Jedro

Zmotno je tožnikovo razlogovanje, da je vzrok njegovega (pretežnega) neuspeha v sodnih postopkih iskati v nepoštenem sojenju vseh sodnikov. Izenačevanje neuspeha stranke z nepoštenim sojenjem oziroma uspeha stranke s poštenim sojenjem je že na prvi pogled nelogično (in tudi nekorektno). Kar bi bilo za eno stranko pošteno sojenje, bi bilo za drugo stranko nepošteno, pa čeprav bi šlo za isto sojenje.

Izrek

Predloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje na drugi in prvi stopnji se zavrneta.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v A. je v tej pravdni zadevi s sklepom odločilo, da se zaradi neplačila takse tožba šteje za umaknjeno in ustavilo postopek. V pritožbi z dne 2.4.2005 proti navedenemu sklepu tožnik predlaga tudi določitev novega pritožbenega in prvostopenjskega sodišča. Že od leta 1996 je vpleten v sodne postopke, v katerih pa ni bil deležen poštenega sojenja niti na a. prvostopenjskem sodišču niti na b. pritožbenem sodišču. Zato tudi ni bil deležen posestnega, osebnega, odškodninskega in lastninskega varstva. Vsi sodniki vedo, da je tožnik brez denarja, da mu je sestra odvzela delavnico, da je bil njegov osebni avtomobil uničen na podlagi odredbe predsednice sodišča itd. Tožnik prilaga 12 sodnih odločb, na podlagi katerih meni, da ni šlo za zakonito in pošteno sojenje. Ugoditev njegovemu predlogu za delegacijo bi tako sojenje omogočila.

V vlogi z dne 25.5.2005 tožnik ponovno predlaga prenos pristojnosti. Podrobno opisuje svojo socialno stisko, ki je nastala tudi zaradi preganjanja nekaterih oseb slovenskega pravosodja. Poleg tega opozarja, da ga prvostopenjsko in pritožbeno sodišče nikoli nista oprostila plačila sodnih taks. Zaradi popolne razjasnitve dejanskega stanja predlaga, da se ga osebno vabi na sejo ali razgovor.

Predloga nista utemeljena.

Načelo javnosti iz 4. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (in z njim povezane določbe o vabljenju strank) je dosledno izpeljano le za odločanje o tožbenem zahtevku na glavni obravnavi (prvi odstavek 293. člena ZPP). Načelo javnosti pa ne velja za interne seje, na katerih odloča vrhovno sodišče brez glavne obravnave. Povedano velja tudi za odločanje o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon (6. točka 106. člena Zakona o sodiščih). Zato tožnikovemu predlogu za osebno vabljenje na sejo senata ni mogoče ugoditi.

Po 67. členu ZPP lahko sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče (na prvi in na drugi stopnji), da obravnava zadevo, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Prej povzete tožnikove trditve ne vsebujejo razlogov, ki bi kazali, da naj bi se postopek v tej pravdni zadevi bolj ekonomično ali hitreje opravil pred drugim sodiščem. Njegovih trditev pa tudi ni mogoče uvrstiti med tako imenovane druge tehtne razloge. Kažejo le na njegovo subjektivno mnenje, da rezultat številnih pravdnih in kazenskih postopkov potrjuje, da ne more imeti zaupanja v poštenost in nepristranskost kateregakoli prvostopenjskega ali pritožbenega sodnika na domžalskem oziroma ljubljanskem območju.

Vendar vrhovno sodišče ugotavlja, da povzetek tožnikovih trditev kljub njegovi obširnosti izkazuje samo, da gre za posplošene in pavšalne trditve, ki jih zato ni mogoče preizkusiti. Zmotno je tožnikovo razlogovanje, da je vzrok njegovega (pretežnega) neuspeha v sodnih postopkih iskati v nepoštenem sojenju vseh sodnikov. Izenačevanje neuspeha stranke z nepoštenim sojenjem oziroma uspeha stranke s poštenim sojenjem je že na prvi pogled nelogično (in tudi nekorektno). Kar bi bilo za eno stranko pošteno sojenje, bi bilo za drugo stranko nepošteno, pa čeprav bi šlo za isto sojenje. Že zaradi pavšalnosti tožnikovih očitkov podrobnejši odgovor ni mogoč. Zato je vrhovno sodišče zavrnilo oba tožnikova predloga za prenos pristojnosti.