Jedro

Glede na določbo tožnikove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela direktorja sektorja, da se glede pravic, obveznosti in odgovornosti delavca uporabljajo med drugim tudi določbe kolektivnih pogodb, in upoštevajoč dejstvo, da položaj direktorja sektorja kot vodilnega delavca ni identičen položaju poslovodnih oseb, je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 28. čl. SKPgd utemeljen.

Izrek

Pritožbi zoper izpodbijano sodbo se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno spremeni tako, da se v celoti glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku plačati iz naslova pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja znesek 8.974,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2007 do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo, višji obrestni zahtevek se zavrne.“ Pritožbi zoper izpodbijani del sklepa (II./2. točka izreka) se ugodi, izpodbijani del sklepa se spremeni tako, da se v tem delu glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 114,52 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 460,37 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja znesek 8.974,71 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2006 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 7.216,75 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti razvidnih iz 1. točke sklepa, zavrže. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 779,57 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (2. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo pogodbene kazni, uveljavljene na podlagi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, iz razloga, ker je tožnik s toženo stranko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja sektorja, na podlagi česar sodišče sklepa, da gre za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, kar bi naj bilo razvidno tudi iz vsebine pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2003, za katero pa Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti naj ne bi veljala. Sodišče prve stopnje pri tem spregleda, da sta v 2. členu citirane individualne pogodbe o zaposlitvi pogodbeni stranki poleg drugih predpisov glede pravic, obveznosti, odgovornosti in pooblastil izrecno dogovorile tudi veljavnost tako Splošne kolektivne pogodbe za gospodarsko dejavnost kot tudi panožne kolektivne pogodbe za lesarstvo. Sodišče tega dejstva niti ne omenja niti se do njega ne opredeli, pri čemer pritožba ocenjuje, da gre za takšno okoliščino, ki bi odločilno vplivala na odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožbeni zahtevek nima veljavne pravne podlage. Glede na navedeno pa je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v primeru ugotovitve pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da tožnik do plačila pogodbene kazni ni upravičen, ker je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 4. 2003, iz katere izhaja, da gre za individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja, ki se smatra kot vodilno delovno mesto. Ker Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97) v 3. členu izrecno določa, da ne velja za poslovodne delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ne obstaja pravna podlaga za zahtevek tožnika, zato ga je zavrnilo.

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela (28. člen SKPgd). Ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka tožniku dne 18. 11. 2003 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je sporno vprašanje le, ali je tožnik upravičen do plačila pogodbene kazni glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja, ki se šteje kot vodilno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da določba 28. člena SKPgd za tožnika ne velja, glede na določbo 3. člena, da ne velja za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določilo 2. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki določa, da „glede pravic, obveznosti, odgovornosti in pooblastil, ki jih ima vodilni delavec, veljajo poleg navedenega tudi določila zakonov, aktov o ustanovitvi družbe, kolektivnih pogodb – tako Splošne kolektivne pogodbe za gospodarsko dejavnost, kot tudi Kolektivne pogodbe dejavnosti lesarstvo, Pravilnika o organizaciji dela in sistemizacije delovnih mest družbe, drugih aktov in odločb, ki jih sprejme direktor družbe, razen glede tistih vprašanj, ki so izrecno urejena s pogodbo“. Glede na citirano določbo pogodbe o zaposlitvi in glede na položaj vodilnih delavcev, ki ni identičen položaju poslovodnih oseb, je zaključek sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, materialno-pravno zmoten. V primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavcev v zadnjih treh mesecih dela. Glede na navedeno je utemeljena pritožba tožnika, da je za ugoditev tožbenemu zahtevku obstajala pravna podlaga v določbi 28. člena SKPgd.

Tožnik je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravnomočnosti sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 12. 1. 2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 700/2003 z dne 12. 1. 2006 pravnomočna z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 250/2006 z dne 12. 1. 2007. Zato tožnik ni upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od 12. 1. 2006. Na tožniku je bilo dokazno breme, da dokaže, kdaj je zahteval plačilo pogodbene kazni in ker tega ni dokazal, je pritožbeno sodišče odločilo, da je upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 358. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, o katerih je bilo odločeno v točki II./2. izreka sklepa. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov priznalo 400 točk za tožbo, za zastopanje na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo 400 točk in za zastopanje na naroku 27. 10. 2008 200 točk, skupaj 1000 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje, 2 % materialnih stroškov in 20 DDV-ja znaša 561,81 EUR. Upravičen je tudi do taks za tožbo in sodbo tako, da skupaj znašajo stroški tožnika 741,31 EUR.

Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo od priglašenih stroškov 400 točk za odgovor na tožbo, za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo 400 točk in za zastopanje na naroku 27. 10. 2008 200 točk, skupaj 1000 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV-ja znaša 561,81 EUR, upravičena je še do taks za odgovor na tožbo v višini 89,75 EUR, skupaj znašajo stroški 651,56 EUR.

Ob upoštevanju uspeha (55 %) je tožnik upravičen do povrnitve zneska 407,72 EUR, tožena stranka pa je glede na uspeh (45 %) upravičena do povrnitve zneska 293,20 EUR. Po medsebojnem pobotu obeh zneskov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 114,52 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo v večjem delu uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo pritožbene stroške za sestavo pritožbe v višini 500 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV-ja znaša 280,90 EUR ter sodne takse za pritožbo 179,47 EUR. Pritožbeni stroški tako znašajo 460,37 EUR, ki mu jih je dolžna povrniti tožena stranka.