Jedro

Če ima samostojni podjetnik prokurista, lahko ta zanj veljavno sklepa pravne posle. Če je običajno in pričakovano, da ima oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste, potem se šteje, da ima ista upravičenja tudi konkretni delavec. T.O. je bil zaposlen pri toženi stranki in je zanjo opravljal posle nepremičninskega posredovanja, zato je kot pooblaščenec po zaposlitvi lahko veljavno sklenil posredniško pogodbo s tožnikom.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (tj. v 1. in 3. točki izreka) v odnosu do četrte tožene stranke izpodbijana sodba potrdi.

3. Četrta tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 08.09.2003, opr.

št. P 1670/2003-I-65, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in četrti toženi stranki naložilo v plačilo (nerazdelno s prvo in tretjo toženo stranko) 7.320.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.03.1997 dalje do plačila, tožnikove stroške pravdnega postopka (nerazdelno s prvo in tretjo toženo stranko) v znesku 365.629,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.01.2000 dalje do plačila, in tožnikove pravdne stroške v znesku 137.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper izdano sodbo je četrta tožena stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je že drugič enako odločilo, vendar kljub jasnemu navodilu sodišča druge stopnje in navajanju četrte tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 08.09.2003 njenih navedb ni upoštevalo, kaj šele obravnavalo. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi bili sporni samo pasivna legitimacija četrte tožene stranke ter temelj in višina zahtevka, ne pa tudi vrsta drugih odločilnih okoliščin. Sodišče tako še vedno vztraja pri tem, da je tožnik prvemu tožencu izročil 80.000,00 DEM, ki mu jih ta ni nikoli vrnil. Kako je prišlo do tega zaključka, ne pove natančno, temveč zgolj sklepa na podlagi tega, ker prvi toženec na tožbo ni odgovoril in ker naj bi to izhajalo iz predpogodbe. Glede na to, da je četrta tožena stranka temu izrecno ugovarjala in predlagala dokaze, tega sodišče ne bi smelo, temveč bi moralo prvega toženca zaslišati, šele nato pa o tem dejstvu odločiti, kar velja še bolj glede okoliščine, da prvi toženec tožniku nikoli ni nič vrnil, o čemer sodišče sploh ni izvajalo dokazov. Iz sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da naj bi tožnik in četrta tožena stranka sklenila posredniško pogodbo, kljub temu da tega ne potrjuje noben dokaz ali sicer v postopku ugotovljeno dejstvo. Med tožnikom in četrto toženo stranko ne obstaja nobena pisna pogodba o posredovanju, kar dokazuje, da četrta tožena stranka nikoli ni bila posrednik, saj posredovanja nepremičnin brez pisne pogodbe v praksi ni. Sodišče tudi ni ugotovilo vsebine domnevnega poslovnega razmerja med tožnikom in četrto toženo stranko in jo obravnava enako kot tretjo toženo stranko, kljub temu da je imel tožnik s slednjo sklenjeno pisno pogodbo, z njo pa ne. Če bi O. eventualno res nastopal kot predstavnik četrte tožene stranke, bi sodišče moralo ugotoviti vlogo posamezne nepremičninske agencije, česar pa ni storilo, saj se do dela tožnikovih navedb sploh ni opredelilo. Sodišče ni upoštevalo, da so se dogodki, s katerimi sodišče utemeljuje pasivno legitimacijo četrte tožene stranke, zgodili v prostorih tretje tožene stranke. Prav tako sodišče ni obravnavalo vzročne zveze med domnevno kršitvijo četrte tožene stranke in domnevno nastalo škodo, temveč je le pavšalno navedlo, da je četrta tožena stranka ni opozorila tožnika, da prvi toženec ni izkazal, da je lastnik predmetnega stanovanja, v nasprotnem primeru pa denarja ne bi izročil. Vzročna zveza je podana kvečjemu zaradi ravnanja prve in tretje tožene stranke. Če je O. posredoval med tožnikom in tretjo toženo stranko, pa tudi ni bil dolžan opozarjati tožnika, da prvi toženec ni izkazal, da je lastnik predmetnega stanovanja. Sodišče ponovno ni zaslišalo M. Š., saj naj četrta tožena stranka ne bi podala dokaznega predloga, kar pa ni res, ker je to storila. Drugih relevantnih dokazov, zakaj je ni zaslišalo, pa sodišče ni navedlo. Ker gre za s.p., ki predstavlja fizično osebo, posli brez soglasja nosilca niso možni, zato bi bilo zaslišanje nujno, ne pa da sodišče eventualno zaslišanje priče ocenjuje vnaprej.

Nadalje navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo obstoj pravnega razmerja med tožnikom in četrto toženo stranko, svojo obrazložitev pa utemeljilo s tem, da naj bi bil v tem času T. O. zaposlen pri četrti toženi stranki, kar pa ni res in bi četrta tožena stranka to, če bi bila zaslišana, lahko potrdila. Ostala dejstva pa obstoja tega pravnega razmerja gotovo ne dokazujejo. Pri proviziji je šlo za plačilo O., ker je v svojem imenu pomagal tožniku, da je prišel v stik s tretjo toženo stranko. Zgolj dejstvo, da je četrta tožena stranka vrnila provizijo, še ne pomeni, da jo je tudi prejela, temveč jo je vrnila, da bi pomagala svojemu partnerju O., vendar četrta tožena stranka teh okoliščin ni mogla dokazovati, ker je sodišče ni zaslišalo. Zaradi navedenega sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejstev v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa četrta tožena stranka navaja, da ni odškodninsko odgovorna, ker s tožnikom ni bila v poslovnem razmerju, pogodba o posredovanju pa ni bila nikoli sklenjena. Tožniku je domnevna škoda nastala zaradi neizpolnitve pogodbe s strani prvega toženca, sodelovala je samo še tretja tožena stranka, O. pa pri tem ni imel nič. Sodišče bi moralo tudi upoštevati določbe o zastopniku (32. člen ZGD), ki pa za samostojnega podjetnika ne veljajo, zato lahko pravno veljavna dejanja opravlja le sam, torej le M. Š.. V zvezi s stroški pa pritožnica navaja, da je tožnik tožbo vložil zoper prvo toženo stranko po eni pravni in dejanski podlagi, zoper njo pa po drugi, zato ni bilo pogojev za sosporništvo. Zaradi več narokov je nastalo več stroškov in te pritožnica izrecno izpodbija. Prvi narok je bil preložen izključno na račun prvega toženca, zato teh stroškov ne more nositi četrta tožena stranka, enako pa velja glede drugega naroka in odgovornosti tretje tožene stranke. Poleg tega je za četrto toženo stranko obveznost dolžnosti plačila nastala z dnevom izdaje sodbe zanjo, tj. 08.09.2003, zato jih ni dolžna nerazdelno kriti že z obrestmi do 24.01.2000 dalje. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred drugega sodnika.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmetna zadeva v razmerju do prve, druge in tretje tožene stranke že pravnomočno končana, in sicer je tožeča stranka zoper drugo toženo stranko tožbo umaknila, prva in tretja tožena stranka pa sta pravnomočno (nerazdelno) obsojeni na plačilo vtoževanega zneska. Predmet postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem je tako le (še) spor med tožnikom in četrto toženo (v nadaljevanju toženo) stranko.

S pogodbo o posredovanju se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (813. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR, ki se na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ, uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo tega zakonika). Za veljavnost pogodbe o posredovanju zakon ne predpisuje nikakršne obličnosti (primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 2/2000), Zakon o nepremičninskem poslovanju (Ur. list RS, št. 42/2003), ki prepisuje pisno obliko pogodbe o posredovanju, pa na podlagi končne določbe (41. člen) velja šele od 24.05.2003 dalje. V času, ko je bila po zatrjevanju tožnika sklenjena pogodba o posredovanju med njim in četrto toženo stranko torej zakon ni predpisoval pisne oblike, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, ki prvostopenjskemu sodišču očita, da je spregledalo, da med strankama pogodba o posredovanju nikoli ni bila sklenjena v pisni obliki, niso relevantne.

Za odločitev o tem, ali je bila med pravdnima strankama v obravnavani zadevi sklenjena pogodba o posredovanju, so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - T. O. je bil v kritičnem času zaposlen pri toženi stranki; - T. O. se je s posredniškimi posli ukvarjal v okviru tožene stranke; - T. O. je kot priča podpisal pogodbo o ari med tožnikom in B. B.;

- T. O. je bil prisoten na sestanku, kjer je bila podpisana pogodba o posredovanju (priloga A2) med tožnikom in T. T. d.o.o.; - T. O. je za opravljeno delo prejel provizijo v (enem) odstotku od vrednosti stanovanja; - tožena stranka je tožniku vrnila prejeto provizijo.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je dokazna ocena izčrpna in prepričljiva. Ključno vprašanje pa je, ali je T. O. lahko veljavno sklenil pogodbo o posredovanju v imenu tožene stranke.

Zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD) v 1. odstavku 72. člena določa, da se za samostojnega podjetnika smiselno uporabljajo (med drugim tudi) določbe o prokuri iz 33. do. 37 člena ZGD (4. alineja). V skladu s 35. členom ZGD pa prokura prokurista opravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost samostojnega podjetnika, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin, za kar mora biti posebej pooblaščen, omejitev prokure proti tretjim osebam pa nima pravnega učinka. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da so neutemeljene navedbe tožene stranke iz pritožbe, da lahko samostojni podjetnik le sam sklepa pravno veljavne posle. Njene navedbe pa so neutemeljene tudi glede na obravnavani primer, saj iz podatkov v spisu izhaja (list. št. 96 in 97), da je T. O. prokurist tožene stranke, pritožbeno sodišče pa je na podlagi vpogleda v register samostojnih podjetnikov, ki ga vodi Davčna uprava Republike Slovenije, ta podatek preverilo in ugotovilo, da je T. O. v kritičnem času res bil (in je še vedno) prokurist tožene stranke.

Tudi, če T. O. ne bi bil prokurist tožene stranke, pa bi za toženo stranko (zgolj) kot njen zaposleni lahko sklenil veljavno pogodbo o posredovanju. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da T. O. v času, ko naj bi sklepala sporna pogodba o posredovanju, ni bil zaposlen pri njen, vendar gre za nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), navedba pa je tudi v nasprotju z dosedanjimi trditvami tožene stranke, saj je v odgovoru na tožbo zapisala (list. št. 11), da je bil T. O. res zaposlen pri njej. Na podlagi določbe 1. odstavka 98. člena ZOR imajo delavci, ki opravljajo delo, s katerim je zvezano sklepanje in izpolnjevanje določenih pogodb, pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Navedeno velja tudi za delavce, zaposlene pri ljudeh, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost (2. odstavek 98. člena ZOR). Pri presoji obsega pooblastil zaposlenega delavca, se upošteva, katera upravičenja so običajna pri izvrševanju določenih opravil. Če je običajno in pričakovano, da ima oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste, potem se šteje, da ima ista upravičenja tudi konkretni delavec. Na podlagi dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ocenjuje, da je T. O. kot pooblaščenec po zaposlitvi lahko sklenil veljavno pogodbo o posredovanju v imenu tožene stranke.

V zvezi s temeljem in višino odškodnine, ki je tožniku nastala, ker B. B. ni mogel izpolniti obveznosti iz pogodbe, pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki so popolne in pravno pomembne za presojo odškodninske obveznosti pritožnice na pravni podlagi 820. člena ZOR v zvezi s členom 262 ZOR. Sodišče je na straneh 6 do 8 sodbe pod naslovom Glede temelja pravilno in skrbno obrazložilo obstoj tudi vzročne zveze kot enega izmed elementov odškodninske obveznosti pritožnice in nasprotna pritožbena trditev v razlogih sodbe nima opore. Povedano velja tudi glede škode in njene višine (stran 8-10 sodbe), saj je svoje dejanske ugotovitve o njenem obstoju in višini prvo sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbo tožnika in vsebino predpogodbe. Kar bo povedano v naslednjem odstavku te odločbe glede zaslišanja pritožnice kot stranke v zvezi s popolnostjo dokaznega predloga, velja tudi za zaslišanje prvega toženca. Le zaradi popolnosti je potrebno dodati, da je bil prvi toženec na zaslišanje kot stranke celo vabljen, a se glavne obravnave 24.1.2000 ni udeležil (primerjaj člen 262 ZPP). V pritožbi pritožnice proti sodbi I P 209/98 z dne 10.5.2001 izražena zgolj možnost, da je prvi toženec tožniku vrnil vse, kar je dobil, predstavlja že v tej pritožbi glede na trditve pritožnice v prvem postopku nedovoljeno pritožbeno novoto, ki tudi sicer z ustreznim dokazom (zaslišanje prvega toženca kot priče), ni bila podprta (337. člen ZPP).

Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da sodišče ni izvedlo, sicer pravočasno predlaganega dokaza, z zaslišanjem M. Š., drugih razlogov za zavrnitev pa naj ne bi navedlo. Pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da mora biti dokazni predlog podan konkretno (tožena stranka je v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno predlagala "zaslišanje strank"), obenem pa mora stranka dokazni predlog substancirati (tj. določno navesti, katera dejstva z njim dokazuje). Ker tožena stranka ni navedla v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom predlaga zaslišanje M. Š., je zavrnitev dokaznega predloga utemeljena.

Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba zoper sodbo (1. točka izreka izpodbijane odločbe) v celoti neutemeljena, zato jo je bilo treba v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v potrditi.

Ob reševanju pritožbe zoper odločitev o stroških postopka (2. in 3. točka) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe v 2. točki izreka (glede odločitve o stroških, nastalih do izdaje delne sodbe zoper prvo in tretje toženo stranko) ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev v tem delu ne vsebuje razlogov, zato je v delu podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti 2. točko izreka odločitve sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, ki naj odpravi navedene pomanjkljivosti, nato pa (upoštevaje 161. člen ZPP) ponovno odloči o teh stroških. Ob tem naj upošteva tudi navedbe tožene stranke, da so določeni stroški nastali po krivdi enega sospornika (smiselno sklicevanje na 4. odstavek 161. člena ZPP). V tej zvezi velja opozoriti še, da tožena stranka utemeljeno opozarja na tek obresti, saj stroškov tožnika (kljub nerazdelni obveznosti) ni dolžna kriti, dokler obveznost ni prisojena.

V zvezi s stroški, ki so nastali od izdaje delne sodbe dalje (3. točka izreka), pa tožena stranka v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker pri tem ni odkrilo nikakršnih pomanjkljivosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (tudi) v 3. točki izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je posledica odločitve o glavni stvari. Ker je tožena stranka v pritožbi uspela le s sorazmerno majhnim delom, je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.