Jedro

206. člen ZDR, ki določa petletni zastaralni rok, se uporablja za terjatve iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja (plača, regres za letni dopust, nadomestilo za prehrano, prevoza na delo ...). Tožnica v tem sporu vtožuje od svojega delodajalca odškodnino za materialno in nematerialno škodo, za presojo takšne odškodninske terjatve pa veljajo zastaralni roki, kot so določeni v 352. členu OZ, to je triletni subjektivni in petletni objektivni rok.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.567,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek v znesku 23.432,76 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 12,80 EUR ter obračunati bruto plačo v znesku 44,50 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2008 dalje, do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode v znesku 1.194,57 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter rento v višini 125,18 EUR mesečno vse do morebitno spremenjenih okoliščin, s tem, da se zapadli zneski rente plačajo za čas od vložitve tožbe v enkratnem znesku, nato pa naj se renta plačuje mesečno za v naprej in to vsakega 5. v mesecu za tekoči mesec, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 3.190,46 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

Smiselno zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožnica, tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Tega svojega zaključka sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica se ne strinja z višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z vpogledom v priloženo izvedensko mnenje prim. A.E., dr. med. in posledično napačno ugotovilo, da tožničina poškodba ni pustila trajnih posledic. Navedeni izvedenec je namreč ugotovil, da je tožničina telesna okvara v 30 % posledica poškodbe z dne 28. 1. 2004. Ugotovitve iz tega mnenja nasprotujejo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke dr. A.A., dr. med., ki ga je sodišče prve stopnje angažiralo v tem postopku. Postavljeni izvedenec ni opravil pregleda tožnice. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo odškodnine zaradi štirih RTG slikanj. Pri odmeri višine odškodnine bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati novembrsko povprečno plačo, ki je po podatkih statističnega urada znašala 1.053,96 EUR. Glede povračila stroškov v zvezi s prevozi na zdravljenje tožnica navaja, da bi ji sodišče moralo priznati povračilo v višini taksi prevozov (50,00 EUR), ker se glede na utrpljeno poškodbo, javnega prevoza ni mogla poslužiti. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje toženi stranki za sestavo pripravljalne vloge neutemeljeno priznalo 525 točk. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila razveljavitvena odločitev pritožbenega sodišča nezakonita, ker tožena stranka dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni podala. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke utemeljen. Pogodba o zaposlitvi ne daje podlage za zaključek, da je bila tožnica dolžna čistiti pred stavbo A.B.. Izpodbijana sodba v tem delu nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožničin tožbeni zahtevek ni zastaran. Napačno je namreč štelo, da se je v zvezi z vprašanjem zastaranja odškodninskih terjatev za nezgode pri delu praksa pritožbenega sodišča spremenila. Ugovor zastaranja odškodninske terjatve se ne presoja na podlagi določbe 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ampak na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ob upoštevanju pravilnega materialnopravnega izhodišča (3-letnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ), bi bilo potrebno tožničin tožbeni zahtevek zavrniti, ker je zastaran. V utemeljitev svojih trditev tožena stranka izpostavlja odločitev pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1056/2010, z dne 5. 5. 2011 in Pdp 423/2011 z dne 19. 10. 2011. Razlogi izpodbijane sodbe si nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je najprej navedlo, da sta priča A.C. in tožnica izpovedala, da je padla na poti od postaje A.D. do A.B., v nadaljevanju pa je navedlo, da je tožnica opravljala delo zunaj poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je zgolj dopustilo možnost, da je tožnica padla, kar pomeni, da ni odločalo s stopnjo prepričanja kot se to v pravdnem postopku zahteva. Odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu, ker ni opustila ukrepov za varno delo. Tožena stranka ni bila zadolžena za čiščenje snega. Tla niso bila poledenela. Zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek, je napačen. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke, zato so razlogi izpodbijane sodbe nerazumljivi. Tožnica v tožbi ni trdila, da je 28. 1. 2004 utrpela poškodbo – zvin desne rame. Trdila je, da je utrpela poškodbe v desnem predelu vratu in prsnega koša. Izvedenec ni ugotovil, kako je potekalo tožničino zdravljenje. Tožnica do odškodnine iz naslova strahu ni upravičena. Zahtevka iz naslova povrnitve premoženjske škode pa ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je bila tožnica sama kriva, da ji v času bolniškega staleža ni bilo obračunano 100 % nadomestilo plače. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke kot svojega delodajalca vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela dne 28. 1. 2004 med delovnim časom. Tožnici je spodrsnilo na ledu in je padla.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sodbo opr. št. I Pd 1266/2008 z dne 6. 3. 2009 je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zastaran. Po vloženi pritožbi s strani tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 736/2009 z dne 28. 1. 2010 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s trajanjem tožničinega zdravljenja izvede predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo s sedaj izpodbijano sodbo. Tokrat je tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da tožena stranka tožnici za vtoževano škodo odgovarja po krivdnem načelu, pri čemer je zaključilo, da je tožnica tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka, in sicer v 20 %.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnitve ugovora zastaranja odškodninske terjatve. Glede zastaranja je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da v konkretnem primeru ne pride v poštev splošni triletni zastaralni rok iz OZ, temveč se ob dejstvu, da gre v predmetni zadevi za terjatev tožnice iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, uporablja petletni zastarani rok, določen v 206. členu ZDR in ker rok petih letih še ni potekel, je ocenilo, da vtoževana terjatev tožnice ni zastarala. To stališče je materialnopravno napačno.

ZDR v 206. členu z naslovu Zastaranje terjatev določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, pri čemer gre za terjatve prejemkov iz delovnega razmerja, kot izplačila plač, regresa za letni dopust nadomestila za prehrano, prevoza na delo, to je terjatev, ki so izključno povezane z obstojem delovnega razmerja. Tožnica v tem sporu vtožuje odškodnino za materialno in nematerialno škodo, za katero se uporablja določilo 184. člena ZDR, ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da bi sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja tožene stranke moralo uporabiti določilo 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ).

Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že večkrat (glej npr. sodbo Pdp 1056/2010 z dne 5. 5. 2011, sklep Pdp 423/2011 z dne 19. 10. 2011 idr.). Sodišče prve stopnje se zato pri interpretaciji navedenih določb neutemeljeno sklicuje na prakso pritožbenega sodišča. Posamezen primer pritožbenega sodišča ne predstavlja sodne prakse, ki jo tudi sicer kreira Vrhovno sodišče RS. Iz odločitev tega sodišča pa izhaja, da je ugovor zastaranja odškodninske terjatve delavca v razmerju do svojega delodajalca potrebno presojati na podlagi določbe 352. člena OZ (glej npr. sklep opr. št. VIII Ips 386/2009 z dne 3. 10. 2011).

Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo s tožbo z dne 30. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku s pomočjo izvedenca medicinske stroke dr. A.A., dr. med. spec. kirurg, ugotovilo, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 5. 3. 2004. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

Tožnica je z vlogo z dne 12. 10. 2011 sodišču prve stopnje posredovala izvedensko mnenje prim. A.E., dr. med. spec. ortoped z dne 5. 9. 2011 (priloga A10). Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz z vpogledom v to izvedensko mnenje zavrnilo z utemeljitvijo, da se ta dokaz nanaša na njen invalidski postopek in da je tudi sicer tožnica s tem dokazom prekludirana (glej zapisnik naroka z dne 25. 11. 2011). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z vpogledom v navedeno izvedensko mnenje z dne 5. 9. 2011. Na podlagi četrtega odstavka 286. člena ZPP sme stranka tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Za tak primer pa gre tudi v obravnavanem primeru. Predloženo izvedensko mnenje je bilo izdelano dne 5. 9. 2011, tožnica ga je sodišču prve stopnje posredovala z vlogo z dne 12. 10. 2011, kar je po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju navedene določbe ZPP, pravočasno, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku upoštevati.

Izvedenec je v tem mnenju med drugim pojasnil, da je pri tožnici ugotoviti kot stalnico omejeno gibljivost desnega ramena od 4. 2. 2004, kot je tako omejeno gibljivost prvikrat po deklarirani poškodbi dne 28. 1. 2004 opisal travmatolog. Na podlagi teh ugotovitev izvedenca A.E. bi bilo mogoče zaključiti, da so tožnici ostale trajne posledice obravnavane nezgode (omejena gibljivost desnega ramena), kar pa je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca A.A. (ta je v mnenju z dne 7. 8. 2010 in z dne 10. 5. 2011 med drugim pojasnil, da poškodba, kakršno naj bi v obravnavani nezgodi utrpela tožnica, praviloma ne zapušča trajnih posledic), ki ga je sodišče prve stopnje angažiralo v tem postopku. Res je bilo izvedensko mnenje A.E. izdelano za potrebe invalidskega postopka, vendar pa ne moremo mimo dejstva, da si ugotovitve izvedenca A.A. in ugotovitve izvedenca A.E., nasprotujejo v zvezi z vprašanjem (ali je poškodba pri tožnici pustila trajne posledice), ki je odločilnega pomena tudi za odločitev v tem sporu.

Pritožbeno sodišče zato soglaša s tožnico, da je takšno ravnanje sodišča nepravilno. Ob upoštevanju določbe 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Če sodišče pridobi o istem strokovnem vprašanju več mnenj in so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, mora sodišče postopati po določbi 254. člena ZPP. Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim mnenjem, saj je ravno zato določilo izvedenca, tudi ne more samo presojati, katero od različnih strokovnih mnenj je pravilno. Za takšno izbiro sodnik ni strokovno kompetenten, zato mora ugotovljena nasprotja ali nejasnosti razčistiti z zaslišanjem izvedenca ali z drugim izvedencem. Res je, da določanja vedno novih izvedencev zakon ne določa, vendar pa je potrebno v tem primeru presojati podano strokovno mnenje tudi ob uporabi pravil iz 8. člena ZPP (primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, J. Zobec, stran 505).

Z ozirom na navedeno tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo dokazno oceno na ugotovitev izvedenca A.A., da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno dne 5. 3. 2004. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugovor zastaranja tožničinega zahtevka iz naslova premoženjske škode, ni mogoče presoditi tudi iz razloga, ker je tožnica v tem delu svoj zahtevek opredelila le pavšalno. Navedla je le, da je imela vrsto stroškov v zvezi z zdravljenjem (vožnje z mestnim avtobusom, nakupovanje raznih medicinskih pripomočkov in zdravil idr.), zaradi česar od tožene stranke zahteva povrnitev zneska 1.251,87 EUR in tako ne pojasni niti, kdaj ji je posamezen strošek nastal. Prav tako ni mogoče obravnavati tožničinega rentnega zahtevka, saj tožnica ni pojasnila niti, kdo ji nudi pomoč, koliko časa na dan ipd.. V tožbi je trdila tudi, da je bila zaradi obravnavane poškodbe prikrajšana pri plači v znesku 374,54 EUR, pri čemer pa tega zneska v postavljenem tožbenem zahtevku ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje teh pomanjkljivosti in nejasnosti ni odpravilo.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, zato je po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi navedene pomanjkljivosti (toženo stranko naj pozove, da jasno opredeli svoj zahtevek pri katerem vztraja in navede tudi vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke; dopusti naj izvedbo dokaza z vpogledom v priloženo izvedensko mnenje A.E. in odpravi izpostavljena nasprotja med njegovim mnenjem in izvedenskim mnenjem A.A.). Nato bo moralo ponovno presoditi utemeljenost ugovora zastaranja tožene stranke upoštevaje stališče v dosedanji sodni praksi glede zastaranja odškodninske terjatve in nato o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Ob tem je treba še poudariti, da se v pravdnem postopku odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo prepričanja. Če se bo izkazalo, da odškodninske terjatve niso zastarane mora sodišče prve stopnje upoštevati, da mora tožnica nastanek škodnega dogodka in obseg škode dokazati s stopnjo prepričanja. Sodišče prve stopnje je namreč v nasprotju z navedenim v izpodbijani sodbi navedlo, da dopušča možnost, da je tožnica 28. 1. 2004 padla v kup snega in utrpela zvin desnega ramena, na kar utemeljeno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.