Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem zdravju. Pritožbene navedbe tožnice tako ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost ustnega in pisnega mnenja.

Skladno z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej še ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ki pa niso bile ugotovljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke z dne 16. 2. 2016 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 11. 5. 2016, izdanih na podlagi tožničine zahteve za odpravo kršitve, ter za plačilo odškodnine v znesku 35.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženki 7.328,17 EUR, stranskemu intervenientu pa 5.866,43 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da toženka ni trpinčila tožnice in da ni vzročne zveze med ravnanji zaposlenih in zdravstvenimi težavami tožnice.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje zlorabilo procesno pravo, ker je predsednica senata odredila zvočno snemanje zaključnih besed zgolj z namenom, da bi si podaljšala rok za izdajo sodbe. Sodišče prve stopnje je dobesedno prepisalo točke 1 do 65 obrazložitve razveljavljenih sodb z vsemi pravopisnimi napakami vred, čeprav ti razlogi nasprotujejo stališču pritožbenega sodišča o obstoju protipravnosti, nato pa dodalo še točki 66 in 67, v katerih je zavzelo zmotna materialnopravna stališča. Vztrajalo je pri povsem enakih zmotnih materialnopravnih izhodiščih, kar samo po sebi narekuje razveljavitev sodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja psihiatrinje je zmotno presodilo, da zaradi osebnostne strukture tožnice ni videti protipravnosti v ravnanju toženke. Napačno je presojalo protipravnost skozi prizmo subjektivnega dojemanja tožnice in zaradi njene domnevne preobčutljivosti zaključilo, da dejanja niso objektivno šikanozna. Tožnica meni, da objektivna protipravnost ravnanja ne more biti odvisna od njene osebnostne strukture. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo celovite presoje vseh ravnanj toženke, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Pri tem se sklicuje na pritožbene navedbe, ki jih je v zvezi s protipravnostjo očitanih ravnanj podala v pritožbi zoper sodbo z dne 13. 1. 202o in ki naj jih upošteva pritožbeno sodišče kot sestavni del te pritožbe. Že sam obstoj trpinčenja po mnenju tožnice pomeni poseg v osebnostne pravice delavca. Če je delavec izpostavljen trpinčenju, je nujno upravičen do odškodnine. V zvezi s tem se sklicuje na zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 127/2018 in VIII Ips 7/2019. V sklepu o postavitvi izvedenke je sodišče prve stopnje postavilo napačna vprašanja, saj je od nje zahtevalo presojo vpliva posameznih ravnanj toženke na zdravstveno stanje tožnice. Sodišče prve stopnje bi moralo jasno opredeliti, katera ravnanja toženke predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu, nato pa izvedenki postaviti vprašanje, kako je celota vseh teh ravnanj vplivala na psihofizično stanje tožnice. Ugotovitev izvedenke, da je tožnica za uradne zaznamke izvedela šele na sodišču in ji niso mogli povzročiti duševnih bolečin, ne upošteva trditev in listin v spisu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je z izvedenko ugotavljalo le obseg škode, ne pa vzročnosti (po teoriji adekvatnosti). Nasprotuje presoji o neobstoju vzročne zveze, ker temelji na oceni izvedenke, da je imela tožnica v relevantnem obdobju določene zdravstvene težave, kar gre pripisati osebnostni strukturi tožnice, ki hipersenzitivno reagira v situacijah, in ne ravnanjem toženke. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo odgovorov izvedenke v ustnem mnenju (glede vpliva odpovedi in vseh 18 očitanih ravnanj na psihofizično stanje tožnice), s katerimi je bistveno odstopila od napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Meni, da je vzročna zveza med zatrjevanimi ravnanji in škodo na zdravju tožnice podana, ker je bila dejansko tri leta nezmožna za delo. Čeprav mnenje izvedenke ni popolno, je iz njenih odgovorov razvidno, da je tožnica v posledici očitanih ravnanj toženke imela različne težave, zaradi katerih je bila v bolniškem staležu. Zaključek sodišča prve stopnje o nedokazani vzročni zvezi je v nasprotju z ustnim mnenjem izvedenke in zdravstveno dokumentacijo. V zvezi z višino škode bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati zdravnike A. A., B. B., C. C. in D. D. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča tretjič. S sodbo in sklepom Pdp 973/2018 z dne 23. 5. 2019 je tožničini pritožbi zoper izpodbijano sodbo v večjem delu (glede nepremoženjske škode) ugodilo, sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem (glede premoženjske škode) je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe. S sklepom Pdp 164/2020 z dne 4. 6. 2020 je sodbo sodišča prve stopnje (drugič) razveljavilo. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni celovito presodilo vseh izvedenih dokazov in zadevo vrnilo v novo sojenje pred drugim senatom.

6. Pritožbeno sodišče je sodbo, izdano v ponovljenem postopku, preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Pritožba pod pavšalnimi trditvami, da je sodišče prve stopnje zlorabilo procesno pravo v ponovljenem postopku, ker je predsednica senata odredila zvočno snemanje izjav (zaključnih besed strank), s čimer si je podaljšala rok za izdajo sodbe, ne navede, katero bistveno kršitev naj bi zagrešilo sodišče. Ker iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, katero konkretno bistveno kršitev določb pravdnega postopka bi pritožba lahko imela v mislih, teh pritožbenih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

8. Iz razveljavitvenih sklepov pritožbenega sodišča izhaja opozorilo na upoštevanje niza ponavljajočih se ravnanj pri presoji trpinčenja kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti delodajalca. V zvezi s tem je bil sodišču prve stopnje dan napotek, naj na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov presodi, ali izpostavljena ravnanja, ki so navedena v točkah 16 - 25 obrazložitve razveljavitvenega sklepa Pdp 973/2018 z dne 23. 5. 2019, pomenijo trpinčenje na delovnem mestu oziroma kršitev toženkine obveznosti varovanja tožničinega dostojanstva. Sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju ni vezano na v razveljavitvenih sklepih izražena materialnopravna stališča pritožbenega sodišča. Nasprotno, pri svojem dotedanjem materialnopravnem stališču lahko vztraja in odloči enako kot dotlej (II Ips 302/2017). Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je že neupoštevanje materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča v razveljavitvenih sklepih razlog za ponovno razveljavitev sodbe. Uresničilo se ni le tožničino pričakovanje, da bo po razveljavitvi dveh odločitev sodišča prve stopnje izdana zanjo ugodna odločitev.

9. Materialnopravna presoja v točkah 66 in 67 sodbe o odsotnosti protipravnega ravnanja toženke s sklicevanjem na mnenje izvedenke prof. dr. E. E. o osebnostni strukturi tožnice ni pravilna. Sodišče prve stopnje spregleda namen dokazovanja z izvedencem; dokaz z izvedencem se izvede v primeru, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ni pa namen izvedbe dokaza z izvedencem ugotavljati obstoja trpinčenja oziroma protipravnega ravnanja. Naloga izvedenke (v obravnavanem primeru s področja psihiatrije) je, da odgovori na strokovna vprašanja in poda dejanske ugotovitve, v zvezi s katerimi mora sodišče pravilno uporabiti materialno pravo. Izvedenka pa ne presoja, ali je toženka tožnico trpinčila. Kljub navedenemu je pritožbena trditev, naj pritožbeno sodišče v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe od točke 1 do 65, ki se nanašajo na predpostavko protipravnosti, upošteva navedbe v (prejšnji) pritožbi zoper sodbo z dne 13. 1. 2020 in jih šteje kot sestavni del pritožbe, pomanjkljiva, saj bi morala tožnica konkretizirati navedbe v pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče ne more vsebinsko preizkusiti.

10. Po 8. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) je delodajalec v primeru kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu odškodninsko odgovoren delavcu po splošnih pravilih civilnega prava, kar pomeni, da se za presojo predpostavk odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi trpinčenja na delovnem mestu uporabljajo pravila splošnega odškodninskega prava, med drugim tudi pravila o vzročni zvezi in pravno priznani škodi.

11. Sodišče prve stopnje je obstoj škode in vzrokov zanjo presojalo s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, da so bila vprašanja v sklepu o postavitvi izvedenke napačno postavljena, zadošča že pojasnilo, da zoper navedeni sklep ni pritožbe (255. člen ZPP). Tožnica na neustreznost vprašanj sodišča ni opozorila v pripombah na pisno mnenje z dne 6. 12. 2022. Tudi sicer pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni postavilo vprašanja, kako je celota vseh ravnanj, ki naj bi sestavljala trpinčenje, vplivala na psihofizično stanje tožnice. Po prvem odstavku 252. člena ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedencem in mu postavlja vprašanja. Sodišče ima možnost presoje, ali je stranka podala takšna vprašanja oziroma pripombe, ki so bistvena za odločitev oziroma zaradi katerih bi bilo treba od izvedenke zahtevati njena dodatna pojasnila. Sodišče prve stopnje je v zadnji alineji IV. sklepa z dne 14. 7. 2022 izvedenko pozvalo, naj se opredeli do tega, kako je skupek vseh očitanih ravnanj vplival na psihofizično zdravje tožnice. Tudi pooblaščenec je na naroku 17. 1. 2023 ob zaslišanju izvedenke navedel, da je bilo navedeno vprašanje postavljeno korektno in je v nadaljevanju ponovno postavil vprašanje o vplivu celote očitanih ravnanj na zdravstveno stanje tožnice, na katerega je izvedenka odgovorila.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da je izvedenka, vezano na pisne zaznamke nadrejene F. F., sama ugotavljala dejansko stanje mimo trditev in listin v spisu. Sodišče prve stopnje je izvedenko v sklepu z dne 14. 7. 2022 pozvalo k opredelitvi do pisnih zaznamkov v sodnem spisu, za katere je tožnica zatrjevala, da naj bi jih nadrejena delala zgolj zanjo. K temu razlogu pritožbeno sodišče dodaja še, da je v skladu z 251. členom ZPP izvedenec dolžan skrbno pregledati predmet, natančno navesti vse, kar opazi in dožene, nato pa vestno podati mnenje v skladu s pravili znanosti in stroke.

13. Trditve tožnice, da škodne posledice pri tožnici izvirajo iz dogodkov na delovnem mestu, so se izkazale za neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Vzročna zveza kot ena izmed predpostavk odškodninske obveznosti mora biti ugotovljena s stopnjo zadostne verjetnosti, kar pomeni, da je treba ugotoviti, da je verjetneje, da je škoda nastala zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja povzročitelja škode, kot da ni (II Ips 113/2019, Pdp 339/2022 idr). Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke (niti posamezna ravnanja, ki so bila izpostavljena v točkah 16 - 25 obrazložitve razveljavitvenega sklepa Pdp 973/2018 z dne 23. 5. 2019) niso v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem zdravju. Pritožbene navedbe tožnice tako ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost ustnega in pisnega mnenja.

14. Glede na navedeno tožnica ni dokazala obstoja pravno relevantne vzročne zveze, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost toženke ni podana. Z vprašanji izpolnjenosti ostalih kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti se sodišču prve stopnje zato ni bilo treba ukvarjati. Posledično je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnice z zaslišanjem A. A., B. B., C. C. in D. D. za dokazovanje višine škode. V zvezi s to predpostavko odškodninske odgovornosti je tudi sicer zmotno stališče pritožbe, da je delavec že v primeru izpostavljenosti trpinčenju (posegu v osebnostne pravice) nujno upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Skladno z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej še ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ki pa niso bile ugotovljene. Zato tudi ni relevantno pritožbeno sklicevanje na zadevi Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 127/2018 in VIII Ips 7/2019), ki se nanašata odmero t. i. enotne odškodnine zaradi trpinčenja.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).