskusi tožnikove vrnitve v RS in nadaljevanja njegovega dejanskega življenja v RS po obdobju prve petletne upravičene odsotnosti tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnik v postopku ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v naslednjem petletnem obdobju poskušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ je pravilno presojal poskuse vračanja njegove mame, ki v času od januarja 1997 do januarja 2002 ni niti zase, niti za tožnika vložila prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, niti prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, niti ni storil tega tožnikov oče, C.C. Tožnikova mama tudi ni predložila nobenih dokazil o tem, da bi si v tem obdobju v RS poskušala najti službo ali stanovanje. Zato tožnik tudi po mnenju drugostopenjskega organa ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje in posledično tudi ne pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je mednarodno sodišče v Strasbourgu izdalo sodbo, ki je pravnomočna in za Slovenijo obvezujoča, ker je Slovenija nezakonito izbrisala 37.000 neslovenskih občanov. Upravna enota je ravnala v nasprotju s pozitivnimi zakonskimi predpisi, kakor tudi v nasprotju z določbama 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ker v navedeni sodbi ne piše, da je vlaganje zahteve omejeno, ker meni, da imajo mednarodni zakoni večjo veljavo kot lokalni zakoni in ker v izpodbijani odločbi piše, da tožnik nima pravice do izdaje posebne odločbe, ker mu ni bila izdana odločba za stalno prebivanje. Upravni organ bi moral najprej obrazložiti, katere pogoje bi moral tožnik izpolnjevati za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in nato ugotoviti, kje je tožnik po odhodu živel, kolikokrat in kdaj se je vračal v Slovenijo, če je bil odsoten več kot eno leto, če je bil upravičeno odsoten, če je odsotnost trajala več kot 5 let in ali se je poskušal vrniti v Slovenijo. Ker upravni organ tega ni ugotavljal, je izpodbijana odločba izdana na podlagi nepopolnega in nepravilno določenega dejanskega stanja in je bilo na ta način tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Razlogi, navedeni v izpodbijani odločbi, so v nasprotju z zakonom, so v koliziji sami s seboj in v nasprotju s sodbo sodišča v Strasbourgu ter v nasprotju s 6. in 14. členom EKČP. Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana z dne 14. 6. 2014 prekliče in da se mu izda odločba za stalno prebivanje za nazaj.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita. Pravilnost odločitve namreč podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, tako izhaja, da je tožnik skupaj s starši zapustil Slovenijo januarja 1992 in se nato februarja 1992 niso mogli vrniti. Drugostopenjski organ je zato pravilno štel, da se tožniku kot obdobje upravičene odsotnosti iz razloga po 4. alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD prizna petletno obdobje od njegove zapustitve Slovenije, to je obdobje od januarja 1992 do januarja 1997. Oba organa sta tudi pravilno štela, da tožnik za nadaljnje petletno obdobje po obdobju petletne upravičene odsotnosti, to je za obdobje od januarja 1997 do januarja 2002, ni izkazal nobenih konkretnih ravnanj, da bi se v Slovenijo poskušal vrniti. Pri tem je prvostopenjski organ, glede na to, da je bil tožnik v času zapustitve Slovenije mladoleten, njegove poskuse vračanja v RS in nadaljevanja dejanskega življenja v RS, pravilno presojal skozi poskuse vračanja njegove mame, B.B., saj mladoletni otroci v zvezi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje sledijo staršem.

11. Glede na navedeno je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ tudi pravilno uporabil materialno pravo o pogojih za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Zato ni utemeljena pavšalna tožbena navedba, da je izpodbijana odločba v nasprotju z zakonom, v koliziji sama s seboj in v nasprotju s sodbo sodišča v Strasbourgu. Če tožnik misli na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić, sodišče dodaja, da se tožnik na to sodbo ne more uspešno sklicevati glede na to, da Evropsko sodišče za človekove pravice v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP. V izpodbijani odločbi tudi ne piše, da tožnik nima pravice do izdaje posebne odločbe, ker mu ni bila izdana odločba za stalno prebivanje. Razen tega je predmet postopka izdaja dovoljenja za stalno prebivanje in ne izdaja posebne odločbe. Sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tudi ni moglo slediti pavšalni tožbeni navedbi, da je izpodbijana odločba v nasprotju s 6. in 14. členom EKČP. 12. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.