Jedro

Iz vsebine predpisa ne izhaja, da je potrebna tožničina udeležba v postopku zato, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj, ne glede na prej že izdano soglasje tožnici v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem za (celoten) objekt A. in njenemu statusu stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, saj se z izdajo obravnavanega soglasja v ničemer ne posega v njeno lastninsko pravico (ki jo še vedno ima na delu objektov, naprav in opreme).

Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom B. d.o.o. stroške postopka v znesku 248,02 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki, od tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka izdaje soglasja za objekt ''Prestavitev vodovodnega priključka – A.'' v varovalnem pasu in cestnem svetu R1-225/1246 Soteska – Šentrupert od km 3,889 do km 4,220 (levo v smeri stacionaže ceste) in v km 4,220 (preboj) na zemljišču parc. št. 1371, k.o. .... V obrazložitvi je navedel, da gre za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa z dne 22. 4. 2013, s katero je drugostopni organ odpravil prvostopni sklep, da se tožnici ne prizna statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje soglasja za v izreku navedeni objekt in organu naložil, da obravnava vlogo tožnice kot predlog za obnovo postopka izdaje soglasja. Prvostopni organ je najprej preveril, ali tožnica izkazuje pravni interes za status stranke v postopku izdaje soglasja za poseg v državno cesto in njen varovalni pas. Pri odločanju je organ upošteval 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 50. in 50a. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in 66. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). V obravnavanem primeru je organ na podlagi vloge investitorja (takrat tožnice) izdal soglasje za gradnjo objekta ob državni cesti (objekt A.), pri čemer je bilo v soglasje poleg izgradnje samega objekta vključeno tudi soglasje za izgradnjo vodovodnega priključka za ta objekt. Naknadno je organ prejel vlogo drugega investitorja (stranke z interesom) za izdajo soglasja za izgradnjo novega vodovodnega priključka za obstoječ objekt. Ta druga vloga se je nanašala le na izdajo projektnih pogojev in soglasja za izgradnjo novega vodovodnega priključka. Vlogo je bil organ dolžan obravnavati kot povsem samostojno vlogo. Šlo je za gradnjo novega vodovodnega priključka, ki naj bi potekal po drugi trasi za zdajšnjega investitorja oziroma lastnika objekta. Za konkretni objekt sta tako izdani dve različni soglasji za poseg v državno cesto in njen varovalni pas zaradi gradnje vodovodnega priključka. V postopku izdaje soglasja za poseg v varovalni pas državne ceste je stranka v postopku samo investitor (sodba III U 337/2009 in I U 1523/2009). Veljavni ZCes-1 ne določa, da bi imeli lastniki zemljišča, ki se nahaja ob državni cesti oziroma njenem varovalnem pasu, na katerem se gradi in za katerega se izdaja soglasje, status stranke v postopku. Že iz same logike postopka izdaje soglasja za poseg v varovana območja izhaja, da je stranka v postopku lahko le investitor oziroma tisti, ki poda predlog za izdajo soglasja za določen poseg. Z navedbami tožnice, da se želi stranka z interesom B. d.o.o. z izgradnjo novega dodatnega vodovodnega priključka izogniti odkupu zemljišča, na katerem je že zgrajen vodovodni priključek, s tem pa tudi plačilu, pa tožnica uveljavlja le svoj ekonomski interes, ne pa pravnega. Organ je tako ugotovil, da tožnica ni stranka niti stranki udeleženec v postopku izdaje soglasja, zaradi česar tudi ne gre za primer iz 9. točke prvega odstavka 260. člena ZUP in je predlog tožnice za obnovo postopka zavrgel. 2. Drugostopni organ je z odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da akt izpodbija iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Uvodoma je povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da vztraja pri svojih navedbah v pritožbah v upravnem postopku. Oba organa v svojih aktih nista pojasnila, na podlagi česa utemeljujeta, da gre v tej zadevi za izdajo soglasja k novemu vodovodnemu priključku za A. Kot je razvidno iz dokumentacije, je tožnica vodovod s priključkom že zgradila skupaj s stavbo A., saj je sestavni del gradbenega dovoljenja tudi izgradnja potrebne infrastrukture, kamor sodi tudi vodovod. Tožnica je tudi pridobila vsa soglasja. Kupec B. pri nakupu ni hotel odkupiti vsega zemljišča, zato je tožnica ostala lastnica dela zemljišča, na katerem je zgrajena infrastruktura, med drugim vodovod s priključkom in hidrantno omrežje, brez katerega objekt ne more delovati. Kupec skuša pridobiti uporabno dovoljenje že nekaj let brez tožnice, zaenkrat brez uspeha. Naslovno sodišče je v sodbi, IV U 4/2012 z dne 8. 1. 2013, ugotovilo, da je organ tožnici nezakonito odvzel status stranke v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja. Tožnica je torej še vedno investitorka za del objekta, naprav in opreme, zato brez njenega sodelovanja izdaja novega soglasja ni možna. Gre za objekt, ki ima pravnomočno gradbeno dovoljenje, nima pa dokončnega uporabnega dovoljenja. Investitor iz gradbenega dovoljenja pa je tožnica, stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa je po ZGO-1 investitor (62., 73. člen). Organa se sprenevedata, da gre za nov postopek, pri katerem velja ZCes-1. Prvostopni organ je bil s strani novega lastnika objekta seznanjen, da gre za spremembo vodovodnega priključka za A., ki je že zgrajen in ne za nov vodovodni priključek. Moral bi preveriti, ali je soglasje za priključek že izdal, ali je za A. že izdano uporabno dovoljenje in le v tem primeru bi lahko vodil tak postopek, kot ga je. Ker pa objekt še nima uporabnega dovoljenja, se lahko spremembe za potrebe objekta izvajajo le na podlagi spremembe gradbenega dovoljenja. Gre torej za en postopek, ker gre le za spremembo že izdanega soglasja – za prestavitev vodovodnega priključka – A., kar je navedla tudi sama stranka B. d.o.o. Predlagala je, da se prvostopni sklep odpravi in izda nov upravni akt, s katerim bo tožnici priznan status stranke v postopku za izdajo soglasja k projektnim rešitvam za izvedbo prestavitve vodovodnega priključka za A. 4. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranka z interesom B. d.o.o. je v odgovoru na tožbo navedla, da iz gradbenega dovoljenja izhaja, da vodovodni priključek s hidrantnim omrežjem, ki ga je zgradila tožnica, ni bil predmet tega gradbenega dovoljenja. Stranka z interesom se je zaradi težav, ki ji jih je pri uporabi zgrajenega vodovoda povzročala tožnica, odločila za izgradnjo novega vodovodnega priključka, za kar gradbeno dovoljenje po ZGO-1 ni potrebno, saj gre za enostavni objekt. Tako je vložila vlogo za izdajo soglasja s priloženim načrtom vodovodnega priključka (za katerega je prej pridobila projektne pogoje), ki ji je organ ugodil. Z izgradnjo novega vodovodnega priključka nedvomno ni prišlo do posega v zemljišča v lasti tožnice. V korist stranke z interesom pa je bilo tudi 10. 5. 2013 izdano uporabno dovoljenje. V nadaljevanju se je sklicevala na judikate v zvezi s priznanjem pravnega interesa oseb za sodelovanje v postopku. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev tožnici povrnitve njenih stroškov postopka.

6. Tožnica je v večih pripravljalnih vlogah še dodala, da je predlagala uvedbo disciplinskih postopkov zoper člane komisije za tehnični pregled, odgovorne projektante, odgovornega geodeta, odgovornega nadzornika in odgovornega vodjo PID glede na določbe ZGO-1, pri čemer je bil odgovorni projektant spoznan za krivega, ker je izdelal in potrdil dokumentacijo brez prikaza odstopanja od projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Iz enakih razlogov je bil spoznan za krivega tudi član komisije za tehnični pregled. To pomeni, da PID ni bila izdelana strokovno, ugotovitve disciplinskih organov pa tudi negirajo trditve stranke z interesom, da vodovodni priključek s hidrantnim omrežjem ni sestavni del gradbenega dovoljenja. Predlagala je tudi, da sodišče počaka na predhodno rešitev v disciplinskih postopkih. Kasneje je še poslala sklep disciplinskega organa, po katerem je bil odgovorni vodja PID spoznan za krivega in mu je bil izrečen disciplinski ukrep.

7. Stranka z interesom je sodišču še posredovala sodbo naslovnega sodišča, I U 1443/2013 z dne 17. 10. 2013. 8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka izdaje soglasja na podlagi 50. in 50.a člena ZGO-1 v zvezi s 66. členom ZCes-1 (razlog iz 9. točke 260. člena ZUP).

10. Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravne koristi v smislu tega člena pa so tiste osebne koristi, ki so oprte neposredno na zakon ali drug predpis (drugi odstavek istega člena). To pomeni, da bo pravico do udeležbe v postopku lahko uspešno uveljavljala le oseba, ki bo zatrjevala in izkazala, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu – ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se v upravnem postopku odloča. Le tak – torej pravni – interes je relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca. To tudi pomeni, da bi tožnica uspela s predlogom za obnovo in bi ji pripadel položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje spornega soglasja le v primeru, če bi ji tak status za ta postopek kateri od predpisov to izrecno priznaval, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine predpisa izhajalo, da je njena udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj. Sklicevanje na dejanski interes, ki ni obenem tudi pravni, za udeležbo v postopku torej ne zadošča. 11. V 49. b členu ZGO-1 je določena pridobitev soglasij, projektnih pogojev in soglasij za priključitev v zvezi z nameravano gradnjo. V nadaljnjih členih (50. in 50a. členu istega zakona) je predpisano obvezno postopanje investitorja in pristojnih soglasodajalcev z načini odločitve slednjih v zvezi s projektnimi pogoji in soglasji. V 66. členu ZCes-1 pa je določena obvezna pridobitev soglasja pristojnega organa v zvezi z varovalnim pasom ob državni cesti in sicer sta gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnih koli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste dovoljeni le s soglasjem direkcije (drugi odstavek), direkcija pa izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njen, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (tretji odstavek).

12. Sodišče ugotavlja, da citirani materialni predpisi tožnici v postopku izdaje soglasja za objekt ''Prestavitev vodovodnega priključka – A.'' v varovalnem pasu in cestnem svetu R1-225/1246 Soteska – Šentrupert od km 3,889 do km 4,220 (levo v smeri stacionaže ceste) in v km 4,220 (preboj) na zemljišču parc. št. 1371, k.o. ..., začetem na vlogo stranke z interesom B. d.o.o., ne priznavajo statusa stranskega udeleženca. Prav tako iz vsebine predpisa ne izhaja, da je potrebna tožničina udeležba v postopku zato, da z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj, ne glede na prej že izdano soglasje tožnici v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem za (celoten) objekt A. in njenemu statusu stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, saj se z izdajo obravnavanega soglasja v ničemer ne posega v njeno lastninsko pravico (ki jo še vedno ima na delu objektov, naprav in opreme). Iz vsebine vloge za izdajo spornega soglasja stranke z interesom oziroma natančneje iz načrta strojnih inštalacij in strojne opreme – vodovodni priključek iz novembra 2012 pa tudi izhaja, da gre nedvomno za izgradnjo novega vodovodnega priključka, ki bo potekal od priključka na obstoječ javni vodovod (ne glede na opredelitev na naslovni strani tega načrta, ki pri rubriki Objekt navaja ''Prestavitev vodovodnega priključka – A.''), in ne za (zgolj) prestavitev že izgrajenega vodovodnega priključka, za katerega se je, kot izhaja iz podatkov spisa, po izdanem gradbenem dovoljenju, št. 351-385/2007 z dne 9. 11. 2007, predvidevala priključitev na javni vodovod.

13. Glede na povedano se sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno opredeljevati do tožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek izdaje uporabnega dovoljenja oziroma postopek izdaje spremembe gradbenega dovoljenja, med drugim glede dejstva, da ima tožnica v teh postopkih status stranke, kakor tudi ne glede navedb, ki se nanašajo na že dokončane in še trajajoče disciplinske postopke zoper odgovornega projektanta, geodeta, člane komisije za tehnični pregled, itd., saj to na upravičenost do sodelovanja v obravnavanem postopku iz zgoraj opredeljenih razlogov ne vpliva.

14. Tožnica se v tožbi sklicuje tudi na razloge, ki jih je podala že v pritožbah v upravnem postopku. Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni opredelilo do navedb, ki jih je tožnica navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

15. Sodišče je zato tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in zakonit, pravilen in zakonit pa je tudi izpodbijani sklep.

16. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom B. d.o.o. (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) pa je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper akt toženke ni uspela, je stranki z interesom dolžna povrniti stroške. Stranko z interesom je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), če vrednosti predmeta v postopku v socialnih in upravnih sporih ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500 EUR. Za nedoločljivo vrednost predmeta v obravnavanem primeru, ko gre za obnovo postopka izdaje soglasja k projektnim rešitvam, tudi gre, saj se zahtevek stranke ne nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo (prim: tretji odstavek 25. člena ZOdvT). 12. člen ZOdvT napotuje na tarifo, v kateri so določene nagrade glede na vrednost predmeta, ki za 3.500 EUR znaša 141 EUR. Nagrada za postopek v upravnem sporu (tar. št. 3100) znaša tako 183,30 EUR (141 EUR x količnik 1,3). Sodišče je stranki z interesom priznalo tudi priglašenih 20 EUR pavšalnih stroškov za poštnino (tar. št. 6002) ter 22 % DDV. Tožnica mora tako stranki z interesom povrniti 248,02 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.