Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko, z dnem 30. 11. 2011, ker se je tožnik s 1. 12. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu. Neutemeljene so trditve tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razvezati pogodbe o zaposlitvi in odločiti o odškodnini, ker zaradi upokojitve reintegracija tožnika ne bi bila možna. Dejstvo, da je kasneje prišlo do izpolnitve pogojev za upokojitev, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, ne more vplivati na zakonitost sodne razveze.

Tožena stranka je od odškodnine po 118. členu ZDR dolžna plačati davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto znesek. Odškodnina na podlagi 118. člena ZDR je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se po 5. točki 1. odstavka 37. člena ZDoh-2 šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je eden od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ta odškodnina ni zajeta med prejemke, od katerih se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena Zdoh-2), saj ne gre za odškodnino zaradi osebnih poškodb ali škode na osebnem premoženju, pač pa za posebno vrsto odškodnine namesto reintegracije, ki se šteje v izplačilo v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zavezanec za plačilo davka je delavec sam (4. člen ZDoh-2). Po 3. odstavku 125. člena ZDoh-2 je plačnik oseba, ki izplačuje dohodke, v konkretnem primeru delodajalec. Ob izplačilu odškodnine se zato po navedeni zakonski podlagi sme naložiti plačniku izplačljivega dohodka, da od bruto zneska plača davek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 16. 9. 2011 (I. izreka); da se pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 razveže z dnem 30. 11. 2011 (II. izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobju od 16. 9. 2011 do 30. 11. 2011 vzpostaviti delovno razmerje in ga prijaviti v sistem socialnih zavarovanj, vse v 8 dneh pod izvršbo (III. izreka); tožena stranka je dolžna tožniku za isto obdobje obračunati mesečno bruto plačo v višini 875,34 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz IV. točke izreka. Toženi stranki je naložilo, da iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR obračuna bruto 5.000,00 EUR, odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plače za mesec december 2008 in za mesec januar 2009 v bruto znesku 793,90 EUR, od tega zneska plačati prispevke in davke in nato zneske 557,70 EUR izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 250,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2008 dalje do plačila (VII. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati dnevnice v znesku 1.927,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz 8. točke izreka sodbe, v presežku za plačilo zneska 17.272,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo (VIII. Izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 1.018,33 EUR in jih nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ... (IX. izreka) ter da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.266,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka 8 dni (X. izreka).

2. Zoper zavrnilni del V. in VIII. točke, VI., VII. ter X. točko sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter, da toženi stranki naloži v plačilo celotne pravdne stroške (IX. in X. točka) oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik se ne strinja s priznano odškodnino po 118. členu ZDR, v višini 5.000,00 EUR bruto in meni, da bi mu moralo sodišče v tej višini priznati neto znesek, saj tožena stranka višine odškodnine ni prerekala, torej ni prerekala, da tožnik vtožuje neto znesek. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti, da gre tožniku odškodnina 5.000,00 EUR neto, pri čemer pa mora tožena stranka poleg te odškodnine plačati še davke in prispevke, ne pa da predstavlja prisojen znesek bruto odškodnino, od katere se plačajo še davki in prispevki. Sicer pa bi moralo sodišče tudi tožniku priznati, da od navedenega zneska tečejo obresti od 6. 3. 2014 dalje in ne šele od izteka roka za plačilo. Sodišče prve stopnje je tudi napačno razsodilo, da tožnik ni upravičen do sorazmernega dela regresa in se pri tem napačno sklicevalo na minimalno plačo. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo plač za december 2008 in januar 2009, pri čemer je nesporno, da je tožena stranka vse ostale plače, razen dveh spornih, nakazala tožniku na njegov TRR račun. Tožnik je jasno izpovedal, da teh dveh plač ni nikoli prejel v gotovini in da je podpisal bianco potne naloge, na katere je tožena stranka kasneje dopisovala plačila plač, ki jih tožnik nikoli ni prejel. Tožena stranka je plače nakazala na bančni račun, zato je zatrjevani način plačila plače za december in januar s strani tožene stranke povsem nelogičen in neživljenjski, pri čemer gre za listine, ki so bile namenjene drugim izplačilom, med drugim potnim stroškom, za katere je tožnik potrdil, da je listine podpisoval prazne. Tožnik poudarja, da je prav neverjetno, da bi tožena stranka ravno plači za december 2008 in januar 2009 izplačala v gotovini in da pri tem tožena stranka ni dokazala, da ne bi imela sredstev na TRR ter bi bila zato prisiljena plačati plačo v gotovini. Tožnik je izpovedal, da mu tožena stranka razen navedenih plač, ni plačala tudi vtoževanih dnevnic in je očitno tožniku dala v podpis bianco potne naloge z namenom, da tožniku ne izplača dnevnic. V zvezi z denarjem, ki naj bi mu ga v A. v tujini izročila B.B. in C.C., je tožnik tudi izpovedal, da sta mu denar dejansko izročila, vendar pa je tožnik ta denar predal toženi stranki in ga ni zadržal. Priča D.D. je po prepričanju tožnika popolnoma neverodostojna priča, saj je prijatelj direktorja tožene stranke. Priča je izpovedala, da je za A. v tujini dnevnica vedno ista, pri tem pa je priča, ko se mu je predočila njegova izjava pod B36, prihajal sam s seboj v nasprotje, zato sodišče ne bi smelo opreti sodbe na njegovo pričanje. Da je tožena stranka sama pisala podatke na prazne potne naloge, ki jih je sicer tožnik prazne podpisal, kaže tudi dejstvo, da je na predloženem potnem nalogu št. ... z dne 19. 8. 2008 navedeno, da je šel tožnik v A. v tujini dne 19. 8. 2008, čeprav takrat sploh še ni imel vize. Pri tem so navedbe tožene stranke, da bi naj tožniku izplačala vse in, da bi naj tožnik prejel plačo in dnevnice po potnih nalogih, nato pa še 400,00 EUR za stroške preden je šel na pot in še 1.000,00 EUR v E. v A., kaže na to, da bi morala tožena stranka poslovati negativno, če bi vse to, kar zatrjuje, držalo. Priča D.D., ki je prijatelj direktorja tožene stranke, je izpovedal, da je v A. v tujini prejemal denar 1.000,00 do 3.000,00 EUR in da je 1.000,00 EUR obdržal kot akontacijo za naslednjo vožnjo, potem pa je prejel še dnevnice ter denar za stroške in plačo, kar pa ni resnično. Tožnik vztraja, da je razen dveh plač prejel od tožene stranke plačo in 400,00 EUR za pokritje stroškov na poti, ni pa nikoli prejel dnevnice in se 400,00 EUR ne nanaša na plačilo dnevnic. Tožnik je prav gotovo upravičen do povračila dnevnic in tožena stranka ni izkazala, da jih je tožniku plačala, saj s predložitvijo potnih nalogov oziroma računov za potne naloge, katere je tožnik podpisal prazne, ni dokazala, da je tožniku dnevnice dejansko plačala. Napačna pa je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, ko je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožniku oziroma službi za BPP stroške, ki bi jih tožnik moral povrniti toženi stranki. Napačno je stališče sodišča, da se ponovljeni postopek ne nanaša na odločanje o prenehanju delovnega razmerja, saj je sodišče z eno sodbo odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, torej tudi o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi o zahtevkih iz delovnega razmerja pred odpovedjo, kar se tiče raznih plačil iz delovnega razmerja. Sodišče je torej vse, kar je odločilo od točke I do V sodbe, štelo kot zahtevek iz naslova odpovedi delovnega razmerja in kot osnovno štelo šest bruto plač, čeprav bi se to dejansko moralo šteti le glede točke I do III, nato pa še prišteti zneske pod točko IV in točko V ter izračunati osnovo za delitev stroškov po posameznih zahtevkih tožnika.

3. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških postopka v točki IX izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Tožena stranka se ne strinja z izrekom sodbe, po katerem se pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki dne 14. 8. 2008, razveže z dnem 30. 11. 2011, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje in ga prijaviti v sistem socialnih zavarovanj za obdobje od 16. 9. 2011 do 30. 11. 2011 ter mu obračunati mesečne bruto plače, tožniku pa izplačati neto zneske. Tožniku je bila poslana obdolžitev pred odpovedjo delovnega razmerja in vabilo na zagovor na naslov stalnega prebivališča v Sloveniji, hkrati pa ga je tožena stranka obvestila tudi z SMS sporočilom in telefonskim klicem. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zakonita in utemeljena, saj tožnik ni prišel na delo, zato je sodišče neutemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za izplačilo plač ter mu priznalo delovno dobo za obdobje od 16. 9. 2011 do 30. 11. 2011. Sodišče je toženi stranki tudi neutemeljeno naložilo plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR iz razloga reintegracije, saj se je tožnik že 1. 12. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu. Neutemeljeno je sodišče tožniku tudi priznalo razliko dnevnic v znesku 1.927,87 EUR, saj je s to odločitvijo preseglo tožbeni zahtevek in sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Tožnik po prejemu izvedeniškega mnenja svojega zahtevka ni modificiral, čeprav si je izrecno pridržal to pravico. Sodišče je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.018,33 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kar je v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku in Zakona o brezplačni pravni pomoči. Sodišče bi moralo stroške postopka medsebojno pobotati in eventuelni presežek naložiti v plačilo. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi. Po mnenju tožeče stranke je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da naj bi sodišče neutemeljeno naložilo toženi stranki v plačilo odškodnino v znesku 5.000,00 EUR iz naslova odpovedi reintegraciji. Tožena stranka temu zahtevku ni oporekala ne po temelju in ne po višini in v tej zvezi ni podala nobenih navedb, zato ne more biti uspešna z navajanjem, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za ugoditev zahtevku po plačilu odškodnine. Trditev tožene stranke v pritožbi, da tožnik ni hotel več delati pri njej, je v popolnem nasprotju z ugotovitvami v postopku, da se je tožnik v BIH vrnil zato, da bi si uredil novo vizo in nov potni list, kar mu je povzročilo precejšnje stroške in tega zagotovo ne bi naredil, če ne bi imel več namena opravljati dela pri toženi stranki. Tožena stranka je za opravljanje prevozov v A. v tujini zavestno zaposlovala tujce, ki slabše poznajo predpise, ki se ne zavedajo vseh svojih pravic po kolektivni pogodbi in zakonu in predvsem zaradi njihovih ekonomskih stisk. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. K pritožbi tožene stranke: Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, ker se je tožnik prevzemu pošte izogibal in da gre v tem primeru za zlorabo pravic. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po katerem se šteje vročitev za opravljeno, ko je pošiljka prevzeta oziroma, če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od dneva poskusa vročitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz potrdila o oddaji pošiljke ter iz povratnice (priloga B7) razvidno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku odposlana 12. 10. 2011, na njegov naslov stalnega bivališča F. ulica 50, G.. Povratnica je bila s strani Pošte Slovenije vrnjena toženi stranki 2. 11. 2011 z oznako „ni dvignil“, tožena stranka pa jo je prejela 3. 11. 2011, kot to izhaja iz zaznamka na ovojnici. Pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbe člena 142/3, 4 ZPP, ki določa, da v kolikor tožnik pisanja ni dvignil v 15 dneh, bi se z iztekom tega roka štela vročitev za opravljeno, vročevalec pa bi moral odpoved pogodbe o zaposlitvi pustiti v hišnem predalčniku tožnika. Če predalčnika ne bi bilo, pa bi se pisanje vrnilo toženi stranki, vendar bi vročevalec moral to okoliščino zapisati. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in ne ZDR-1, saj ZDR-1 v prehodnih in končnih določbah navaja, da se postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se začne pred uveljavitvijo ZDR-1, dokonča v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve ZDR-1. To pa je bil v konkretnem primeru ZDR.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in utemeljena, ker tožnik dejansko na delo ni prišel in bi sodišče to moralo upoštevati ter tožniku ne bi smelo priznati izplačila plač s prispevki in vpisom delovne dobe, saj tožnik v obdobju od 16. 9. 2011 do 30. 11. 2011 ni delal in je bil neopravičeno odsoten. Tožnik v obdobju od 16. 9. 2011 do 30. 11. 2011 ni delal po krivdi tožene stranke, ki mu je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo njegovemu zahtevku. ZDR v 118. členu določa, da če sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje ter prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18. plač. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in je na predlog tožnika razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 11. 2011, saj se je tožnik 1. 12. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da se tožnik ni odpovedal reintegraciji in zato niso izpolnjeni pogoji za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Tožnik je v vlogi z dne 5. 3. 2013 modificiral tožbeni zahtevek tako, da se je odpovedal reintegracijskemu zahtevku ter zahteval plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v višini 5.000,00 EUR. Res je, da je tožnik na zaslišanju dne 19. 2. 2013 izpovedal, da vse do 28. 11. 2011 ni vedel, da mu je delovno razmerje prenehalo, da pa se je nato 1. 12. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu, kar po mnenju tožene stranke kaže na to, da je s tem tožnik izrecno priznal, da je vedel, da mu je takrat prenehalo delovno razmerje (16. 9. 2011) in zato tožnik ni upravičen do plačila odškodnine, saj se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Tožnik, zaslišan kot stranka, je izpovedal, da je čakal doma v Bosni na klic tožene stranke, da naj pride na delo, ker ga tožena stranka ni poklicala in se je tožniku vse skupaj zdelo nenavadno, je 5. 10. 2011 preveril na ZPIZ-u, enota v H., ali je zavarovan in takrat je tudi dobil odgovor, da je z njegovim zavarovanjem vse v redu, kasneje dne 28. 11. 2011, ko je ponovno preverjal, pa je bil obveščen, da je odjavljen iz zavarovanja in to celo za nazaj. Zato je tožnik takrat odšel na Inšpektorat RS za delo, kjer so ga napotili na sodno varstvo. Tožnik je izpovedal, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu za določen čas in je bil zaposlen od 1. 12. 2011 do 30. 1. 2012, nato pa se je prijavil kot brezposelna oseba na Zavod RS za zaposlovanje, kasneje pa se je po štirih mesecih upokojil. Sodišče prve stopnje je pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 11. 2011, ki jo je imel tožnik sklenjeno s toženo stranko, glede na to, da se je tožnik s 1. 12. 2011 zaposlil pri drugem delodajalcu. Neutemeljene so trditve tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razvezati pogodbe o zaposlitvi in odločiti o odškodnini, ker zaradi upokojitve reintegracija tožnika ne bi bila možna. Dejstvo, da je kasneje prišlo do izpolnitve pogojev za upokojitev, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, nikakor ne more vplivati na zakonitost sodne razveze.

9. Sodišče prve stopnje pa tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka v 8. točki izreka sodbe, ko je toženi stranki naložilo plačilo dnevnic v znesku 1.927,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, saj je tožnik iz naslova dnevnic uveljavljal plačilo za leto 2008 v znesku 2.560,00 EUR, za leto 2009 v 5.760,00 EUR, za leto 2010 v znesku 5.760,00 EUR in za leto 2011 v znesku 5.120,00 EUR. Tožnik je trdil, da mu tožena stranka iz naslova dnevnic ni plačala nič. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca finančne stroke, ki je po potnih nalogih izračunal, na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadajoče dnevnice za vsak potni nalog posebej. Ugotovil je, da bi tožniku za vse poti v spornem obdobju pripadale dnevnice v znesku 36.705,42 EUR (na izvedeniško mnenje tožnik ni imel pripomb). Tožnik se ni strinjal, da bi mu tožena stranka iz naslova dnevnic izplačala 34.777,55 EUR. Sodišče prve stopnje je zaslišalo pričo D.D., ki je bil tožnikov sodelavec v celotnem spornem obdobju. Izpovedal je, kako je potekalo poslovanje pri toženi stranki in da so vozniki pred vsako vožnjo dobili akontacijo v gotovini 1.000,00 EUR za dnevnice in ostale stroške. Ko so se vrnili z vožnje, so naredili obračun stroškov (cestnine, carine, špedicije, gorivo) nato pa je bil narejen obračun pripadajočih dnevnic, stroškov na poti in prejete akontacije. Če je bil znesek akontacije nižji, so prejeli še razliko, če pa je bil znesek akontacije višji, razlike niso vračali, razlika se je štela kot akontacija za naprej. Prav tako je tudi izpovedal, da je bil večkrat prisoten v pisarni skupaj s tožnikom in je tudi videl, da je direktor tožene stranke tožniku izročil denar v gotovini ter da se tožnik nikoli ni pritoževal, da ni dobil izplačanih dnevnic. Sodišče je na podlagi prepričljive izpovedi priče in glede na to, da je tožnik svoje izjave spreminjal, pravilno zaključilo, da verjame toženi stranki, da je tožniku plačala zneske dnevnic, ki so bili zapisani v „računih potnih stroškov“, ki jih je tožnik tudi podpisal. Glede na izračun izvedenca je sodišče tožniku priznalo razliko med pripadajočim in prejetim zneskom, to je 1.927,87 EUR. Glede na to, da je tožnik iz naslova dnevnic za obdobje od 2008 do 2011 vtoževal znesek 19.200,00 EUR in je sodišče tožniku priznalo znesek v višini 1.927,87 EUR, v presežku (17.272,13 EUR) pa je zahtevek zavrnilo. Nikakor ne vzdrži trditev tožnika, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek.

10. K pritožbi tožnika:

11. Očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o odškodnini ni utemeljen. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2013 postavil zahtevek, da na podlagi določila 118. člena ZDR uveljavlja plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Sodišče je zahtevku tožnika v celoti ugodilo, pri tem pa je pravilno, v skladu z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami), odločilo, da je tožna stranka dolžna plačati tudi davke in prispevke in nato tožniku izplačati neto znesek odškodnine. Odškodnina na podlagi 118. člena ZDR je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se po 5. točki 1. odstavka 37. člena ZDoh-2 šteje za dohodek iz delovnega razmerja, saj je prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča eden od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ta odškodnina ni zajeta med prejemke, od katerih se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena Zdoh-2), saj ne gre za odškodnino zaradi osebnih poškodb ali škode na osebnem premoženju, pač pa za posebno vrsto odškodnine namesto reintegracije, ki se šteje v izplačilo v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zavezanec za plačilo davka je delavec sam (4. člen ZDoh-2). Po 3. odstavku 125. člena ZDoh-2 je plačnik oseba, ki izplačuje dohodke, v konkretnem primeru delodajalec. Ob izplačilu odškodnine se po navedeni zakonski podlagi sme naložiti plačniku izplačljivega dohodka, da od bruto zneska plača davek, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom tožnika za plačilo regresa za leto 2008. Tožnik je navajal, da se je pri toženi stranki zaposlil 14. 8. 2008 ter da mu je prejšnji delodajalec izplačal regres v znesku 600,00 EUR bruto, vendar je tožnik menil, da bi mu tožena stranka morala plačati za leto 2008 sorazmerni del regresa najmanj v znesku 250,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za izplačilo sorazmernega dela regresa zavrnilo in pri tem pravilno v 23. točki obrazložilo, zakaj tožnik ni upravičen do sorazmernega dela regresa, s to obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

13. Na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke in predloženih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo plače za december 2008 in januar 2009. Tožena stranka je predložila obračunske liste za sporna meseca in obrazce REK-1 ter tako dokazala, da so bili plačani davki in prispevki od plač za december 2008 in januar 2009. Sodišče je verjelo toženi stranki, da je tožniku plačo za december 2008 in januar 2009 plačala v gotovini, saj je tožnik s podpisom potrdil prejem denarja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj ni verjelo tožniku, da spornih zneskov ni prejel izplačanih v gotovini.

14. Neutemeljene pa so tudi obsežne pritožbene trditve tožnika v zvezi z izplačilom dnevnic v obdobju od 2008 do 2011. Sodišče prve stopnje je na tožnikov predlog postavilo izvedenca finančne stroke, ki je izračunal tožniku pripadajoče dnevnice za službena potovanja v obdobju od 14. 8. 2008 do septembra 2011. Izvedenec je pregledal vse potne naloge v spisu in podal izračun pripadajočih dnevnic upoštevajoč Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino. Tožnik na izračun izvedenca ni imel pripomb. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožena stranka za tožnikove službene poti v letih 2008 do 2011 obračunala dnevnice v višini 34.887,55 EUR, tožniku pa bi dejansko pripadale dnevnice v znesku 36.705,42 EUR, zato je sodišče razliko dnevnic tožniku prisodilo, v presežku pa je njegov zahtevek zavrnilo. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče D.D. in listinske dokumentacije pravilno obrazložilo, zakaj ne verjame tožniku, da od tožene stranke nikoli ni prejel nobenega denarja v gotovini in da mu je delodajalec izplačeval le plače, ki mu jih je nakazal na bančni račun. Tožnik je svoje izjave spreminjal, tako je nekaj časa trdil, da dnevnic ni dobil plačanih in da sploh ni prejel nobenega denarja v gotovini pred vožnjo, kasneje pa je svojo izjavo spremenil, da je od direktorja pred vožnjo prejel 400,00 EUR v gotovini, zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da je vedno, ko je bil v E. v A., od C.C. in B.B. prejel po 1.000,00 do 2.000 EUR v gotovini. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku ni verjelo, da ni dobil izplačanih dnevnic v gotovini. Verjelo pa je toženi stranki, da je tožniku plačala zneske dnevnic, saj je tožnik prejem gotovine potrdil s podpisom „računa potnih stroškov“ (priloga B29).

15. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka in sicer je sodišče pravilno odmerilo stroške postopka, ki jih je priglasil tožnik v tem individualnem delovnem sporu, in so se nanašali na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je stroške odmerilo od šestkratnika bruto plače tožnika kar je 3.588,54 EUR in tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 206,70 EUR, nagrado za narok v znesku 190,80 EUR, kilometrino H. - I. - H. v višini 162,80 EUR, nagrado za pritožbeni postopek v znesku 254,40 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov. Skupaj je tožniku priznalo za 1.018,33 EUR stroškov postopka. Pri odločanju o stroških postopka za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja je sodišče pravilno uporabilo 41/5 člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Ta določa, da v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe zlorabil svoje procesne pravice. Preostale terjatve, ki jih je tožnik vtoževal v tem individualnem delovnem sporu, za obdobje pred prenehanjem delovnega razmerja (plače, regres, dnevnice) pa se uvrščajo med premoženjske pravice iz delovnega razmerja, pri katerih se o povrnitvi stroškov postopka odloča glede na uspeh strank v postopku. Vrednost denarne terjatve je sodišče ocenilo na 21.037,80 EUR in od tega zneska je tožnik uspel z terjatvijo 1.927,87 EUR, kar predstavlja 9,16 % uspeha v pravdi. Zato je sodišče tožniku pravilno odmerilo stroške postopka in sicer nagrado za postopek 544,70, nagrado za narok 502,80 EUR, kilometrino H. - I. - H. 244,20 EUR in ob upoštevanju 22 % DDV tožniku priznalo skupaj 1.575,87 EUR. Toženi stranki pa je sodišče odmerilo nagrado za postopek 544,70, nagrado za narok 502,80 EUR, materialne stroške 20,00 EUR ter fotokopiranje 75,00 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 1.393,85 EUR in sodišče je stroške odmerilo glede na uspeh strank v pravdi.

16. Ker niso podani razlogi, ki jih navajata stranki v pritožbah, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).