Jedro

Delavki, ki ji je delovno razmerje prenehalo 11.12.1992, ne pripada regres za letni dopust za leto 1993.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela je z odločbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji tožena stranka plača 130.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Ta znesek je tožnica zahtevala kot regres za letni dopust za leto 1993. Sodišče je ugotovilo, da sta stranki v zadevi S ... Sodišča združenega dela, sklenili poravnavo, po kateri je tožnici dne 11.12.1992 sporazumno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, tožena stranka pa je tožnici plačala tolarsko protivrednost 12.000 DEM in s plačilom tega zenska so bile poravnane vse njune medsebojne obveznosti iz delovnega razmerja, in da druga do druge nimata iz naslova delovnega razmerja ali kakršnegakoli drugega naslova ničesar več terjati. Sodišče še ugotavlja, da tožnica ni upravičena do regresa za letni dopust za leto 1993 tudi zato ne, ker ji je 11.12.1992 prenehalo delovno razmerje.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sodišče v svoji odločbi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da zato ker je tožnici delovno razmerje prenehalo 11.12.1992, njen zahtevek iz naslova delovnega razmerja ni utemeljen, saj v letu 1993 ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, pa četudi je njeni nekdanji sodelavki bil izplačan regres za leto 1993. Pooblaščenec tožnice je 11.12.1995 pri Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložil "prošnjo za dopolnitev odločbe (konstrukta)", ki jo je na opozorilo sodišča preoblikoval v revizijo, in jo dopolnil oziroma popravil z revizijo dano na zapisnik pri Delovnem in socialnem sodišču 21.2.1996. V reviziji revidentka uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da drugostopno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, da se ni odpovedala regresu, saj sodišče drugače tudi ne bi razpisalo obravnave. V ostalem pa za sodišče na žaljiv način opisuje svoje videnje spornega razmerja, kar je nesposobno za sodno obravnavo. V reviziji dani na zapisnik navaja, da je bila revidentka neenakopravno obravnavana, ker je njenim sodelavkam bil za leto 1993 izplačan regres za letni dopust. Bila je tehnološki višek, zato dopusta ni mogla izkoristiti, zato je neutemeljen razlog, ki ga navaja sodišče, da ji regres ne pripada zato, ker ni izkoristila dopusta. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in samo odloči o njeni pravici do regresa za letni dopust za leto 1993. Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revizijski razlogi niso podani in da je revizija po njenem mnenju vložena prepozno, saj predloga za dopolnitev sodbe ni dopustno spremeniti v revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija vložena pravočasno. Po določbi 1. odstavka 109. člena ZPP, je sodišče v primeru, če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala dolžno poučiti vložnika in mu pomagati vlogo popraviti oziroma dopolniti, v ta namen ga lahko povabi na sodišče, ali mu vlogo vrne v popravek. Po določbi 3. odstavka istega člena se v takem primeru šteje, da je bila vloga vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena.

V danem primeru je vlogo sicer vložil pooblaščenec, vendar glede na določbo 4. odstavka 90. člena ZPP lahko sodišče tudi v takem primeru, če pooblaščenec ni odvetnik in ni sposoben za zastopanje, pomaga stranki pri odpravi pomanjkljivosti vložene vloge. Revidentkino "prošnjo za dopolnitev odločbe (konstrukta)", je sodišče glede na navedeno opravičeno obravnavalo kot nerazumljivo vlogo, saj zakon take možnosti oziroma takega pravnega sredstva na predvideva, dovoljuje pa druga pravna sredstva, med njimi tudi revizijo.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa kdaj jo je dovoljeno vložiti (382. člen ZPP), zaradi katerih razlogov se lahko vloži (385. člen ZPP), in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče zato ne more presojati navedb iz drugih vlog in ne navedb iz dopolnitev revizije, ki so vložene po roku za revizijo.

Revidentka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ker trdi, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Po določbi 1. odstavka 375. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V pritožbi revidentke pa se ne navajajo nobeni razlogi, ki bi bili odločilnega pomena za odločitev o njenem zahtevku. Razen tega pa je drugostopno sodišče presodilo pritožbene razloge oziroma trditve. Tako je presodilo revidentkino trditev, da se ni odpovedala regresu za letni dopust za leto 1993, kot tudi trditev, da je njena sodelavka dobila izplačan regres za letni dopust za leto 1993. Po takrat veljavni Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo je regres za letni dopust pripadal delavcem, in sicer enkrat letno (1. odstavek 38. člena). Revidentka je bila delavka tožene stranke do 11.12.1992, kot sta ugotovili nižji sodišči, na podlagi poravnave sklenjene med strankama. V letu 1993 torej revidentka ni bila delavka tožene stranke, zato nima pravne podlage za sporni zahtevek. Razen tega pa sta stranki z že omenjeno poravnavo soglasno ugotovili, da z izplačilom 12.000 DEM revidentki, nimata druga do druge iz delovnega razmerja ali kakšnega koliko drugega naslova ničesar več terjati. Torej revidentka tudi če bi imela še nerealizirano pravico do regresa za letni dopust, po sklenitvi navedene poravnave te pravice ne bi mogla prisilno (sodno) realizirati.

V zvezi z revizijskimi navedbami revizijsko sodišče še pojasnjuje, da po določbi 36.e člena Zakona o delovnih razmerjih, delavcu, kateremu ni mogoče zagotoviti dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu, preneha delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tak delavec je tudi med tekom odpovednega roka upravičen koristiti dopust, če ga še ni izkoristil. Če bi se odpovedni rok iztekel šele v naslednjem letu, bi bil upravičen tudi do regresa za letni dopust, vendar je revidentki, kot je že ugotovljeno, delovno razmerje prenehalo že 11.12.1992, in sicer na podlagi sporazuma. Tak sporazum dovoljuje 2. odstavek 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).